Mojca Furlan (Društvo Reks in Mila): Poskrbimo za nikogaršnje živali!

Mojca Furlan (Društvo Reks in Mila): Poskrbimo za nikogaršnje živali! (foto: Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv) Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv
Vir: Jana
13. 7. 2018

»Bodi sprememba, ki jo želiš v svetu!« Te besede velikega misleca Gandija so vodilo Mojce Furlan.

Mojca Furlan poučuje v 2. triadi osnovne šole, je mentorica mladim raziskovalcem, svetovalka za zdrave in ekošole, organizatorka seminarjev in delavnic s področja trajnostnega razvoja ter avtorica številnih strokovnih člankov. V svojih aktivnostih si prizadeva za razvijanje empatije do okolja in živali. Zadnja leta vodi Društvo za varovanje okolja ter pomoč živalim v stiski Reks in Mila. Kako se je znašla v skrbi za živali, ne zna čisto dobro pojasniti. Bila je plesalka, ki je že v 4. razredu osnovne šole ustanovila svojo plesno skupino, članica državne reprezentance bivše Jugoslavije ter članica in ustanoviteljica v 80. letih znane plesne skupine Make up. Še med šolanjem so v njeno življenje vstopili mentorji, prof. Barica Požarnik, Hubert Požarnik, Dušan Mlinšek, Dušan Plut ..., ki so jo s svojim delom in vzorom ter znanjem navdušili za naravo in okolje. Začela je spoznavati, kako je vse med seboj povezano, da se ljudje ob opazovanju narave in živali mnogo pozitivnega naučimo. Ti mentorji so v njej odprli in spustili 'na plan' to, kar je zagotovo že nosila v sebi, pa se tega ni niti zavedala.

Nikogaršnje živali

Da obstajajo zavržene in nikogaršnje živali, je Mojca spoznala kot mentorica raziskovalne naloge. Do takrat je delovala in prek taborov ter delavnic ozaveščala učitelje in učence o skrbi za okolje, za gozdove, rastline, zrak ... Nato pa sta se osmošolki odločili, da bi naredili raziskovalno nalogo o živalih. Takrat je od blizu spoznala, kako je (oz. ni) pri nas poskrbljeno za živali. Spoznala je, da se skrb za živali neha pri lastniških živalih. Za te večinoma lepo skrbimo, nikogaršnje oz. zavržene so prepuščene zavetiščem, 'divje' same sebi, redkim društvom in posameznikom. Tako je skrb zanje postala njen način življenja. V društvu Reks in Mila trenutno delujejo štirje prostovoljci, ki dnevno oskrbijo oz. nahranijo približno 100 mačk in nekaj starih psov.

Za vzor drugim

Mojca ne sprejme odgovora »Ne da se«, če je treba, gre z glavo skozi zid in potem se zgodijo pozitivne zgodbe. Ena izmed njih je dogovor med veterinarsko kliniko Tristokosmatih in občino Medvode o sofinanciranju kastracije oz. sterilizacije mačk in psov. Rezultati lahko služijo drugim občinam za vzor. Medvoška občina gre naproti ljudem, tako da sofinancira del posega, klinika Tristokosmatih je podala ugodnejšo akcijsko ceno, del posega pa plača lastnik oz. skrbnik. Projekt teče tretje leto in do zdaj je bilo tako steriliziranih že več kot 500 mačk.

Poskrbimo za nikogaršnje živali!

Realnost na terenu

V mestih, predvsem v blokovskih naseljih, so razmere sprejemljive. Nikogaršnje živali sicer so, vendar zavetišča in prostovoljci poskušajo te živali sterilizirati in jih hraniti. Povsem drugače pa je v ruralnih predelih. Še vedno so številni psi na kratkih verigah – brez gibanja in igre, brez sence in vode, v razpadlih mrzlih utah, neprimernih za zimo, brez družbe ljudi. Na nekaterih kmetijah je tudi po 10, 12 mačkov, za katere sicer pravijo, da niso njihovi, jim pa vsak dan dajo mleko, pa miši lahko lovijo. Ti mački niso sterilizirani/kastrirani, so premalo hranjeni, polni bolh in glist, številni so bolni. Več bi morali storiti glede ozaveščanja v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Skoraj ni dejavnosti v šolah, ki bi sistemsko razvijale empatijo do narave in živali, otroci se večinoma ne učijo o potrebah domačih, divjih in rejnih živali. Zakon o zaščiti živali bi morali nujno zaostriti, povečati kazni, preverjati razmere na terenu, ki so očem skrite. Skrb za živali v stiski je naporna, zahteva celega človeka in veliko sredstev. Treba je delati, in to trdo. Lažje bi bilo, če bi imeli več prostovoljcev, za muce potrebujejo začasne namestitve/karantene, denarna sredstva ... in seveda posvojitelje. Ljudje si večinoma želijo posvojiti mačjega mladiča, za starejše mačke pa posvojitelje težko najdejo. Res so mačji mladiči nekaj najlepšega, a pri starejši mački točno veš, kakšen karakter in videz ima, bolj je tudi umirjena. Mladiči med odraščanjem lahko spremenijo tako karakter kot videz, so živahni, naredijo kar nekaj škode v stanovanju ... Poleg tega je mačka mladič le kratko obdobje, nekaj mesecev, živi pa lahko tudi 15 let in več. Pa tudi mačjih mladičev, ki so prepuščeni samim sebi, je še vedno preveč. Nekateri lastniki jih ne razglistijo, ne peljejo k veterinarju, hranijo jih z ostanki, nekateri jih žal še vedno pobijajo.

Skupen cilj

Svoje pozitivne in negativne zgodbe ter prošnje za pomoč delijo prek družbenih omrežij. Mojca pravi, da se nekaj ljudi vedno odzove in s svojim prispevkom olajša njihovo delovanje. Prek družbenih omrežij pa se Mojca spopada tudi z očitki. Največkrat ji očitajo, da skrbi za živali namesto za ljudi. S takimi na hitro opravi, najprej jih vpraša, kako in komu sami pomagajo, koliko svojega časa in lastnih sredstev so namenili ljudem, okolju ...? Pove jim, da imajo številne živali ostarele ali bolne lastnike, tudi njim pogosto pomaga s svojimi kolegicami. Potem je večinoma mir.

Želi si tudi konstruktivnega sodelovanja in podpore med društvi, saj se prostovoljci po nekajletnem delu izčrpajo – pomoč v znanju, izobraževanju, fizična pomoč in povezovanje sta ključna za večje premike. V slogi in povezovanju je vedno bila moč, če gre za živa bitja, je toliko bolj pomembno preseči osebne razlike in delati za skupne cilje. Zaveda se, da je cilj, da bi bilo za vse živali ustrezno poskrbljeno, še daleč, vendar do velikih sprememb vodijo mali vsakdanji koraki. »Poskrbimo za nikogaršnje živali, posvojimo jih ali vsaj redno hranimo, preprečimo neželena legla s sterilizacijo, pripravimo svežo vodo pticam, ježkom, ne zazidajmo vseh travnikov, ograje naj bodo prehodne, pustimo nekaj nepokošene trave za živali. Pred košnjo preglejmo, da v travi ne spi mladič ptice ali ježek, srna, muca ... Jejmo manj mesa, saj intenzivno kmetijstvo (za hrano rejnim živalim) in živinoreja puščata na rodovitni prsti, vodi in okolju ogromne posledice. Že Gandi je dejal, da se razvoj družbe in ljudi vidi po odnosu do živali.«

Besedilo: Vera Simončič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri