Posebne potrebe so družben stereotip in ne realnost, je prepričana profesorica sociologije in filozofije ter učna motivatorka in vaditeljica čuječnosti Patricija Škoberne.

Patricije Škoberne, avtorica knjige Preproste resnice o otrocih, je bila otrok, ki so mu pred očmi plesale črke, se je težko učil in je med poukom težko vzdrževal koncentracijo. Danes bi najverjetneje dobila oznako hipeaktivna in dislektična, a takrat te stigme, kot pravi Škobernetova, še niso poznali.

V tretjem razredu osnovne šole je začela pisati dnevnik in ta je postal ter ostal njen zaveznik vse življenje. Dnevniku je zaupala svoje stiske in teh ni bilo malo, učenje pa je lažje steklo: »V šoli sem skrivala, da moja mami pije, da me pretepa, da uporablja negativne besede ... in mislim, da je bil ravno to vzrok, da se nisem mogla osredotočiti, ne v šoli ne doma,« pove. »Šola je bila moje zatočišče, vendar se mi je vedno zdelo, da me nihče ne razume, posebno strah me je bilo učiteljev, ki so povzdigovali glas. Povsod sem se čutila manj vredno, nesprejeto ... Želela sem si več pohval, spodbudnih besed, srčnega povezovanja, ne le posredovanja znanja, temveč tudi spretnosti, znanj za življenje. Jaz do pričetka študija nisem vedela, da obstajajo drugačni odnosi, kot sem jih imela z mamo.«

Iz primeža posebnih potreb

Patricija se je iz primeža lastnih omejitev nekako izvila sama. Sama je vedno znova iskala in sama se je učila ljubiti svojo drugačnost: »Posebne potrebe sem premagovala s pisanjem osebnega dnevnika, športom, povezovanjem z naravo, vadbo čuječnosti in nenehnim učenjem, ponavljanjem, raziskovanjem, zbiranjem informacij in modrosti, ki so mi pomagale razumeti in sprejeti sebe in najti svoje mesto.«

S štiriletno hčerko je lani odpotovala na Mauritius in tam sta preživeli tri mesece brez prijateljev, sorodnikov in tehnologije. Želela je, da bi njena hči spoznala in se povezala z drugo kulturo, saj meni, da otrok do sedmega leta najbolj intenzivno sprejema vse vtise in izkušnje, ki ga zaznamujejo za vse življenje.

V tistem času in prostoru miru je v Patriciji dozorela želja, da bi svoje izkušnje s premagovanjem 'posebnih potreb' strnila v knjigo Preproste resnice o otrocih in z njo pomagala prenekateremu staršu otroka s 'posebnimi potrebami': »Knjiga govori o moji osebni zgodbi odraščanja ob mami samohranilki, alkoholičarki, o deklici, ki se je s težavo učila, ki so se ji vsi posmehovali in nihče ni verjel vanjo in ponuja misli v razmislek o zavestnem starševstvu.«

Zavestno starševstvo

Kot učna motivatorka dela z otroki s posebnimi potrebami doma in v Veliki Britaniji; je izvajalka 66 dnevnih preobrazbenih programov za otroke v vrtcih in šolah, za starše in posameznike, ki jim s pomočjo vadbe čuječnosti, pisanja osebnostnega dnevnika, plesa, afirmacijami in vizualizacijo pomaga pri soočanju s sabo, s svojimi strahovi, pri postavitvi ciljev in odkrivanju njihovih talentov.

Njene izkuš­nje kažejo, da so otroci s »stigmo posebnih potreb« zelo čutni, občutljivi ter da zato potrebujejo bolj ljubeč in srčen pristop. Ko otrok dobi oznako, da ima posebne potrebe, se staršem pogosto podre svet in prepričani so, da z njihovim otrokom nič ne bo, pojasnjuje Škobernetova:

»Ta otrok je le drugačen kot vsi drugi, in to je ravno prednost, to je ravno sled genialnosti, ki se kaže v tej obliki, ker takšen otrok žal ne zmore delovati v kalupu standardov, ki jih predpisuje šolski sistem. Na enem od seminarjev, ki sem ga imela na Bledu, je na koncu prišla k meni mamica dislektične deklice vsa solzna od olajšanja, ker je videla, da lahko jaz živim normalno, četudi včasih ne vidim ali zamenjam črke ... sploh si ne morete predstavljati, kakšno olajšanje je to za starše. Takšni otroci, tudi odrasli, potrebujemo srčno kulturo, veliko objemov, pozornosti in enostavno ne zmoremo živeti in cveteti v površinskosti, kamor se naša družba razvija. Otrok, ki mu starši podarijo čas in pa prisotnost, je najbogatejši in bo takoj pokazal svoje darove ter bo razvil v samozavestnega odraslega. Tisti in čedalje več jih je, ki tega ne prejmejo pa bodo iskali pozornost na drugačen način.«

Zavestno učiteljevanje

Učiteljevanje danes ni enostavno, saj morajo učitelji opraviti preveč birokratskih opravil, meni Škobernetova, pa vendar opozarja, da je lani na osnovnih šolah in Pedagoški fakulteti izvedla predavanja o metodah, ki bi učiteljem olajšale delo, a se pri nas spremembe odvijajo zelo počasi: »Vsi so bili navdušeni nad čuječnostjo, ki ne bi pomagala le njim, da bi opravljali delo mirneje, bolj sproščeno, temveč tudi otrokom, saj izkušnje šol v Angliji in ZDA kažejo na krasne uspehe uvedbe čuječnosti v šole. Pa se to pri nas hitro pozabi in se nadaljuje s pritoževanjem.« Sama tudi meni, da bi morali pedagoško delo opravljati le ljudje, ki imajo pogum in so sami pripravljeni na nenehno osebnostno rast in vseživljenjsko učenje. To pa presega že tako obširne učne načrte.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: osebni arhiv Patricije Škoberne

18. april 2017 Zanimivosti foto: osebni arhiv Patricije Škoberne
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova

3-mesečna naročnina (13 izvodov)

Cena s popustom: 21,99 €

REDNA CENA: 25,87 €

NAROČITE ZDAJ

Lady

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri