Srečali sva se na njenem domu v Praprotu na Tržaškem na eno tistih redkih nedelj, ko nima nastopov.
Vsi jo poznamo kot odlično zborovodkinjo Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, le redko kdo pa ve, da je svoje aktivno življenje posvetila umirajočim v domu upokojencev, da je predsednica vaške skupnosti v Praprotu in da ima od vseh praznikov najraje pust.
Letos ste bili kraljica 50. Kraškega pusta. Kako ste se znašli na čelu te povorke?
Letošnjega kralja in kraljico je določil žreb izmed vseh, ki so to v minulih letih že bili. In bila sem izbrana. Takoj sem sprejela. O pustu ima sicer večina ljudi mnenje, da je to izguba časa. Če pa pomisliš, koliko truda je vloženega v tako povorko in v pripravo vozov, kot jih imamo pri nas na Krasu, pa tega nikakor ne moreš reči. Gre za šest mesecev dela. Ne samo dela. Tudi druženja, povezovanja, pomoči. Ko ni časa za strmenje v ekrančke vseh oblik, temveč je čas za delo, sodelovanje in za to, da pogledaš človeku v oči. Povezujejo se vse generacije v vasi in vasi med sabo. To je moč pusta in zame osebno je pust zakon.
Tržaški partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča je bil pred vašim prihodom sinonim moških glasov in moške avtoritete Oskarja Kjudra, njegovega vodje vse od nastanka leta 1972. Kako ste prišli zraven?
To je dolga zgodba. Mladi iz takratnega zbora so želeli imeti svoj zbor, mladinski partizanski pevski zbor, in prosili so me, da bi ga vodila. To je bil čas, ko sem nehala voditi dekliški pevski zbor iz Križa in z veseljem sem privolila ter vstopila v popolnoma nov svet. Zbralo se nas je okrog 60 in zbor je pod mojim vodstvom prepeval kakšnih osem let. Pevci so v teh letih seveda odraščali, si ustvarili družine, tako da nas je na koncu ostalo le kakšnih 20, kar pa je bilo premalo. Prav v tem času sem bolje spoznala Oskarja Kjudra in člane zbora. Včasih mi je Oskar rekel: »Danes boš pa ti vodila.« Tako sva si taktirko kar nekaj časa podajala, čas pa je tekel in v zbor sem se tako neopazno vrasla.
Kako so vas sprejeli kot žensko? Navsezadnje je bil Oskar Kjuder moški, ki je vodil moški pevski zbor in bil je zelo močna avtoriteta.
Res je bil tak. Ampak tudi jaz sem! (smeh) Glede tega sva si z Oskarjem zelo podobna. V zbor sem vstopila, kot bi bila od vedno njegov del. Težava je bila le, da je pred 20 leti v zboru nastala kriza glasov. Takrat je Oskar celo podvomil o obstoju zbora. In odločili smo se, da damo priložnost tudi ženskam. Pevci so bili sprva začudeni. Kako naj ženska poje partizanske pesmi? Pa sem jim povedala, da so bile v partizanih tudi ženske. Začeli smo z eno partituro za ženske glasove, ki smo jo odpeli ob 25-letnici zbora, in po tistem smo ženske obdržali v zboru. Prav na tem koncertu je Oskar Kjuder dokončno odložil vodenje zbora.
Izvedbe pesmi so še vedno take, kot so bile v starih časih zbora. Vsako pesem še vedno začenjate z recitacijo. Prava popestritev pa so prave rokovske priredbe s številnimi gosti, s čimer ste partizansko pesem približali tudi mlajši generaciji ...
Ob 40-letnici smo si zamislili štiri koncerte: pri nas v Zgoniku na Krasu, v Ljubljani, Gorici in Trstu. No, zgodilo se je tako, da smo v Cankarjevem domu nastopili dvakrat. V te koncerte smo že dodali nekatere novosti in ugotovili, da so bile zelo lepo sprejete. Zanimanje za nas je izredno naraslo in prišla je ideja, da gremo v Stožice. Razplet je bil neverjeten, saj so bile Stožice polne.
To leto je tudi okroglo. Zbor praznuje 45 let svojega obstoja. Po vseh presenečenjih zadnjih let si je skoraj nemogoče zamisliti kaj novega. Pa vendar, kaj nam pripravljate tokrat?
Ideje se že porajajo. Radi bi se dokopali do določenih pričevanj, kar bi bila novost, predvsem pa bogata zakladnica za mlade rodove. Vsekakor pa bomo poskrbeli tudi za rok. Pisan mi je na kožo. (smeh) Veste, mi zgodbe svojih prednikov že poznamo. Zrasli smo z njimi. Pomembno je, da jih prenesemo na mlade, sploh na tiste po vsej Sloveniji, saj se mi zdi, da ne razumejo prav dobro, kaj se nam je zgodilo in zakaj lahko tu rečemo, da je borbenost naša obleka. Naš zbor ne slovi po kakovosti glasov. In niti ni to njegovo prvobitno poslanstvo. Naša naloga je, da posredujemo ljudem čustva in sporočilo tistih, ki so se borili. Ko na primer pojem V tihem gozdu ob tabornem ognju, sem z njimi ob tistem ognju, pesem občutim in ta čustveni naboj predajam pevcem, oni pa občinstvu. V vsako pesem se vživimo, kot bi bili del časov, ko so nastajale. Vsaka pesem je del naše borbe, del naše zgodovine. In to je tisto več, kar občinstvo občuti.
Danes ste upokojenka. Vaša poklicna pot je sovpadla z zadnjo postajo številnih, ki jim medicina ni mogla več pomagati.
Res je. In ob teh ljudeh sem dala vse od sebe. Če pomislite, da sem bila na tem delovnem mestu 42 let in da nam je na leto umrlo približno 200 ljudi, sem videla umreti en stadion ljudi. V čast mi je bilo, da sem bila lahko blizu njih v zadnjih trenutkih, da sem jim lahko pomagala, jim dala vsaj eno dobro besedo. Čeprav zadnjo. Vse sem poznala. Dihala sem z njimi, jedla sem z njimi, živela sem zanje.
In odhitela je dalje po svojih nedeljskih poteh. Popoldne jo je namreč pričakoval 90-letni partizan. »Zbolel je. Moram k njemu, da mu dam malo dobre energije. Zame je vedno največja vrednota človek.«
Besedilo: Aleksandra Čehovin
Fotografije: Damijan Lipušček, Danijel Šuligoj, foto Sergetti
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
