Posilstvo: Vse smo lahko ženska iz Kopra

Posilstvo: Vse smo lahko ženska iz Kopra (foto: SHUTTERSTOCK) SHUTTERSTOCK
Vir: Jana
7. 3. 2019

Januarja je v Sloveniji završalo ob novici o razsodbi koprskega sodišča, da moški, ki je v svojem domu spolno napadel spečo družinsko prijateljico, ni kriv posilstva, ampak zgolj blažjega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe.

Kako zelo je novica zdramila zavedanje o tej problematiki, me je prešinilo ob naključnem srečanju z dvema mladenkama na prehodu za pešce, nekaj minut po tem, ko sem opravila intervju z dr. Jasno Podreka z oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dekleti sta se namreč šepetaje pogovarjali prav o tem dogodku.

Dr. Jasna Podreka je asistentka na ljubljanski filozofski fakulteti, prostovoljka na SOS-telefonu za ženske in otroke, avtorica znanstvene monografije Bila si tisto, kar je molčalo: Intimno partnerski umori žensk v Sloveniji (Založila Filozofska fakulteta v Ljubljani, 2017) ter med drugim tudi avtorica in soavtorica številnih znanstvenih in strokovnih člankov o različnih oblikah nasilja nad ženskami.

To, da sta se v koprskem primeru žrtev in storilec kaznivega dejanja poznala, ni nobeno naključje. »Prva nacionalna raziskava o nasilju nad ženskami je pokazala, da ženske največ nasilja, tudi spolnega, doživijo od oseb, ki jih poznajo in ki so praviloma del njihovega intimnega kroga,« pojasnjuje dr. Podreka in doda, da podobne podatke kažejo tudi mednarodne raziskave na to temo. Posebno raziskavo o spolnem nasilju nad ženskami bi bilo nujno izvesti tudi v Sloveniji, saj so podatki o tem zelo pomanjkljivi. »Raziskava je nujno potrebna tudi zato, da se ovržejo določeni miti, stereotipi o tem, kje prežijo nevarnosti na ženske, in da se tudi zakonodaja spremeni v smeri večjega razumevanja same problematike.«

Problematika zastarele zakonodaje

V koprskem primeru bi po mnenju prof. dr. Matjaža Ambroža, univ. dipl. prav. ter rednega profesorja na Katedri za kazensko pravo na pravni univerzi v Ljubljani, tudi po veljavnem zakoniku obtoženca lahko obsodili za posilstvo (in ne za zlorabo nemočne osebe), saj ni šlo le za izrabo spanja, temveč tudi za uporabo sile.

Zakaj so v koprskem primeru razsodili tako, kot so, razloži takole: »Zadeva je precej kompleksna, poenostavljeno pa jo je mogoče povzeti takole. Obdolženec je bil najprej obsojen za posilstvo. Nato je pritožbeno sodišče (Višje sodišče v Kopru) spremenilo pravno kvalifikacijo in ga obsodilo za spolno zlorabo slabotne osebe. To sodbo je vrhovno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. V novem odločanju je Višje sodišče v Kopru pravilno ugotovilo, da bi bilo dejanje vendarle treba opredeliti kot posilstvo, vendar tega ni moglo več napraviti zaradi procesnega pravila, da ni možna sprememba na slabše, kadar pravno sredstvo vlaga le obdolženec.«

Kljub temu pa ne moremo mimo dejstva, da je sedanjo zakonodajo treba spremeniti. Ena izmed glavnih pomanjkljivosti veljavne zakonodaje na področju kaznivih dejanj spolnega nasilja je, kot pojasnjuje dr. Ambrož, t. i. 'model prisile', ki pomeni, da je do kaznivega dejanja posilstva prišlo v primeru, ko je storilec uporabil silo ali grožnjo. »Ta pristop se je zlasti v zadnjih dveh desetletjih začel problematizirati kot nezadosten in krivičen do žrtev, ponekod so zato že sledile zakonske spremembe (npr. v Angliji, Nemčiji, Belgiji, Avstriji ter na Švedskem in Hrvaškem). Te spremembe so šle v smeri, da za temeljno spolno kaznivo dejanje (ki se praviloma ne imenuje več posilstvo) zadošča že, da storilec ni imel soglasja oziroma je ignoriral zavrnitev (model soglasja). Podoben je razvoj v ZDA, kjer je do zdaj približno tretjina zveznih držav reformirala zakonodajo v opisani smeri,« pojasnjuje dr. Ambrož.

S to problematiko se ukvarja tudi Istanbulska konvencija, mednarodni pravni instrument za preprečevanje nasilja nad ženskami (tudi nasilja v družini), ki ga je Slovenija podpisala že 8. septembra 2011 in ki, kot razlaga dr. Ambrož, med drugim zahteva, da države inkriminirajo spolna ravnanja, ki so izvedena brez soglasja. Ta konvencijo se običajno uporablja kot eden od argumentov, zakaj je treba 'model prisile' nadomestiti z 'modelom soglasja'.

Sprememba zakonodaje je le del rešitve problema

Družba, tudi vzgoja, pogosto svari ženske pred zlobnimi posiljevalci, osebami z dna družbe, ki prežijo na ženske v temnih ulicah, lokalih sumljivega slovesa, na samem. V resnici pa gre pogosto za osebe, ki ne ustrezajo tem stereotipom, saj gre v resnici za zelo različne moške, tudi take na vodilnih položajih, z brezhibnim ugledom, tudi navidez zgledne družinske očete.

»To, da oseba ne sovpada s stereotipno podobo prestopnika, pomembno otežuje prepoznavanje povzročitelja,« pravi dr. Podreka in doda: »Pogosto javnost misli, da taka oseba, ki jo pozna navzven, nečesa takšnega preprosto ni sposobna,« ter kot primer izpostavi lanski dogodek v Pamploni v Španiji, ko je pet fantov množično posililo eno dekle, vseh teh pet moških pa je bilo navzven izredno uglednih. »Eden izmed teh je bil celo pripadnik španske posebne policijske enote, ki se je ukvarjala prav s spolnimi delikti, kar je pomembno otežilo presojanje krivde. Krivdo so storilcem dokazali samo zato, ker so imeli posnetke, ker so sami snemali to, kar so počeli,« pojasni dr. Podreka, ki žrtvam spolnega nadlegovanja in spolnega nasilja na splošno priporoča, naj poskušajo dogajanje posneti.

Nasilje nad ženskami v Sloveniji ne narašča, toda zaskrbljujoče je, da tudi ne upada in da je pogosto neprijavljeno. Poraja se tudi vprašanje, zakaj nekdo postane povzročitelj nasilja. Dr. Podreka izhaja iz stališča, ki ga je potrdila tudi v svoji raziskavi o nasilju nad ženskami, da tiči jedro problema v tipični moško središčni socializaciji moških in žensk, kar v praksi pomeni, da številni moški še vedno dojemajo partnerski odnos kot razmerje, v katerem jim je ženska podrejena in celo njihova last. Dr. Podreka poudarja, da velja tudi obratno – da številne ženske menijo, da morajo biti podrejene partnerju.

»Sprožilec najhujšega nasilja je to, da se ženska želi upreti. Ko recimo prekine nasilno razmerje,« izpostavi eno izmed ključnih ugotovitev svoje raziskave. Vse to po mnenju dr. Podreka ustvarja temeljni predpogoj, da si neki moški pridržuje pravico, da lahko uporablja nasilje tudi v zasebni sferi. Po drugi strani poudari, da seveda ne postanejo vsi moški nasilni, tudi ne vsi, ki gojijo tradicionalna prepričanja, a da je vendarle nasilje nekaj, kar je tudi del socializacije moških.

Tudi zaradi teh tradicionalno napačnih vzorcev razmišljanja in vedenja moških se ji zdi javno izrekanje t. i. 'strokovnjakov za odnose' zoper ženske pravice in enakopravnost izredno škodljivo, saj daje moškim, ki še vedno gojijo takšna prepričanja, ki se vedejo problematično in ki so nasilni, legitimnost za njihova početja, zlasti če je to mnenje izrazil drug moški.

Spolno nasilje doma in na delovnem mestu

Če malo pobrskamo po spletnih komentarjih ali nehote prisluhnemo pogovoru v gostilni, hitro ujamemo pogovor moških o tem, kako mora biti ženska moškemu, če je z njim v razmerju ali v zakonu, spolno na voljo. Dejansko vas seveda v razmerju nima nihče pravice siliti k čemurkoli, ne v zakonu ne v razmerju, ali kot pravi dr. Podreka: »Vse, kar si nekdo drug, ne glede na to, kakšno razmerje ima z nekom, jemlje s silo in prisilo, pomeni prestop meje nasilja. Če partner tega ne upošteva in če ravna proti njenim interesom, željam, potem ima ženska vso pravico zaživeti avtonomno življenje, onkraj in stran od osebe, ki ji krati, omejuje pravice, svobodo, želje in izražanje. In to seveda velja tudi obratno, za moške, ki živijo partnerske odnose, v katerih se počutijo ujete ali jih partnerice omejujejo.«

Ženske smo žal pogosto žrtve spolnega nadlegovanja tudi na delovnem mestu, s čimer sem imela v mladosti tudi sama zelo neprijetno izkušnjo, zaradi česar sem, šlo je za študentsko delo, enostavno dala odpoved, ker sem menila, da pri šefu ne bom naletela na razumevanje in podporo. Toda pogosto to ni možno, saj smo ljudje pač življenjsko odvisni od osebnih dohodkov in ker ni tako zelo enostavno dobiti nove zaposlitve. Tako v primerih spolnega nasilja na delovnem mestu (denimo od nadrejenega) ali spolnega nasilja doma gre lahko pogosto za t. i. 'izsiljeni konsenz', ko žrtev privoli vspolni odnos iz strahu ali ker je od tega odvisna njena eksistenca. V primerih, ko je soglasje izsiljeno na manj očiten način, primeri praviloma sploh ne pridejo do sodišča, opozarja dr. Ambrož.

Značilen je tudi primer dekleta, ki ga opisuje dr. Podreka, ko je hotelo prijaviti spolno nadlegovanje; v podjetju je bilo več mladih oseb, povečini tajnic, ki so bile vse žrtve spolnega nadlegovanja, opazk, dotikov in neprimernih izrazov direktorja. Ker si druga dekleta iz strahu niso upala pričati proti direktorju, ki je imel ekonomsko, politično in družbeno moč, zadeva na koncu ni prišla pred sodišče.

Zakaj krivimo žrtev

Žal je tako, da so spolno zlorabljene osebe v očeh javnosti pogosto žrtve predsodkov – v koprskem primeru so se številni ozkosrčno spraševali, zakaj je šla ženska k storilcu domov, zakaj se je opila. V primeru, ki se je nedavno zgodil na Irskem, je bil posiljevalec 17-letnega dekleta oproščen, ker je imela oblečene 'tangice'. Toda pitje alkohola in nošenje 'izzivalnih' oblačil ni kaznivo dejanje – spolno nasilje pa je.

Predsodkom in stereotipom se žrtve dostikrat ne morejo izogniti niti v samem procesu obravnave, tudi s strani strokovnega osebja, čeprav obstajajo tudi številni primeri dobrih praks. Temu pritrjuje tudi dr. Ambrož, ki meni, da so predsodki in stereotipi v zvezi s spolnimi kaznivimi dejanji in spolnimi vlogami nasploh dokaj razširjeni tudi pri ljudeh, ki sicer veljajo za kultivirane oz. uglajene ter doda: »Rahljanje teh predsodkov in stereotipov je najbrž še pomembnejše od spreminjanja kazenskega zakonika, je pa to seveda tek na dolge proge.«

Neke vrste predsodek, domneva, je lahko tudi vprašanje odpora. Čeprav se, vsaj s strokovnega stališča, na tem področju stvari izboljšujejo ali kot pojasnjuje dr. Ambrož: »Tradicionalno je imelo vprašanje, ali (in kako intenzivno) se je žrtev branila, velik pomen v kazenskem postopku, saj je bil to eden od oprijemljivejših dokazov, da je storilec uporabil silo. Vendar pa je pričakovanje, da se 'prava žrtev' brani na življenje in smrt, lahko nerealno, žrtev lahko ob napadu enostavno 'zmrzne'. Poleg tega je včasih intenzivna obramba lahko tudi nesmotrna, saj lahko žrtev izpostavi še večjemu tveganju. Vprašanje, kakšna je bila obramba žrtve, se danes v kazenskih postopkih še pojavlja, vendar pa se mu ne pripisuje več tolikšen pomen kot nekoč.«

Kljub temu je po mnenju dr. Podreke to področje izredno problematično, saj opozarja, da je prisila omenjena v prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju [...], tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let) ter opozarja: »Večina posilstev oziroma spolnih zlorab se zgodi brez fizične sile. Pogosta reakcija žrtev je, da recimo otrpnejo, ker je to obrambna reakcija na nevarno, življenjsko ogrožajočo situacijo. In to pomembno vpliva na odločitve sodnikov, tako vidimo tudi v koprskem primeru. Ker se ni branila, ker je fizično ni napadel, ni šlo za posilstvo. In zato pravim, da je trenutna zakonodaja tako v Sloveniji kot v večini evropskih držav s tega vidika močno zastarela.«

Področje, ki se zdi dr. Podreki najbolj problematično, pa je, da se v primerih, ko presojamo o posilstvih in spolnih zlorabah, vedno sprašujemo o tem, kaj je počela žrtev; vprašati bi se morali, zakaj je storilec storil kaznivo dejanje ali kot pravi: »Prva stvar, ki bi jo morali narediti, je premik fokusa obravnave. Torej, zakaj je ta oseba prestopila mejo in ne, zakaj se je žrtev postavila v neko situacijo.« Kajti prav to predstavlja vrh ledene gore vseh stereotipov in predsodkov o spolnih zlorabah. g

Besedilo: Vida Voglar // Fotografije: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri