Predstavljamo vam vseh 10 kandidatk revije Jana za Slovenko leta 2017.

Pri reviji Jana so v izbor uvrstili čudovite, navdihujoče, srčne in odločne ženske, ki so s svojim udejstvovanjem pripomogle, da je bilo polpreteklo leto zares posebno.

Razglasitev Slovenke leta 2017 bo 4. decembra 2017 v Unionski dvorani v Ljubljani.

Darja Črnko

Mati in serviserka alpske smučarke Ilke Štuhec

slovenka leta 2017

Zakaj sodi med izbrane kandidatke?

Darja Črnko, gradbena inženirka, je svoji hčeri od majhnih nog spodbujala k smučanju, saj je ljubezen do smučanja in servis smuči pri Črnkovih družinska tradicija, ki jo je začel že Darjin oče. Pri starejši hčeri Dori se je morala Darja na neki točki sprijazniti z bolečim dejstvom, da za njeno smučarsko udejstvovanje nima dovolj denarja.

Pri Ilki tega preprosto ni mogla in želela  ponoviti. Zbrala je pogum, žrtvovala svoje podjetje in se zadolžila do vratu in čez, saj je verjela, da lahko Ilka poseže po zvezdah. Servisirala je armado njenih smuči, jo nekaj let tudi trenirala, jo spremljala na vseh poteh in ji stala ob strani kot mati in gonilna sila tudi takrat, ko je bila Ilka po hudi poškodbi kolena bolj ali manj prepuščena sami sebi.

Vse to Črnkova zavzeto počne še danes. Mati in hči sta v lanski sezoni alpskega smučanja sestavili vse koščke dolgoletne smučarske sestavljanke in Ilka Štuhec je postala prva dama svetovnega smuka. Talent, leta garanja in odpovedovanja celotne družine so se končno obrestovali in velik del denarnih nagrad sta porabili za poplačilo dolgov. Darja Črnko pravi, da vrhunskega športa brez dela, vztrajnosti, odločnosti, a tudi podpore domačih ni. In hkrati priznava, da ima svoji hčeri rada, z zmagami ali brez njih. Kako zaslužna za hčerin uspeh je Darja Črnko, priča tudi Ilkina zahvala: »Rada te imam, mama. Nikoli ne bi bila tukaj, če ne bi bilo tebe. Najboljša si!«

Njen življenjski moto: Potek življenja je posledica odločitev. Če si se sposoben odločiti,  vztrajaš in zavestno prevzemaš posledice svojih odločitev, imaš največ možnosti, da tvoje odločitve postanejo realnost.

Petra Greiner

Ustanoviteljica Zavoda 13

Slovenka leta 2017

Zakaj sodi med izbrane kandidatke?

Trisomija 13 – prirojena genetska napaka drugorojene Sofie je fizioterapevtko in mati treh otrok spodbudila k ozaveščanju o drugačnosti, sprejemanju otrok s posebnimi potrebami in zagotav­ljanju potrebne pomoči in podpore tem družinam. Ustanovila je Zavod 13, pripravila več odmevnih razstav in dogodkov, s katerimi odstira tančice strahu in stigme z različnih pojavnih oblik drugačnosti. Za energično Mariborčanko se zdi, da v življenju ni ovir, temveč so le izzivi, ki se jih loteva z neverjetno notranjo močjo. Petra Greiner je prepričana, da so prav ženske ključne pri skrbi in vzgoji otrok s posebnimi potrebami, ki jim pravi posebni otroci. Če otroka namreč sprejmejo same, ga sprejme vsa družina in v končni fazi tudi družba. Sofia jo je naučila brezpogojne ljubezni in popolnega sprejemanja, z njeno močjo pa je odkrila tudi vse vire moči, ki jih nosi v sebi in za katere je prepričana, da jih posedujemo vsi. Vprašanje pa je, ali nam jih uspe uporabiti. S svojim neutrudnim  ozaveščanjem spreminja odnos do drugačnosti vseh vrst  in opozarja na pomen hitre in učinkovite pomoči družbe in strokovnjakov, ki jo potrebujejo otroci s posebnimi potrebami in njihove družine in ki jo je sama pogrešala. Petra Greiner podira tabuje in je izrazita borka, ki verjame, da lahko le aktivnost spremeni življenja posameznikov in družbe.

Njen življenjski moto: V svojem življenju ne maram črnogledosti, zato si z majhnimi koraki prizadevam za sproščeno in srečno družino ter posledično celotno družbo. 

Hanna A. W. Slak

Režiserka in scenaristka

Slovenka leta 2017

Zakaj sodi med izbrane kandidatke?

Režiserka in scenaristka Hanna A. W. Slak je svetovljanka, rojena v Varšavi, živeča v Berlinu in razpeta med različnimi projekti in festivali doma in po svetu. Večkrat nagrajena avtorica je nazadnje slavila na letošnjem 20. Festivalu slovenskega filma, kjer je film v njeni režiji  Rudar prejel kar tri vesne. Rudar pa je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja 2018. Film je nastal po življenjski zgodbi zasavskega rudarja Mehmedalije Alića, ki je leta 2009 v Barbarinem rovu rudnika Huda jama razkril eno največjih povojnih množičnih grobišč v Sloveniji. Usoda zasavskega rudarja se je režiserke močno dotaknila, saj je Alić osebno doživel kar tri zgodovinske travme – Srebrenico, slovenski  izbris in odkritje žrtev povojnih pobojev v Hudi jami. Hanna Slak je začutila, da mora njegovo zgodbo prenesti na filmsko platno. Ne zase, temveč za rudarja Alića in slovensko družbo, ki potrebuje ozdravitev, saj je tema povojnih pobojev še vedno zelo spolitizirana. V film se je trudila vnašati svetlobo, iskati izhod iz teme in tematiko povojnih pobojev prikazati človeško. Natanko tako, kot jo je doživel zasavski rudar, ki je v Srebrenici izgubil brata, čigar ostankov v času snemanja filma še vedno niso pokopali. Pravica do pokopa pa je civilizacijska norma in je hkrati tudi pravica do žalovanja. Povsod. Ob nastajanju filma nekateri tega niso razumeli in verjetno bo Rudar zbujal mešane občutke tudi pri delu občinstva. Toda Hanna Slak, ki ni ujeta v ideološke okvire vseh sort in vrst, ki prežemajo naš prostor, meni, da je čas, da se slovenska  družba obrne k svetlobi.

Njen življenjski moto: Največja razlika je med nič in ena.

Mirela Čorić

Vodja policijskega okoliša Policijska postaja Ljubljana Center

Slovenka leta 2017

Zakaj sodi med izbrane kandidatke?

Mirela Čorić je večkrat odlikovana policistka in neverjetna ženska. Leta 2012 je takrat policistka na kolesu sama sklatila in aretirala roparja zlatarne na Wolfovi v Ljubljani, ki sta bila na begu. Za to pogumno dejanje je čez nekaj mesecev prejela medaljo za hrabrost in na podelitev prišla tako rekoč z novorojenčkom. Izkazalo se je, da bi si Mirela Čorić medaljo za pogum več kot zaslužila tudi v zasebnem življenju. Samohranilka z dvema majhnima dečkoma in izpostavljeno službo je namreč dom brez pomisleka zagotovila tudi pri komaj šestih mesecih rojenemu nečaku, za katerega mamica ni mogla skrbeti. Minevali so meseci in mlada policistka je postala poročna priča nekdanjemu brezdomcu Viliju, ki ga je nekoč osebno prepričala, da si ni vzel življenja. Od kolegov in nadrejenih spoštovana policistka je spomladi prejela še eno policijsko odlikovanje, tokrat za požrtvovalnost, saj je iz zaklenjenega stanovanja rešila starejšo sosedo, ki je bila zaradi bolezni resno ogrožena. Prekrasna mama in izjemen človek, na katerega se lahko vedno zaneseš, pravijo Mirelini prijatelji. Očitno lahko podobno ugotovijo tudi ljudje v stiski, ki jim ljubljanska policistka po službeni dolžnosti ali čistem naključju pride naproti. Ker takšna Mirela Čorić preprosto je.

Življenjski moto: Na svetu sem, da pomagam.

Prim. Danica Avsec,

Dr. med., direktorica Slovenija Transplant

Slovenka leta 2017

Zakaj sodi med izbrane kandidatke?

Direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv, primarijka Danica Avsec je zaslužna za razvoj organizirane, kakovostne in zaupanja vredne transplantacijske mreže v Sloveniji. Čeprav ima presajanje organov pri nas že dolgo tradicijo, prvo presaditev ledvice živega darovalca so opravili namreč že davnega leta 1970, so nacionalno transplantacijsko mrežo vzpostavili šele leta 1998. Osnova zdravljenja s presaditvijo je sicer široka podpora javnosti darovanju organov in tkiv, za kar si Danica Avsec s svojim uspešnim pristopom in zagnanostjo prizadeva že dve desetletji. V zadnjem letu tudi z družbeno odgovorno kampanjo Ne čakaj, postani darovalec, ki javnost ozavešča o pomembnosti darovanja organov in tkiv. Darovanje organov je lepota, vzajemnost in za prejemnika darovanih organov in tkiv tudi novo rojstvo, je prepričana direktorica Slovenija Transplanta. V svojem poklicnem delu doživlja veliko težkih primerov, se srečuje s povsem nepričakovanimi smrtmi, žalujočimi svojci, a entuziazma, da bi ob še tako tragičnih dogodkih zmogla uzreti svetlobo, ji tudi po dolgih desetletjih dela ne zmanjka. Primarijka verjame, da je v transplantacijski dejavnosti sočutna in profesionalna komunikacija izjemnega pomena, tako z bolniki, svojci kot med zdravstvenimi delavci, saj prinaša zadovoljstvo in rezultate. Pa tudi, da se je za dobro komunikacijo treba in vredno truditi ter se jo tudi učiti, saj ni samoumevna in vsakomur dana. Danici Avsec je.

Življenjski moto: Za bolj izpolnjeno življenje je pomembno, da smo prisotni v danem trenutku. Ali kot pravi slovenski pregovor: Pleši, kadar je muzika!

Dr. Leonida Zalokar

Ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina

Slovenka leta 2017

Zakaj sodi med izbrane kandidatke?

Odločna in zavzeta ravnateljica otroke in mladostnike Vzgojnega zavoda Planina še posebej dobro razume. Kot osnovnošolka je tudi sama bežala od doma in pristala v Mladinskem domu Jarše. Tam se je med drugim naučila tudi, kakšni ljudje lahko delajo z otroki, ki imajo težave, in kakšni teh poklicev nikoli ne bi smeli opravljati. Pravi, da ima dekleta in fante v zavodu za svoje, in ko jo človek opazuje in posluša, lahko to brez težav začuti. Ker gre za večinoma nezaupljive otroke in mladostnike brez ustreznih socialnih veščin, ki so imeli slabe izkušnje s pomembnimi odraslimi, je to zanje izjemno dragoceno, saj potrebujejo predvsem osebje, ki jim skozi ljubečo, dosledno in razumevajočo držo pomaga vzpostaviti odnos zaupanja. Dr. Leonida Zalokar javno opozarja tudi na obstoj brezčutnih neobčutljivih otrok. Gre za na srečo redke otroke, ki ne zmorejo nikakršnega sočutja, občutka krivde ali slabe vesti, in ki ob izživljanju nad drugimi uživajo. Odrasli s takšnimi lastnostmi imajo jasno diagnozo – psihopati, pri otrocih in mladostnikih pa je stroka razdeljena, saj mladostnikom do 18. leta ne želi postavljati diagnoz osebnostnih motenj, kar ravnateljica ocenjuje kot škodljivo akademsko sprenevedanje. Dr. Leonida Zalokar se zavzema, da bi otrokom in mladostnikom z osebnostnimi motnjami čim prej postavili pravilne diagnoze in zanje pripravili ustrezne ukrepe. Tako bi lahko bolje, učinkoviteje in pravočasno pomagali njim, njihovim družinam in družbi.

Življenjski moto: Nič ni nemogoče – kjer je volja, je tudi pot!

Saša Pavček

Prvakinja SNG Drama Ljubljana in dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo

Zakaj spada med izbrane kandidatke?

Igralka Saša Pavček, prvakinja SNG Drama Ljubljana, pesnica, esejistka in dramatičarka ter redna profesorica na AGRFT je doslej odigrala že več kot 120 različnih vlog. Prejemnica številnih nagrad je tudi letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Odlična igralka Saša Pavček je sicer za vsa priznanja hvaležna, meni pa, da presežka v umetnosti ne prinesejo zunanje potrditve, temveč največkrat skupinsko delo, poglabljanje vase, v intuicijo, fantazije, s tem pa tudi vračanje k sleherniku. In še, da je vloga umetnosti v sodobni družbi, polni smeti in banalnosti, izjemno pomembna, saj dviguje duha, ljudi povezuje, plemeniti, jih zdravi strahu, tesnobe in jim daje novo moč, vero in upanje v boljši jutri. Toda mojstrica preobrazbe opozarja, da vse ni dovolj dobro. Dovolj dobri sta, ne glede na žanr, le visokokakovostni presežni umetnost in kultura. Le vrhunsko je dovolj dobro za vse in mora biti po njenem mnenju vsem, ne glede na njihov družbeni ali socialni položaj, tudi dostopno. Takšna naravnanost do posameznika, družbe in igralske umetnosti, kjer v resnici ni vloge, ki bi bila igralcu pisana na kožo, tem­ več mu je ob vlogi na kožo pisan le garaški znoj, Pavčkovo navdaja ne le z avreolo resnične igralske mojstrice, temveč tudi velikega človeka.

Življenjski moto: Nosim srce na dlani in verjamem, da je to edino orožje, ki lahko razklene pesti, stisnjene od strahu, jeze, bolečine ali sovraštva.

Ksenija Benedetti

Šefinja Protokola Republike Slovenije

Zakaj spada med izbrane kandidatke?

Ko je ob prelomu tisočletja kot prva ženska prevzela slovenski državni protokol, so bili sodelavci sprva nezaupljivi. Toda diplomirana muzikologinja in strokov­ njakinja s področja komuniciranja jih je hitro prepričala, da je rojena za vodenje te pomembne državniške službe. Pri čemer ji je zelo verjetno pomagala njena osebna naravnanost, da se je treba pri vsakem delu dokazati in da je najpomembnejši profesionalizem. Ksenija Benedetti nikoli ne pozabi poudar­ iti, da slovenski protokol brez njenih sodelavcev, ki na svoja pleča nenehno prevzemajo veliko trdega dela in stresa, ne bi bil tako uspešen. Protokolarni obiski morajo potekati brezhibno, le ljudje, zaposleni v protokolu, vedo, kaj vse je za to treba storiti prej, vmes, pozneje, saj se nič, razen težav, ne zgodi samo po sebi. Dolgoletna šefinja protokola je s svojo karizmo, primorsko odprtostjo, predvsem pa znanjem poskrbela, da javnost razume, stroka pa spoštuje delo tega pomembnega državnega organa. Je tudi avtorica več strokovnih del in pri­ ročnikov o poslovnem in diplomatskem protokolu. Izjemno zanimiva ženska, ki je v življenju počela zelo različne reči, vseskozi pa jadrala med profesionalnim protokolom in zasebno predanostjo umetnosti, glasbi in slikanju. Ujeta med simfonijo in formo, milino in odločnostjo je hvaležna za življenje, ki je z njo prijazno in ji na pot prinaša številne izzive in priložnosti. Toda izbrati je morala prave in se potruditi v njih zmeraj poiskati nekaj pozitivnega. Delo od jutra do večera, na tisoče opravil, stalna preobremenjenost – vse to ni vrednota. Vred­ nota v življenju posameznika je poiskati ravnovesje med delom in skrbjo zase, bližnje in prijatelje. To šteje, meni šefinja Protokola Republike Slovenije. In to ravnovesje Ksenija Benedetti tudi pooseblja.

Življenjski moto: V še tako slabem je vedno vredno poiskati nekaj dobrega in poiskati nove poti. In predvsem – nikoli ne obupati!

Dr. Janja Zupan,

Asistentka na Katedri za klinično biokemijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani

Zakaj spada med izbrane kandidatke?

Asist. dr. Janja Zupan je znanstvena raziskovalka, ki je z mednarodno skupino raziskovalcev na Inštitutu za medicinska raziskovanja Univerze v Aberdeenu dve leti proučevala matične celice in odkrila novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne same obnavljati hrustanec. Dognanja so objavili v eni najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Matične celice sicer medicina tudiSloveniji že uporablja pri zdravljenju bolezni in poškodb kolenskih sklepov, identi­ fikacija doslej neznane populacije pa obeta nove pristope zdravljenja degener­ ativnih bolezni. Znanstvena skupina upa, da bo zaradi tega odkritja osteoartrozo v prihodnjem desetletju mogoče zdraviti učinkoviteje. Dr. Zupan je ponosna, da so slovenski znanstveni raziskovalci, kljub dejstvu da pri nas nimajo idealnih pogojev za znanstvene raziskave, v svetovnem vrhu. Prepričana je namreč, da so raziskave v znanosti še kako pomembne za razvoj in bolj kakovostno življenje celotne družbe. Želi si, da bi se tega bolj zavedala tudi država in znanosti namenila več sredstev. Asistentko na Katedri za klinično biokemijo Fakultetefarmacijo Univerze v Ljubljani odlikujejo predanost, potrpežljivost, samodiscip­ lina in trdo delo, saj je v raziskavah v znanosti, še zlasti biokemiji, že tako, da na rezultat vpliva več različnih dejavnikov in rezultat je zato vselej negotov. Dr. Zupanovi, skupaj z znanstveno skupino v Aberdeenu, je uspelo. In prav gotovo ji bo tudi na matični Fakulteti za farmacijo, kjer bo svoje znanje in raziskovalni potencial še naprej predano usmerjala v proučevanje mezenhimskih celic in tvorno sodelovanje z ljubljanskimi sodelavci. Saj brez ekipe v znanosti rezultatov ni, meni dr. Zupanova.

Življenjski moto: Delaj majhne stvari z veliko ljubeznijo in nikoli ne stori nečesa, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi.

Vita Mavrič

Šansonjerka in interpretka

Zakaj spada med izbrane kandidatke?

Vita Mavrič je glasbenica in interpretka, ki je z znamenitim Cafe teatrom šansonu v Sloveniji zgradila dom, z mednarodnimi večeri La vie en rose pa mu podarila lasten festival. Umetnica ubesedene glasbe pooseblja šanson, ki mu ostaja intimno zvesta tudi po odločitvi, da z albumom in odmevnim kon­ certom Sprehod zgodaj poleti zaokroži svoje 30-letno umetniško stvarjenje. Svoje bogate in navdihujoče profesionalne poti ne doživlja kot kariere, saj je ta z vsemi vzponi in padci tekla nekako sproti, naravno, spontano. Odmika od izpostavljenega dela svojega življenja in starosti se veseli, ker jo, ko odpre vrata svojega doma, tam vedno čaka resnično, ne navidezno življenje, to ji pomeni največ. Če poglavja s Cafe teatrom in festivalom La vie ne rose ne bi končala ob pravem času, bi se slabo starala, je prepričana Vita Mavrič. Na vprašanje, kako posameznik ve, da je prispel do konca, odgovarja, da to vsak izve v pogovoru sam s seboj, v svoji notranji tišini. Če si zna prisluhniti. Res pa je oder marsikomu težko pustiti za seboj, ker ga aplavz zasvoji in začne vanj zares verjeti, saj da je aplavz božljaj po duši. Sodoben čas, ki ga zaznamuje sindrom selfiejev ji je tuj, to ni njen čas. Vita Mavrič je svoj korak zato zavestno upočasnila. Upočasnjeni korak kot kontrapunkt hitrosti časa, ki nam je naložena, jo pomirja in motivira za nadaljnje raziskovanje življenja. Pogovor z njo k raziskovanju življenja motivira tudi nad lepoto njene besede očaranega sogovornika. Ker je pogovor z njo kot aplavz. Božljaj po duši.

Življenjski moto: Če v življenju s polno strastjo živiš, kar počneš, moraš tudi grešiti. Ker izkušnje se pridobivajo živeč in grešeč.

14. november 2017 Zanimivosti foto: AML
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Story

Polletna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 52,00 €

REDNA CENA: 65,00 €

NAROČITE ZDAJ

Elle

6-mesečna naročnina (6 izvodov)

Cena s popustom: 25,45 €

REDNA CENA: 29,94 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri