V letošnjem poletju, ko se Slovenija utaplja v navalu turistov, so vse bolj iskani skriti biseri neokrnjene narave, kot jih najdemo na turistično malo znanem Kočevskem.
Trendi v turizmu, ki se obračajo v smer naravnega oziroma zelenega turizma, so pisani na kožo pokrajini, ki združuje občine Kočevje, Kostel in Osilnica in se oglašuje kot destinacija Kočevska pod geslom Skrivnostni gozd Slovenije. Prav nepregledni gozdovi s pragozdom, vpisanim na Unescov seznam svetovne naravne dediščine, in medvedom kot njegovim najbolj slavnim prebivalcem so najbolj prepoznavni za ta del Slovenije.
Poleg tega pa je destinacija privlačna zaradi izjemne lepotice, globoko zelene reke Kolpe. Kolesarske in pohodniške poti, čudovite razgledne točke, bogata kulturna dediščina, izvirna kulinarika, arheološka najdišča, številne vodne aktivnosti na Kolpi – vse to in še več ponuja destinacija, a kaj, ko s prvimi jesenskimi meglicami odpihne turistični utrip vse do naslednjega poletja. Manjka torej turističnih produktov, zaradi katerih bi bili kraji zanimivi vse leto.
Domačinom ne gre očitati pasivnosti. V redko naseljenih vaseh, kjer prevladujejo starejši prebivalci, se trudijo privabiti čim več obiskovalcev in vsak po svoje promovirajo bogato, čeprav malo znano dediščino teh krajev. Kostelčani tako vabijo na prireditev Tamburanje va Kostele, v Osilnici vstopijo v poletje z dogodkom, imenovanim Petruvo, sredino poletja zaznamuje Prangerijada v Predgradu. Na vročo, s soncem ožarjeno soboto, smo si ogledali to etnološko prireditev.
Sramotilni kamen vaba za turiste
Vas Predgrad v Poljanski dolini ob Kolpi v občini Kočevje je eden od 13 krajev, kjer imajo še ohranjen sramotilni steber, pranger. Njihov izvira iz 17. stoletja in stoji ob nekdanjem Auerspergovem dvorcu, današnjem Zadružnem domu. Ob njem so izvrševali kazni za manjše prestopke, tatvine, krivolov, prešuštvo, tihotapstvo, obrekovanje. Z namenom, da bi prisostvovali izvrševanju kazni ob prangerju, so se vaščani ob njem zadnjič zbrali na binkoštno soboto leta 1805, ko so namesto lovca, ki je zgrešil krivolov in nato pobegnil, kaznovali kar njegovo ženo.
Da bi s tem kamnom lahko kaj zaslužili, Predgrajci dolgo niso niti pomislili. Pozno so pristopili k vsakoletni prireditvi Prangerijada, ki kroži po Sloveniji med kraji, ki imajo še ohranjen sramotilni kamen. Pred devetimi leti so bili oni gostitelji in prireditev, osredotočena na prikaz srednjeveškega življenja, sojenja in plesov, je zelo uspela. Ideja, da bi podoben dogodek oživil vaški utrip vsako leto, se je porodila sama od sebe. »Zdaj vsako leto organiziramo Prangerijado Predgrad, ki pa ima v celoti značaj folklornega festivala, saj je v vasi zelo močna in stara folklorna tradicija.
Osrednji dogodek je nastop folklornih skupin iz Slovenije, zamejstva in tujine,« razlaga domačinka Nives Rauh. Kot večina vaščanov je tudi ona članica Kulturno športnega društva, ustanovljenega daljnega leta 1908. Predgrajci še vedno ponosno povedo, da so še istega leta odpotovali na Dunaj in se skupaj z drugimi narodi, zbranimi v Avstro-Ogrski monarhiji, v svečanem sprevodu predstavili Francu Jožefu I. ob njegovi 60-letnici. Še vedno nastopajo v nošah iz tistega časa in ohranjajo plese, kot jim jih je leta 1946 postavil etnomuzikolog in folklorist France Marolt. Danes znotraj društva deluje več sekcij, poleg folkloristov še tamburaši in grajski pevci, občasno tudi dramska skupina.
Organizacija prireditve, ki je dosti več kot poletna vaška veselica in ki privabi tudi do tisoč obiskovalcev, je za vas, v kateri danes živi le še okoli 80 vaščanov, precejšen zalogaj. »Prangerijado Predgrad organizira Kulturno športno društvo skupaj s Prostovoljnim gasilskim društvom Predgrad, načrtovanje in priprave pa potekajo kar vse leto. Pri tem sodelujemo skoraj vsi vaščani in lahko rečem, da je dogodek za samo vas izjemnega pomena predvsem zato, ker je neko jedro, zaradi in okoli katerega se zbiramo vse leto. Vsak konec tedna se namreč srečamo na vajah, in kadar nas ni dovolj za ples, se vsaj kaj pogovorimo,« smeje razlaga Nives.
Kako oživiti prazne vasi
Tisti dan sredi poletja, ko se po vasi dolgo v noč razlegajo pogovori, glasba in smeh, se razprši občutek praznine, ki sicer zeva iz številnih zapuščenih hiš. Od nekdaj so se od tu ljudje izseljevali s trebuhom za kruhom. Še danes je tako. V sosednjem Starem trgu sta sicer dve tovarni, potem pa so službe šele v Kočevju in Črnomlju ali pa v Ljubljani. Predaleč, da bi bili ti v zelenje oviti kraji privlačni za mlade. »Mladih družin je v vasi manj, kot je prstov na eni roki,« prešteva Nives, »čeprav se je število vaščanov v zadnjih letih nekoliko dvignilo na račun domačinov, ki se na zapuščene domačije vračajo kot upokojenci.« Vendar pa, bodimo iskreni, mladi so tisti, ki bodo v Poljansko dolino prinesli življenje in prihodnost. Brez njih je tudi razmišljanje o razvoju turizma bolj račun brez krčmarja.
Seveda se težave zavedajo tudi na kočevski občini. Z različnimi ukrepi poskušajo mlade zadržati na odročnem delu občine. Z novim odlokom so za 20 odstotkov znižali prispevek za komunalno dejavnost za vse, ki bi si tukaj postavili družinsko hišo, aktivno iščejo potencialnega investitorja za manjšo obrtno cono, ki že stoji v Predgradu, obnavljajo infrastrukturo, vzdržujejo zdravstveno postajo, skrbijo za promocijo turističnih ponudnikov. In hkrati pripominjajo, da bi gotovo pomagalo tudi, če bi država obmejnim, depopulacijskim območjem omogočala dodatne davčne razbremenitve.
Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Aleksander Leon Cvikl
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
