Dopust v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in danes – ali v njem samo uživamo ali tudi po malem trpimo (in se pretvarjamo)?

Nikoli ni vse popolno

Moj najljubši in najbolj živ spomin na počitnice mojega otroštva je vetrovni dan v Baški na Krku, ko so bili valovi tako visoooki, da si jih moral preskakovati, če nisi hotel, da te podrejo in potopijo. V tujini živeči (in, recimo, premožnejši) bratranec mojih bratrancev nas je, tudi sam zgolj najstnik, zapeljal z gliserjem po razburkanem morju. Če zaprem oči, še vedno čutim božanski občutek adrenalinskega odskakovanja plovila nad jeznim morjem. To je bilo v daljnih osemdesetih letih v prejšnjem stoletju.

In še danes je tako. Z družino smo si, tako da smo celo leto po malem varčevali, privoščili počitnice v Barceloni. Nizkocenovni let, poceni, a čeden in prijazen apartma v bližini mogočne Gaudijeve stvaritve, bazilike Sagrada Familia. Kaj si bom najbolj zapomnila? Družinsko preskakovanje meter in pol visokih penečih valov na dolgi peščeni plaži – vse dokler sonce ni zašlo za obzorje. Človek odraste, a okus za doživetja se ne spremeni. In, seveda, jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi moja otroka obožujeta visoke valove. Ljubkovalno jim rečemo 'prasci'.

Ko sem bila majhna, se je vsak družinski dopust, bolje rečeno, pustolovsko romanje v Dalmacijo po neskončno dolgi, zamudni stari cesti, začel s pravo selitvijo narodov. Naša Brakova prikolica je bila čez leto spravljena na dvorišču pred hišo moje babice in dedka, pokrita s starimi polivinili. Vsako leto smo jo pred potjo prezračili in odprli. Bila je jezersko zelene in oker rumene barve, kot kak eksotični kuščar. Z enim samim potegom si jo odprl in en dva tri – že je bil pred tabo nekakšen zložljiv šotor, s kovinskim ogrodjem in posebnim vonjem po postanih lanskih počitnicah. Prikolica je imela še predprostor, ki si ga moral postaviti ročno – oče in mama sta vsako leto malo pozabila, kako to narediti, zato sem običajno do večernih ur od daleč in previdno opazovala bentenje očeta nad klini in drugo po nepotrebnem nesramno in neubogljivo konstrukcijo.

Nismo iskali samote

Na počitnice smo šli največkrat skupaj s sorodniki – tetami, strici, bratranci in sestričnami. Včasih je šel z nami zgolj ta ali oni bratranec, brez staršev. Včasih se je naša družinska selitvena kolona vlekla vse od Koroške ali Prekmurja (ali obojega) prek Ljubljane do morja. Sorodniki so pri nas navadno tudi prespali in isto posteljnino uporabili tudi na poti nazaj.

Še zlasti kadar smo potovali sami, oče nikoli, ampak res nikoli ni rezerviral kampa. Zato smo nekoč pristali celo v nudističnem kampu – nekaj najbolj običajnega in pogostega v sedemdesetih in osemdesetih letih (danes bi se me moja otroka odrekla, če bi jima zakuhala kaj takega). Spominjam se zelo napetega iskanja prostora pod soncem na dolgi obali polotoka Pelješac. Večina kampov je bila zasedenih, nekateri niso bili dovolj dobri, eden pa ni ustrezal jezikovno. Da, prav ste prebrali, oba moja starša sta po izobrazbi slovenista in kamp z neprimernim, tujim imenom Anthony Boy je bil avtomatično preskočen – z izlivi ogorčenja. Takrat sem se resno bala, da se bomo obrnili nazaj, z vso kramo vred, a sta se starša (brez uspeha vračajoč se nazaj s samega konca polotoka) odločila, da dasta milostno priložnost tudi oporečnemu Anthony Boyu. To je bil najboljši kamp vseh časov – v hribu, na samem, med nasadom mladih mandljevcev, s katerih smo lahko obirali že zrele mandeljne. Kamp so takrat ravno na novo odprli, z denarjem, zasluženim na delu v tujini. Ponujal je čiste, nove sanitarije in prhe v značilnem socialističnem slogu. Popoln mir in izolacijo od tujega sveta. Glasbena spremljava? Ponoči zavijanje kojotov z vrha hriba, podnevi neutrudno dretje škržatov. Hišni ljubljenčki? Verjetno dovoljeni, če jih nisi pripeljal s seboj, so za zabavo in varnost gostov v šotorih poskrbele precej velike kače; debelušni in nenevarni goži, ki jedo miši ... ki bi sicer gostom pojedle hrano.

Eni so se pošteno nagarali

Prehrana v kampih v sedemdesetih in osemdesetih letih? Meni se je zdelo, da so naše mame, vsaj moja, kar naprej kuhale. Vedno se mi je tudi zdelo, da imata mleko in kruh na morju posebno dober okus. Danes so se tudi na Hrvaškem razpasle poceni pekarije, ki večinoma ponujajo, za moje snobovske brbončice, puhle pekovske izdelke omlednega okusa. Potem je bilo seveda treba kljub vročini (ki pa je bila včasih veliko bolj znosna kot danes) kuhati toplo kosilo. Če slučajno nismo pripeljali s seboj razširjene družine, smo si v kampu hitro našli drugo družbo. Sedemdeseta, osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila po vsej Evropi bolj sproščena in vesela. Zlasti oče, ki zelo dobro govori nemško in celo češko, se je veselo zaklepetal z imetniki sosednjih šotorov. Mama jih je osvojila s svojo res dobro kuhinjo. Ne le s sorodniki, tudi z novimi znanci smo združevali stole, mize in jedi. Odrasli so prirejali zabave, moji starši so bili sicer bolj za debate, drugi ljudje tudi za pitje. Spominjam se radoživega Nemca po imenu Rolf, ki se je vsak večer napil in se s hripavim glasom do pozne noči drl: "ROOOOLF!" Nihče ni klical policije, nekaj običajnega pač. Spominjam se družine iz Zagorja, ki nas je občudovala, kako za večerjo jemo 'špjeh'. Pa nekega Nemca, ki je bil tako močan, da je z golimi rokami privzdignil našo 'stoenko', ko se je ta nekaj pokvarila. Njegovi hčeri, moji 'morski' prijateljici, je bilo ime Heidi – strašno sem ji zavidala zaradi tega. Moje ime se mi je zdelo hipoma zelo 'gemajn'. Hja, čim smo malo zrasli, je bila vsa ta kuharija za nas otroke prava tlaka. Postali smo poklicni pomivalci posode. Z mlajšim bratrancem, ki je pogosto dopustoval z nami, sva imela zapleten sistem 'kdo je na vrsti za pomivanje posode'. Pomivanje 'po zajtrku' je recimo štelo veliko manj kot pomivanje 'po kosilu'. Oče, ki mu je šla najina vsakodnevna debata o tem, koliko kozic je kdo pomil včeraj, zelo na živce, je nekega dne popenil in ukazal: "Zadosti, zdaj greš pomivat TI, in pika!" Itak sem bila TI prav JAZ in še vedno mu zamerim (resno mislim!). Takrat sem se tudi prvič in edinkrat v življenju sprla z bratrancem.

Udobje smo si organizirali sami

Čeprav sta moja starša in drugi Slovenci (ali Jugoslovani) zviška gledali na Nemce, ki so si vse, do zadnje kapljice olja in postanih piškotov, bogve zakaj, pripeljali s seboj in ki so po besedah mame kupili samo dva mičkena goveja zrezka, medtem ko sem jaz kupila cel bočnik, to ne pomeni, da nismo bili tudi mi otovorjeni. O, pa še kako! Na malo štirioglato stoenko smo naložili lavorje, piskre, kovčke, zložljive mize, stole, pribor, skodelice, ekonom lonec z že skuhanim golažem, kuhalnik, in kar je najpomembnejše, naš napihljivi čoln gumenjak rumene barve z motorjem TOMOS 4 ter vesli. Ta čoln sem oboževala, imel je pa tudi ime – Štrudl. Oče je šel v Koper celo delat izpit za vožnjo Štrudla, ko smo ga kupili, in z njim smo obredli marsikak otoček ter skrivne plaže. Najboljše pa se je bilo s Štrudlom zapeljati na odprto morje in skočiti v čisto, temnomodro morje (brez kopalk).

Trajanje naših počitnic? Običajno cele tri tedne, včasih mi je bilo tudi pošteno dolgčas – pogrešala sem prijateljice in tudi naše domače stranišče brez nočnega spotikanja čez kamenje po gluhi divji dalmatinski noči. In moja mami je bila po moje zelo utrujena od vseh teh počitnic. Spominjam se, da se mi je nekoč sanjalo, da smo se vrnili domov, da uživam v svoji postelji, da sem srečna, da sem spet doma in imam hkrati grozno slabo vest, da ne 'cenim' počitnic na morju. Tako meni kot očetu je bilo najlepše prav zadnji teden kampiranja, oče je navadno rekel: "Ravno sem se prav navadil, zdaj pa moram domov." Kljub temu sem imela kampiranje veliko raje kot spanje v (imenitnejših) sindikalnih apartmajih – spominjam se, da sem nekoč (ko so me malo posodili sorodnikom) zaradi vročine, komarjev in zgolj priprtega okna na polovici postelje moje mlajše (meni zelo ljube) sestrične prebedela vso noč. Vmes sem sestrični malo odprla veko, ali bi se slučajno hotela tudi ona zbuditi. Speče šarenice so ji nekako čudno begale sem in tja, malo srhljivo za ljubko plavolaso deklico; igrati se pa ni hotela z menoj. Še trznila ni v spanju.

Nekega dne se je vse spremenilo

Konec osnovne šole, okrog leta 1984 so se moji starši razšli. Uganete, kakšne so bile moje prve počitnice samo z mamo? Strašno sva si privoščili. Z letalom sva leteli v Dubrovnik, spali v apartmajih prek Kompasa ter šli več kot samo enkrat ven jest kalamare. Aranžma je vseboval tudi poln penzion – a se čudite, da se je hotela moja mami za začetek malo spočiti od kuhalnice? Toda moje ljube sestrične in bratranci so ostali v očetovem 'taboru', nikoli več nismo šli skupaj na morje in zelo redko jih vidim. V mojem spominu so še vedno otroci.

Kaj sem, zdaj ko sem odrasla, prevzela od svojih otroških počitnic? Še vedno rada kako noč ali dve prespim v šotoru. Ne gremo vedno na morje, in čeprav obožujem plavanje, v bistvu ne prenesem poležavanja na eni in isti plaži. Potujemo po različnih evropskih državah – tako kot v študentskih časih (to je že druga zgodba), zdaj kar s celo družino pogosto prespimo kar v 'mladinskih hotelih' (youth hostlih, po domače). Ti so zdaj pogosto klimatizirani, družinske sobe imajo večinoma svoje kopalnice. V Nemčiji me je bilo težko po nekaj dneh zvleči iz kakega družinskega kampa ob jezeru na kako bolj zanimivo destinacijo – ker, ne boste verjeli, uživam v kuhanju v skupnih kuhinjah ter klepetanju z drugimi gospodinjami ob tem. Pa čeprav nas tam daleč na obzorju čaka Berlin, se mi pozna mladostno druženje z nemškimi turisti. S seboj vlečemo tudi hrano – ne sicer polente, babičinega ribeza in krompirja, ampak juhe iz vrečke, testenine in eno turistično pašteto, za katero smo se odločili, da bo čisto zares postala 'turistična' – doslej je bila že v Grčiji, Bolgariji, na Poljskem, v Nemčiji in v Italiji (ne, ni se še napihnila ali zarjavela). Me pa strašno jezi, da smo jo pozabili vzeti v Španijo.

In pa mogoče najpomembnejše – še vedno imam fiksno idejo, da moraš na počitnicah vsaj nekaj dni preživeti ob morju, pa čeprav je to Sredozemsko morje ali Baltik. Hrvaško morje zame ni več enako, kot je bilo – Anthony Boy še vedno živi, pravi stric Google, a je postal 'raj za srfarje' s štirimi zvezdicami in poleg kampinga ponujajo tudi razkošne apartmaje. Zgodba o uspehu pač ... Vsakič, ko smo vseeno šli v Dalmacijo, je turistični katalog ponujal 'plažo z majhnimi kamenčki'. Toda vedno smo imeli smolo, da smo nabasali na umetno nasut gradbeni šoder, ki pika v noge in močno spominja na steze na pokopališčih. Kje so še špilje, v katere se je dalo zaplavati ven in noter? Kje so vendar še majhne plaže s pravimi, majhnimi okroglimi kamenčki? Kam so izginile tiste rdeče vetrnice, zakaj je vsako leto manj rakovic? Kje so tiste velike rjave školjke, zaradi katerih si se med potapljanjem na dah skoraj utopil, da si se jih za hip dotaknil s prsti? So se skrile pred našimi dotiki? In zakaj vendar je udobno sončenje zgoraj brez šlo iz mode, ravno ko smo se ga dobro navadili? So stvari, ki jih pogrešam s počitnic svojega otroštva ... Z izjemo teh kopalk zgoraj brez so to stvari, za katere bi si želela, da bi jih lahko doživela tudi moja otroka. 

Besedilo: Vida Voglar
Foto: arhiv uredništva jane

10. avgust 2016 Zanimivosti
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Cosmopolitan

Letna naročnina (12 izvodov)

Cena s popustom: 38,30 €

REDNA CENA: 47,88 €

NAROČITE ZDAJ

Elle

6-mesečna naročnina (6 izvodov)

Cena s popustom: 25,45 €

REDNA CENA: 29,94 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri