Ali kako sem po dolgem času obiskala deželo, kjer se v naši domovini najbolje je in pije. In kjer se tudi upokojenci pohvalijo, da so po prijazni ravnici prevozili 50 karseda udobnih kilometrov.
Prekmurci ne zdržijo dolgo brez rodne grude in pomirjujočega vpliva neskončne ravnice, zato smo se tudi mi v mojem otroštvu skoraj vsak petek popoldne napotili na dolgo pot do očetovega rojstnega kraja, ki se je vlekla vse do večera. Danes ta del Slovenije ni več tako odrezan, saj se s pomočjo avtoceste pripelješ do Murske Sobote v manj kot dveh urah.
Čeprav se v te kraje ne vračam več tako pogosto, mi je ostalo nekaj znanja prekmurščine, s katero me je med vožnjo vneto seznanjal oče – kolikor vem, so Prekmurci edini Slovenci, ki svoje otroke uče maternega jezika prekmurščine. Čeprav mi je bilo vedno nerodno svoje znanje uporabljati v pogovoru z bratranci in sestričnami, pa mi še danes pride prav, kadar želim prisluškovati pogovorom domačinov (kdor prisluškuje, največ izve).
V Prekmurje sem se nedavno podala, ker sem imela izvrstno priložnost, da pokukam skozi vrata Expana, paviljona, s katerim se je Slovenija predstavila na svetovni razstavi Expo leta 2015 in ki se bo čez nekaj mesecev za vse radovedne obiskovalce odprl na obali soboškega jezera, ki odlično nadomešča občutek zdaj že mitskega Panonskega morja. Inovativna zgradba, ki mene osebno spominja na valujoča žitna polja, najbolj poetična izmed vseh prekmurskih morij, bo ponujala doživetje Prekmurja s pomočjo vrhunskih sodobnih tehnologij.
Za začetek sem preizkusila virtualni polet nad Prekmurjem z balonom, ki ga z obračanjem glave sam pilotiraš (ter namerno strmoglavila na žitno polje, tako kot se je to pred 84 leti pripetilo belgijskemu profesorju Maxu Cosynsu in njegovemu asistentu Neru van der Elstu, ki so ju neugodne vremenske razmere 18. avgusta 1934 ponesreči zanesle v zaspano vasico Ženavlje, kjer sta zasilno pristala). Toda to bo le ena izmed prekmurskih legend, ki jih bo oživljal Expano – med drugim bodo obiskovalci tam lahko s pomočjo moči lastnih misli premikali vodo, podoživeli podvodni svet izginulega morja, se sprehajali med hologramskimi podobami živali iz pomurskih gozdov in še marsikaj.
Medtem ko nestrpno čakamo, da vse Prekmurje oživi pred nami v petih povezanih stavbah Expana, se bomo morali začasno zadovoljiti s tem, da ga doživimo v živo. In doživetij Prekmurje, pa tudi Prlekija, ki skupaj sestavljata Pomurje, ponujata ogromno.
Ob omembi Prekmurja verjetno večina Slovencev najprej pomisli na visoko razvit zdraviliški turizem. Sama sem si tokrat privoščila oddih v Moravskih toplicah v toplem objemu znamenite črne vode in udobju hotela Ajda, kjer sem si na blazini iz ajdovih luščin, tradicionalnega prekmurskega žita, nabrala moči za intenziven nekajdnevni potep. V spominu imam, da je bil v mojem otroštvu v Moravcih samo en bazen s toplo vodo in en bazen z vročo črno vodo značilnega vonja, ki so ju že pred časom zamenjali tobogani, na desetine različnih bazenov, sodobne savne in še marsikaj.
Murska Sobota
Murska Sobota je majhno in zelo zeleno mesto. Na njegovo podobo je pomembno vplival arhitekt Feri Novak, čigar želja je bila, da nobena zgradba v mestu ne bi bila višja od najvišjega drevesa. Feri Novak je bil učenec znamenitega francoskega arhitekta Le Curbusierja in velik ljubitelj podrobnosti, ki je natančno zasnoval ne le zunanjost, ampak tudi notranjost hiš, ki jih je oblikoval.
Srce Sobote sta grad in grajski park. Nasproti parka stoji evangeličanska cerkev. Ob omembi Prekmurja skorajda ne moreš mimo evangeličanske cerkve in njenega vpliva na tukajšnje življenje, ki je nenavadno demokratična, saj so lahko 'fararji', kot v Prekmurju rečejo evangeličanskim duhovnikom, tudi ženske in jih demokratično izvolijo kar verniki sami.
Pa tudi ena bolj živahnih, saj v cerkvi med mašo igra kar cel bend, in ne zgolj orgle, z bobni in saksofonom vred. V zvezi z evangeličansko cerkvijo kroži simpatična anekdota o tem, kako grof in grofica Szapary nista hotela prodati zemlje za njeno gradnjo, saj sta bila katoličana (po prekmursko – papista), a so na koncu cerkev namerno zgradili tako, da je glavni vhod soboškega gradu diametralno nasproten vhodu v evangeličansko cerkev, tako da sta bila vsakič, ko sta stopila iz svojega doma, prisiljena zagledati zgradbo, ki jima je bila trn v peti.
V Murski Soboti je bila 29. maja 1919 ustanovljena Murska republika, ki je trajala zgolj osem dni, preden so jo zatrle enote madžarske Rdeče armade, a Prekmurci še dandanes, kadar so jezni, radi v šali zagrozijo z odcepitvijo.
Kulinarika
Prekmurje je glava kokoške, ki ji rečemo Slovenija, Prlekija pa je njen kljun, zato Pomurci (tudi sama se nekako prištevam mednje), radi pijemo in jemo. Toda zgolj najbolj kakovostno in domačo hrano. Težko je narediti ožji izbor krajev, kjer lahko kaj dobrega pojemo, se pa med znamenite gostilne prav gotovo prišteva priljubljena Gostilna Rajh v Bakovcih – vodi jo že četrta generacija te gostinske družine –, ki je iz preproste nedeljske gostilne napredovala v prostor, ki ponuja vrhunske gurmanske užitke, a ti še vedno izvirajo iz tradicionalne kuhinje.
Ob prihodu so nas pogostili z 'langašom' – ocvrtim kvašenim krompirjevim testom, premazanim s česnovo vodo in obloženim s kislo smetano, sirom, redkvicami in mesom iz tünke (nasoljena svinjina v čebričku zaseke), ki so ji sledila popečena račja prsa s slanim 'retašem' (zavitkom) iz rdečega zelja. Prekmurci namreč pečemo tako slane kot sladke 'retaše', pred časom pa je bil med gospodinjami priljubljen celo 'retaš' iz banan in kokosa; ta je po besedah mojega bratranca rezultat globalnega segrevanja. Sama pa menim, da bi ga bilo verjetno mogoče speči iz lokalno pridelanih sestavin, saj so v Tropskem vrtu Ocean Orchids v Dobrovniku, kjer vzgajajo orhideje, že vzgojili papaje, banane in ananas.
Ogrevanje s toplo geotermalno vodo tudi omogoča, da lahko v Domačiji Lušt, katere del je odprt tudi za obiskovalce, lastnoročno trgate zrele paradižnike vse od aprila do začetka decembra. Voda izvira na globini 1483 metrov in ima, ko privre na površje, kar 65 stopinj Celzija. Cvetove paradižnikov v Luštu oprašuje več tisoč čmrljev, ki vsak teden oprašijo 15 milijonov cvetov. Čeprav nisem poseben ljubitelj paradižnikov oz. jih večinoma sploh ne maram, sem takole, naravnost z rastline, utrgala in pojedla kake štiri ali pet manjših paradižnikov, kar je zame neverjeten dosežek, a so bili preprosto nenavadno okusni.
Prekmurci se sploh radi pohvalijo s prvovrstnimi, lokalno pridelanimi izdelki – tako si lahko na primer tudi v mesarstvu Kodila v Markišavcih, ki celotno Slovenijo oskrbuje z vrhunskimi šunkami, ocvirki ter drugimi mesnatimi in suhomesnatimi izdelki, čisto od blizu ogledate simfonijo visečih, sušečih se in slastno dišečih šunk, brez umetnih dodatkov in začinjenih zgolj s poprom in soljo.
Goričko in drugi vrhovi
Čeprav je Prekmurje udobno ravna pokrajina z razgledom v neskončnost, pa je Goričko posuto z vulkanskimi grički. Zadnji vulkan je na Slovenskem bruhal pred tremi milijoni let na območju, kjer je danes vas Grad in prav tam lahko obiščete Doživljajski park Vulkanija, splet poučne in zabavne vsebine za otroke in odrasle. Z mnogo domišljije in dobre volje so Prekmurci s pomočjo evropskih sredstev ustvarili zabaviščni park, kjer se s posebnim dvigalom spustiš na globino – 6003 metrov (pristanek je trd), doživiš izbruh vulkana in se z dokaj nesposobnim šoferjem, krtkom Olijem, z majavim vlakom popelješ na adrenalinsko vožnjo po podzemlju.
Ker pa v Prekmurju vzpetin vseeno močno primanjkuje, so si najbolj impresivno med njimi morali zgraditi kar sami. Leta 2015 zgrajen stolp Vinarium Lendava je visok 53,5 metra. Nanj se lahko povzpnete bodisi peš ali z dvigalom; na dan, ko sem ga obiskala, sem uživala v jasnem, od močnega vetra očiščenem razgledu na Slovenijo, Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo hkrati ter si nadstropje nižje privoščila kozarec lahkotnega sivega pinota Vinarstva Krampač, zgolj enega izmed številnih vrhunskih pridelovalcev pretežno belih vin iz te pokrajine.
V stolpu so leta 2015, ko je bil odprt, pričakovali kakih 25 tisoč obiskovalcev – v resnici ga je že prvo leto obiskalo okoli 100 tisoč ljudi, dočakali pa so že 300-tisočega obiskovalca.
Če povzamem besede soboškega župana, dr. Aleksandra Jevška, ki nas je sprejel pred Expanom, si Prekmurci ne želijo množičnega turizma, ampak umirjen, do okolja prijazen turizem. Proizvajalci in pridelovalci si med seboj niso konkurenčni, ampak so povezani in tako še bolj uspešni. In, verjemite mi, kar se tiče medsebojne povezanosti in prijateljstva, kamorkoli pridejo, bi se lahko vsi Slovenci na vseh področjih zgledovali po Prekmurcih, četudi nimamo svojega tajnega jezika za kovanje projektov, poslovnih idej, zabav in dogodivščin.
Pokrajina je še vedno čista in neokrnjena – tudi tam, kjer to najmanj pričakuješ, saj nam je npr. župan zatrdil, da je bilo celo soboško jezero ob nedavnih meritvah tako čisto, da bi bilo lahko pitno in ne le primerno za kopanje, srfanje in supanje, dejavnosti, ki se izvajajo na njem.
Domačini so gostoljubni in radodarni. In čeprav je to floskula, se tu res najde za vsakogar nekaj – tudi zame, ki nisem športnica in ki sem bolj doma v gnetenju gline in lončarjenju v Prlekiji, ki smo jo obiskali zadnji dan, za lončarskim vretenom v Centru dua Veržej in v pogači postržjači s česnom in zaseko ter ocvirkovicah, ki so nam jih postregli v kot slika lepih jeruzalemskih goricah, čeprav bo marsikdo bolj užival v modernem, na novo odprtem športnem parku v bližini Expana ter na sodobnih napravah z užitkom pridobival boljšo kondicijo in ravnotežje.
Pomurje sicer ni edini izmed biserov Slovenije, a je unikatno kot olivin, svetlo zeleni mineral, ki ga lahko v Sloveniji najdemo samo v Gradu na Goričkem. Prepričajte se tudi sami, da je več kot vredno nekajdnevnega temeljitega raziskovalnega obiska v vseh letnih časih.
Besedilo: Vida Voglar // Fotografije: Jan Vitez in arhiv Expano
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
