Pričevanje očividca o iranski krizi s talci leta 1979

V nedeljo, 4. novembra, ob 9. uri so Mark Lijek in njegovi sodelavci zgroženi opazovali, kako so iranski protestniki preplezali ogrado ameriškega veleposlaništva v Teheranu.

Napad je bil posledica večmesečnih napetosti med Iranom in ZDA, katerih vrhunec je bilo najodmevnejše zajetje talcev v sodobni zgodovini. Veleposlaništvo je končalo v rokah tujcev, Lijek in pet drugih tamkajšnjih uslužbencev, tudi njegova žena, pa so postali del izjemnega Cijinega načrta, po katerem naj bi jih varno spravili iz države. Njihovo neverjetno zgodbo so leta 2012 upodobili tudi v filmu Argo, nagrajenem z oskarjem, toda nam je napeto dogajanje predstavil sam Lijek.

Lijek je na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu delal kot konzularni uradnik, njegova žena Cora je bila konzularna pomočnica na oddelku za turistične vizume. "Večina Američanov je delala v dveh zgradbah; večina je bila v glavnem uradu v južnem osrednjem delu posesti veleposlaništva, preostali smo delali v konzularnem prizidku, ki je bil pet minut stran na severozahodni strani posesti," pojasnjuje Lijek.

"Posest je bila zelo velika. Merila je deset hektarjev, ograjena je bila z 1,6-kilometrskim obzidjem. Varovalo nas je 13 marincev, ki jim je bilo ukazano, da tudi ob nasilnem napadu ne smejo streljati, zato kakršnakoli obramba posesti ni prišla v poštev. Ameriška taktika je bila čim dlje zadrževati napadalce od obeh veleposlaniških zgradb in uničiti kakršnekoli občutljive informacije in opremo, potem pa upati na reševalno akcijo."

Hitro je postalo jasno, da reševanje ne pride v poštev. "V zgradbi smo imeli enega marinca, ki je zaklenil celotno poslopje, potem smo lahko le sedeli in čakali, kaj bo. Kake pol ure nismo videli nobenega protestnika, potem pa jim je uspelo preplezati ogrado in vdrli so na dvorišče neposredno pod našim poslopjem."

"Nazadnje je nekdo opazil, da naša stavba ni popolnoma zavarovana. Bila je povsem nova, imeli smo najnovejše in najboljše možne varnostne sisteme, toda eden od genijev je popolnoma pozabil na okna v kopalnici v zgornjem nadstropju. Bila so navadna zastekljena okna brez rešetk ali česarkoli drugega. In tako je eden od protestnikov v okno vrgel opeko in ga razbil. Ko se je naš marinec pognal tja, so protestniki že plezali po lestvi navzgor. Lestev je potisnil stran in vanje vrgel rezervoar s solzivcem. S prijateljem sva zgrabila nekaj kovinskih obešalnikov in z njimi zavarovala vhodna vrata, toda če bi kdo zares hotel vdreti v poslopje, ne bi imel pri tem nikakršnih težav. Nisem prepričan, zakaj so nas po tem pustili pri miru, toda k sreči so nas."

Pred Lijekom in drugimi v veleposlaništvu je bilo izredno naporno in živčno čakanje. Ker so protestniki prerezali električne kable, je zmanjkalo elektrike in lahko so slišali, kako nekdo hodi po strehi, storiti pa niso mogli ničesar. Le sedeli so lahko v temi in čakali. Po dveh urah so po Lijekovih besedah dobili nove ukaze: "Končno so nam povedali, naj poskušamo pobegniti na britansko veleposlaništvo. Nismo vedeli, ali nam bodo dovolili oditi, toda glede na okoliščine nismo imeli izbire."

Marinec je odprl vrata in eden od Lijekovih prijateljev se je splazil ven. Naletel je na tri policiste, ki niso imeli nič proti temu, da odidejo. Iranske stranke in uslužbenci veleposlaništva so v tem času že odšli domov, tako da je v stavbi ostalo le 13 Američanov.

Odločili so se, da se bodo razdelili v dve skupini in s tem povečali možnosti za uspešen pobeg. Dva zakonska para, med njima tudi Lijek in njegova žena, sta bila v skupini šestih, skupaj z ameriškima civilistoma, ki sta bila tam poslovno.

"Predvidevam, da so mislili, da bomo imeli več možnosti za pobeg, če odidemo prvi. In res je bilo tako. Nam je uspelo, drugi skupini pa ne. Razen enega izmed njih, Boba Andersa, šefa oddelka za imigracijo, ki nas je kasneje dohitel."

Ulice so bile polne protestnikov in revolucionarjev: "Zadrževal sem dih, saj smo vsi vedeli, da nas lahko kadarkoli ustavijo. Prav to se je zgodilo naši drugi skupini. Sledili so nam vse do prve glavne ulice, kjer smo mi odšli južno proti britanskemu veleposlaništvu, druga skupina, v kateri je bil tudi naš šef, generalni konzul, pa se je obrnila na sever proti konzulovemu domu. Zaradi te majhne spremembe načrta so jih ujeli. Neki oborožen moški jih je prestregel in odpeljal nazaj na veleposlaništvo."

Medtem so Lijek in preostali po ozkih teheranskih ulicah prispeli do britanskega veleposlaništva. Toda to je bilo žal tik ob večjem trgu Ferdowsi, kjer so se zbrali protestniki, zato so morali ubežniki spremeniti načrt. Odločili so se oditi v Andersovo stanovanje in tam počakati, da nemiri minejo.

"Vedeti morate, da smo razmišljali hitro in brez kakršnegakoli upanja, da nas bo kdorkoli rešil," pravi Lijek, "in ko smo prišli do Bobovega stanovanja, smo bili zelo zadovoljni sami s seboj. Privoščili smo si dobro kosilo, nekaj malega spili in poslušali BBC, ki je po radiu poročal o napadu na naše veleposlaništvo. Mislili smo, da bo do jutri vsega konec in da se bomo vrnili v službo."

Ob 23. uri so se Lijek, njegova žena in druga dva zakonca, Joe in Kathy Stafford, prebili do prostorov Iransko-ameriškega društva, kjer so prespali. Prihodnji dan so bili spet na begu, tokrat končno namenjeni na britansko posest, za hipec pa so se ustavili tudi v stanovanju Staffordovih. Ves ta čas jim iz Washingtona niso sporočili ničesar o tem, kako izredne so razmere v mestu, in da je postajalo čedalje nevarnejše.

Tistega ponedeljka, 5. novembra, so namreč protestniki napadli tudi britansko veleposlaništvo, ki je bilo k sreči ločeno od britanske posesti. "Na posest, na kateri smo se skrivali, je prišla horda protestnikov. Hoteli so vdreti tja, toda k sreči smo imeli prebrisanega varnostnika, ki jih je prepričal, naj tega ne storijo."

Čeprav so Lijek in preostali upali, da jim ne bo treba več bežati, so morali storiti prav to. "Nazadnje sta London in Washington sklenila, da je preveč tvegano, da ostanemo tam. Počutili smo se zapuščeno." Glede na to, da je imela vsaka soseska svoj revolucionarni komite, je bilo vsem jasno, da je le še vprašanje časa, kdaj jih bodo ujeli in odpeljali k preostalim ameriškim talcem, ki so jih še vedno zadrževali na veleposlaništvu.

Ubežniško skupino so sprva nastanili v ameriški veleposlaniški hiši, kjer je zanje skrbel tajski kuhar Sam. Tam so bili nekaj dni sicer varni, toda kmalu je postalo očitno, da njihova gospodinja, starejša Tajka, ni bila preveč zadovoljna s prisotnostjo Američanov. Potem ko se je 10. novembra hudo sporekla s Samom, je gospodinja jezna zaloputnila z vrati in odšla ven, zato so se Lijek in drugi bali, da jih bo izdala območnemu komiteju.

K sreči je bil Anders v stiku s svojim kanadskim kolegom Johnom Sheardownom, ki je vztrajal, da se Američani preselijo v njegovo rezidenco na kanadskem veleposlaništvu, ki Irance očitno ni zanimalo.

V Sheardownovi rezidenci so se lahko pobegli Lijek in drugi malce sprostili. Kot Američani, ki so delali na osovraženem ameriškem veleposlaništvu, še vedno niso mogli zapustiti države, saj so dobro vedeli, da jih bodo Iranci skoraj zagotovo aretirali in zaprli skupaj s preostalimi 52 ameriškimi talci.

Kanadčani so bili medtem izredno gostoljubni in kanadski ministrski predsednik Joe Clark je brez kakršnekoli vednosti Irancev odobril njihovo bivanje na veleposlaništvu. Nazadnje so tam ostali cela dva meseca, toda čeprav je bilo poskrbljeno za udobje in povsem ugodne življenjske razmere, brez nevarnosti ni šlo.

"Kar se tiče čisto neposrednih groženj, je bil največja Johnov vrtnar. Bil je član območnega komiteja, zato smo morali paziti, da nas ni videl. Toda Johnova hiša je imela veliko stekel, skozi katera bi nas lahko videl, za nameček pa je imel vrtnar ključ in je lahko prihajal in odhajal, kadarkoli je hotel. Bile so še druge reči, na primer smeti. John se je moral nekako znebiti odvečnih odpadkov, saj so bili namesto treh ljudi nenadoma v hiši še štirje gosti [ubežnikom se je medtem pridružil še nekdo, ki se je skrival pri Švedih, Staffordova pa sta se skrivala v sosednji hiši]. Tudi smetar je bil namreč član komiteja, zato je John iz varnostnih razlogov začel smeti nositi kar s seboj v službo. Za nameček se je lastnik hiše, Johnov stanodajalec, odločil hišo prodati, tako da so nas vsake toliko obiskali potencialni kupci, zato smo v tistem času nekako morali priti iz hiše."

Postavati zunaj seveda ni bilo prijetno, kaj šele varno. Ob eni izmed takšnih priložnosti je avto, v katerem so se vozili, zaradi snega zdrsnil s ceste in obtičal v jarku.

"Skupina Irancev nam je pomagala, da smo avto spet spravili na cesto. Res zelo prijazno od njih, toda zame je bil to pravi stres! Saj ne, da sem pričakoval, da bodo vsi vedeli, kdo sem, saj za nami niso razpisali tiralice, kljub temu pa smo imeli preganjavico in takšne reči nam niso bile v prav nobeno pomoč."

Do januarja so Lijek in preostali postajali čedalje nemirnejši, zato so kanadskega veleposlanika Kena Taylorja prosili, naj Washington zaprosi za pomoč pri pobegu iz Irana. Šele konec januarja je postalo očitno, da imajo Američani načrt, po katerem naj bi jih končno spravili iz države. Cia si je namreč izmislila lažni znanstvenofantastični film z naslovom Argo, projekt podprla s posterji, scenarijem in sporočili za medije, ameriške ubežnike pa je predstavila kot hollywoodske uslužbence, ki v Teheranu snemajo film.

"Ničesar nismo vedeli o tem, dokler nas 26. januarja zvečer nista obiskala (Cijin agent) Tony Mendez in njegov partner Julio," pojasnjuje Lijek. "Povedal nam je za tri možne scenarije pobega. Eden izmed njih je bil, da v Iranu snemamo znanstvenofantastični film, toda glede na to, kako nam je Tony predstavil druga dva možna pobega, je bilo jasno, da se ne bomo odločili zanju. Mislim, da bi se po enem scenariju morali izdajati za agronome, po drugem pa za naftne delavce."

Čeprav se je hollywoodski scenarij zdel izredno drzen, je bil vseeno verodostojen: "Le kdo drug bi prišel v državo sredi nevarnih revolucionarnih razmer in pričakoval, da bo tam lahko opravil svoje delo? Kaže, da so ljudje v Hollywoodu malce odmaknjeni od resničnosti, obenem pa imajo nekakšen neomejen dostop do vsega, zato je bilo zelo verjetno, da so revolucionarni režim prepričali v sodelovanje."

Lijek in preostali so Mendezov načrt večinoma podprli in si razdelili vloge, ki naj bi jih igrali kot člani snemalne ekipe. Lijeku je bila v okviru domnevnega snemanja filma dodeljena vloga koordinatorja za prevoze, njegovi ženi pa vloga scenaristke. Obenem so vsi pridobili nove identitete z novimi potnimi listi, morali so tudi spremeniti svoj videz.

Eden izmed članov skupine, Joe Stafford, je bil medtem odločno proti takšnemu načrtu pobega. "Menil je, da smo moralno zavezani k temu, da ostanemo tam, dokler ne izpustijo vseh ameriških talcev, kar se je meni osebno zdelo nesmiselno," iskreno priznava Lijek.

Staffordovo vztrajanje, da ne bo sodeloval v misiji, bi lahko ogrozilo celotno Cijino operacijo, toda k sreči so 27. januarja zjutraj kljub vsem težavam začeli uresničevati Mendezov načrt.

V nasprotju z dogajanjem v filmu je vse potekalo kot po maslu. Vožnja na letališče Mehrabad v Teheranu je minila brez težav, čeprav je letalo res imelo manjšo zamudo. Na letalski stezi tudi ni prišlo do pregona, kot je prikazano v filmu. Načrt se je pravzaprav odvil tako popolno, da Lijek priznava, da so si ga pri Ciji najbrž izmislili bolj zavoljo njih kot pa zavoljo Irancev:

"Tony mi je kasneje povedal, da so si krinko izmislili bolj zaradi nas. Poklicni cariniki so namreč izurjeni za to, da zaznajo vsakršno živčno vedenje potnika, zato Tony ni želel, da se živčno znojimo in s tem nase opozorimo tamkajšnje uslužbence. To pa je lahko dosegel le, če nas je prepričal v to, da smo pod novimi identitetami povsem varni. Pripravljeni smo bili odigrati igro in vsi razen Joeja smo se pri tem zabavali."

Razen nevšečnosti, da je njihovo letalo zamujalo pol ure, se je skupina 27. januarja 1980 zjutraj naposled vkrcala na Swissairovo letalo, ki je poletelo v Zürich. S tem se je njihovo trimesečno čakanje končno končalo.

"Ko smo zapustili iranski zračni prostor, smo si vsi oddahnili. Nazdravili smo in občutki so bili res neverjetni. Težko je opisati različna čustva, ki so nas prevevala v tistem trenutku. Skrbelo nas je za talce, ki smo jih puščali za seboj, obenem pa smo si oddahnili. Bilo je kot čudež. Nič se ne more primerjati z občutkom svobode, ki ga začutiš potem, ko si tri mesece živel pod stresom in v strahu, nenadoma pa vse to mine. Bilo je neverjetno."

Čeprav so pobegnili brez posebnih težav, niso bili vsi prepričani, da jim bo iz države uspelo priti tako zlahka. Eden izmed tistih, ki o tem ni bil prepričan, je bil ameriški predsednik Carter, ki je kasneje dejal, da je Argovih šest imelo le 50 odstotkov možnosti za uspešen pobeg. "Presenečen sem, da je predsednik dovolil izvedbo operacije, ki je imela le 50 odstotkov možnosti za uspeh," priznava Lijek.

"Ko sem o tem povprašal Tonyja, je to zanikal in dejal, da smo imeli po njegovem mnenju vsaj 75 odstotkov možnosti. Tudi jaz sem tako ocenil po tem, ko nam je v Teheranu predstavil svoj načrt. Če bi nam Tony takrat dejal, da imamo le 50 odstotkov možnosti, mislim, da se ne bi odločili za kaj takega. Ob gledanju filma sem se šele zavedel, kako veliko smo tvegali. Takrat nisem pomislil na to, da bi nas, če bi nas na letališču ujeli s ponarejenimi dokumenti in Cijinim spremljevalcem, imeli za vohune. Kdo ve, kaj bi storili z nami? Vse to se mi je posvetilo šele ob izidu filma."

K sreči se je za Lijeka, njegovo ženo in njune pogumne sodelavce, ki so se v boju za svoje življenje morali izdajati za hollywoodske filmarje, vse dobro končalo. V začetku leta 1980 so bili že doma, žal pa je bila pred preostalimi 52 ameriškimi talci še dolga pot do svobode. Osvobodili so jih šele čez leto dni, 20. januarja 1981, ko so Iračani napadli Iran in iranske oblasti prisilili v pogajanja z Američani. Če bi Argovih šest 4. novembra 1979 veleposlaništvo zapustilo le nekaj minut kasneje, bi zagotovo končali tako kot drugi ameriški talci, ki so jih zajele iranske oblasti in pustile leto dni čakati v negotovosti.

K sreči so se temu izognili. Po zaslugi Kanadčanov in njihove gostoljubnosti, o kateri se je z velikim spoštovanje in občudovanjem govorilo po vseh Združenih državah, so nazadnje varno prispeli domov.

Časovnica napada na veleposlaništvo

9.00 - Juriš na ogrado

Iranski protestniki preplezajo ogrado ameriškega veleposlaništva v Teheranu.

9.15 - Protestniki zavzamejo glavni urad ameriškega veleposlaništva.

9.30 - Lijek in njegovi kolegi prvič opazijo protestnike na posesti veleposlaništva.

9.45 - Razbita vrata

Protestniki razbijejo vrata jedilnice v veleposlaništvu.

10.00 - Razjarjeni protestniki se odpravijo proti stavbi, v kateri je ujet Lijek s kolegi.

10.05 - Protestniki v nezavarovano kopalniško okno vržejo opeko, splezajo na streho in prerežejo električne kable.

10.10 - Lijek in njegova skupina ostanejo ujeti v stavbi. Potem ko uničijo vso občutljivo opremo, lahko le sedijo in čakajo.

12.00 - Pobeg z posesti

Lijek in drugi se odločijo za pobeg in se znajdejo na tehranskih ulicah.

13.00 - Lijekovi skupini uspe pobegniti, drugi skupini pa ne, ki so jo odpeljali nazaj k veleposlaništvu.

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije