Potep po smaragdu ekvatorja

Državo v jugovzhodni Aziji, ki jo sestavlja 17.508 otokov, združujeta bogata pestrost in raznolikost različnih kultur, ki se na vsakem otoku odražata malce po svoje. Največji otok Java, na katerem je Džakarta, glavno mesto Indonezije, je eden od najgosteje naseljenih otokov na svetu in ponuja dom kar polovici vseh Indonezijcev. Če se po zemljevidu od severozahodnega dela Jave pomaknemo južneje proti osrednjemu delu otoka, pridemo do mesta Yogyakarta (izgov. džokdžakarta), ki je bilo moja prva postojanka na potovanju.

Yogyakarta velja za kulturno prestolnico Jave, domačini pa mesto povezujejo predvsem s študijem, saj je v mestu kar 20 univerz ter mnogo inštitutov in drugih izobraževalnih ustanov. To univerzitetno mesto je posebno tudi zato, ker ga vodi sultan, ki je s svojim sorodstvom zelo spoštovan med domačini. Indonezija je sicer po ureditvi predsedniška ustavna republika, vendar ima na tem delu monarhija oblast od že od leta 1755, ki jo je obdržala tudi po letu 1949, ko so si Indonezijci izborili samostojnost in se odcepili od Nizozemske.

Za ogled ene od najlepših znamenitosti v Yogyakarti, budističnega templja Borobudur, smo se na pot odpravili že v zgodnjih jutranjih urah, da bi na vrhu templja pričakali sončni vzhod. Borobudur je največji budistični tempelj na svetu. Tempelj iz 9. stoletja je zgrajen na podlagi budistične teorije, ki uči o treh zvestih, ki vodijo do nirvane oz. razsvetljenja.

Približno kilometer in pol od templja Borobudur je vasica Wanurejo, ki smo si jo ogledali na tradicionalnem prevoznem sredstvu, imenovanem andong. V vasici je ogromno možnosti za pristen stik z domačini, s katerimi smo se najlažje sporazumevali kar z iskrenimi nasmehi. Domačinka nam je pokazala, kako izdeluje riževe krekerje, ustavili pa smo se tudi v kavarni Pawon Luwak, kjer so nam pokazali postopek izdelave najdražje kave na svetu, ki smo jo z veseljem poskusili.

V stiku z indonezijsko kulturo kaj hitro ugotoviš, kako pomembno mesto imajo v njihovem življenju simboli. Z bogato simboliko je prepleten tudi batik, tehnika tiskanja oz. poslikave blaga. V Batik Winotosastru smo dobili celovit vpogled v postopek in se pri izdelavi potiska na blagu preizkusili tudi sami.

V središču mesta, blizu sultanove palače, katere del je odprt javnosti na ogled, je nakupovalna ulica Malioboro. Sprehod po tej ulici je odlična priložnost za pokušanje ulične hrane, obisk tržnice in nakup raznih spominkov. Namesto nakupovanja na tej kaotični ulici smo sami raje zavili k lokalnemu izdelovalcu srebra, cena tega je namreč v Indoneziji precej dostopna. Ročno izdelana lutka Wayang pa je verjetno najbolj unikaten spomin na to čudovito državo. Atelje, kjer lutke izdelujejo iz bivolske kože, smo našli v neposredni bližini sultanove palače pod imenom The House of Wayang.

Najveličastnejši poklon hinduizmu je tempelj Prambanan s tremi glavnimi templji, posvečenimi bogovom Šivi, Višnu in Brahmi. Kljub potresu leta 2006, v katerem je bilo poškodovanih več zgradb, celoten kompleks z razlogom nosi naslov najlepšega hindujskega templja na svetu. Med zgodbami in legendami, ki krasijo zidove templjev, je vklesan tudi hindujski ep Ramajana. Gre za junaško zgodbo, ki jo turistom pogosto predstavijo kot azijsko različico Romea in Julije, vendar s srečnim koncem.

Preden smo si to junaško-ljubezensko zgodbo ogledali v plesni različici, smo večerjali v restavraciji Ramayana, od koder smo imeli pogled na osvetljen tempelj. Plesna predstava Ramayana Ballet Prambanan, izvedena pod zvezdnatim nebom, pričara zares nepozabno izkušnjo. Moč glasbe, bogatih kostumov in zvezdnate noči je bila zares slikovit vpogled v kulturo in čudovit zaključek obiska Yogyakarte.

Odločitev, katere od vseh otokov v Indoneziji obiskati, ni lahka, je pa Bali zagotovo zelo visoko, če ne najvišje na večini spiskov in je bil tudi otok, na katerem se je nadaljevalo naše potovanje. Če je Yogyakarta mesto kulture, je Bali otok sproščene zabave, deskanja, hkrati pa tudi kraj, kjer je mogoče najti mir in stik z naravo. Otok je postal še bolj priljubljen tudi po zaslugi knjižne in filmske uspešnice Jej, moli, ljubi, katere zadnji del poteka prav na Baliju.

Pustolovščino smo na Baliju začeli z raftingom po reki Ayung, ki ponuja čudovit vpogled v divjo neokrnjeno naravo. Ena od priljubljenih dejavnosti med potovanji po Aziji so tudi kuharski tečaji in v kuharski šoli Paon Bali, kjer so nas naučili nekaj lokalnih jedi, pravijo, da so vedno polno zasedeni. Kuharska šola je postavljena na čudoviti lokaciji, kjer se lahko med pripravo hrane pozabavate na gugalnici, ki so na Baliju postale prava turistična atrakcija.

Čisto drugačna kulinarična izkušnja pa je bil obisk ene od samopostrežnih restavracij v vasi Panelokan. Restavracije, ki se razprostirajo druga ob drugi, ponujajo panoramski pogled na Batur, najvišji ognjenik na Baliju.

Razvajanje brbončic z indonezijsko kavo in čaji smo nadaljevali v Uma Pakel, kjer ne ponujajo samo možnosti fotografiranja v gnezdu in na gugalnici, ampak za ta namen ponujajo celo izposojo oblek. Le streljaj stran se raztezajo znamenite riževe terase Tegallalang.

Iz Kute, turistično priljubljenega območja, kjer smo bili nastanjeni, smo obiskali tudi dobro uro vožnje oddaljeno tradicionalno vas Penglipuran. Vasica na 625 metrih nadmorske višine velja za eno najčistejših na svet in dobesedno odpira vrata v življenje domačinov. Na omenjenem območju se namreč prepleta življenje lokalne skupnosti in turistov, ki imajo prost vstop na dvorišča in v hiše prebivalcev te vasi. Ogledali smo si črno kuhinjo, tradicionalna domovanja, prostor za molitev in daritve ter kupili nekaj prigrizkov za na pot, od katerih nas je najbolj navdušil rempeyek – pekoči krekerji z arašidi.

Tretma, ki ga nikakor nismo želeli izpustiti, je bila masaža celega telesa. Na spa oddih smo se odpravili v Bali Orchid Spa, ker smo uživali v tradicionalni balijski masaži, ki je v primerjavi s tajsko bolj nežna.

Balijska borba v blatu, t. i. Mempatigan, je bila naša zadnja organizirana dejavnost na itinerariju, in če nas sam opis najprej ni najbolj prepričal, smo se po tem, ko smo tam prebili skoraj polovico dneva, vsi strinjali, da je bila to najboljša dejavnost na tem potovanju. Fantje iz šole borilnih veščin sredi gozda prenašajo znanje o balijskih tradicijah, učijo osnove borilnih veščin, obiskovalce povabijo k plesu, poslikavi telesa in ne nazadnje v blatni bazen na boj. Tam se po boju program nadaljuje z razvajanjem in sproščanjem telesa z blatno kopeljo, obiskom savne in ne nazad­nje s skokom v potok, ki s kože izbriše blatne sledi. Po začetnem čudenju o samem dogajanju smo kar hitro ugotovili, da je izkušnja precej spiritualna in da je prav zaradi stika z naravo nekaj najbolj pristnega, kar smo na potovanju doživeli. Ta zares nenavadna in predvsem nepozabna izkušnja je bila čudovit zaključek potovanja po Indoneziji in hkrati pozitivni opomin, da nam je v tej državi, ki je prepletena z različnimi verskimi tradicijami, ostalo še veliko neraziskanega in da se bomo zagotovo še vrnili.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord