Za dr. Frederica Werthama zagotovo še niste slišali, pa čeprav je bil svoje čase nadvse čislan psiholog. Vam je pa gotovo prišlo na uho to, v kar je bil omenjeni gospod sveto prepričan že leta 1940, in to je: »Stripi niso nekaj dobrega za otroke!«
Naj spomnimo, da se je svetu takrat prvič predstavil Superman, zaradi domnev o kvarnem vplivu stripov pa njegov prihod ni bil tako toplo sprejet, kot bi se nam spričo njegove silne popularnosti danes morda lahko zdelo.
V Chicago Daily News so izid prvega Supermanovega stripa tako pospremili z naslednjimi besedami: »Slabo je narisan, slabo je napisan in tisk je praktično zanič. Pravi napor za mlade oči in mlad živčni sistem. Kar je posledica natisnjene nočne more, ki spodbuja zgolj agresijo. Grobi razlivki črne in rdeče bodo pokvarili otrokov občutek za barve, prenaglašenost seksa in serije umorov pa bo v otroku ubila vsakršno potrpežljivost, ki jo bo potreboval za branje bolj kvalitetnih, čeravno mirnejših knjig. Če nočete mlado generacijo pozveriniti še bolj, kot je pozverinjena generacija pred njo, apelirajte na starše in učitelje širom Amerike, naj zahtevajo prepoved branja stripov.«
Sprožil se je plaz in leta 1948 so največji dušebrižniki onkraj velike luže na tisoče zabavnih in razburljivih zgodb v sličicah srdito zažigali na papirnatih grmadah. A tako, kot to ni zaleglo pri pottermaniji izpred nekaj let, to ni zares ustavilo niti stripovske umetnosti.
Slab priokus je vendarle ostal. Industrije stripov se je navkljub izjemni popularnosti (za katere vrh se zdi, da se s filmskimi reprodukcijami nje najbolj legendarnih primerkov z naskokom vrača), od takrat naprej držal nekoliko slab glas.
Pa vendar. Stripi so pogrome izpred desetletij ne le preživeli, temveč tudi evoluirali in se razvili v pravo pravcato besedno-slikovno podvrsto umetnosti. In če so jih naši starši še pred desetletji kupovali zgolj v kioskih, jih danes za svoje otroke in vnuke že lahko kupijo tudi v knjigarnah.
Ker se današnji starši ne bojijo več, da bi stripi kvarno vplivali na duševni razvoj njihovih otrok (saj vedo, da stripi, po katerih segajo njihovi otroci, izdatno bogatijo njihovo domišljijo in ustvarjalnost, mimogrede pa jim na zabaven način približujejo še branje kot takšno), jih bomo na tem mestu zagotovo razveselili z novico o izidu kar dveh knjižnih novosti v stripu.
Pri Mladinski knjigi so namreč izšli stripi v knjigi z naslovi Šnofijeva druščina 3 in Pasji mož.
V zadnjem delu zdaj že trilogije s Šnofijem in njegovo druščino, ki ga dobro poznajo bralci Prila, bodo mladi lahko brali zgodbe o herojskem hologramu, prefriganem palčku in besnem barabinu.
Šnofijeve dogodivščine, pa naj se te dogajajo v vesolju, na taborjenju ali med vitezi, sta tako kot njene predhodnice skupaj snovala in kovala Boštjan Gorenc, ki je poskrbel za besede, in Matej de Cecco, ki je tok zgodbe osličil. Na nedavni tiskovni konferenci ob izidu nove knjige o Šnofijevi druščini pa sta avtorja še povedala, da se bo priljubljeni Šnofi, ki je medtem že postal prava maskota Prila, v bližnji prihodnosti preizkusil tudi na tekmovanju talentov v slogu Pokaži, kaj znaš.
Glede na povedano gre skratka pričakovati, da se Šnofi, Pepca, Čopka in Pilko ne bodo ustavili pri zgolj trilogiji. Do takrat pa: »Špas čaka!« In obilico slednjega mlade ljubitelje stripov čaka tudi v Pasjem možu.
Po besedah Boštjana Gorenca, ki je delo Pasji mož prevedel, se je Dav Pilkey svojega priljubljenega lika Kapitana Gatnika po 12 delih in milijonih prodanih izvodov očitno naveličal in si izmislil novega junaka - Pasjega moža, pa vendar ohranil lika Grege in Klemena, ki sta pravzaprav avtorja stripa - tokrat v barvah.
Pasji mož nastane tako, da po nesreči, ki jo imata policist Vitez in njegov pes Grega, na policistovo telo prišijejo pasjo glavo. Pilkey tudi tokrat ohrani 'rahlo straniščni humor', Boštjanu Gorenci pa prevod tokrat vendarle olajša, saj strip ustvari brez za kapitana Gatnika tako značilnih namernih slovničnih napak.
In še to:
- še pred poletjem lahko pričakujemo že drugi del Pasjega moža!
