Petra Golobič, mlada vdova: "Žalovanje je priložnost, da se osvobodimo starih ujetih čustev!"

»Od trenutka, ko odprtega srca vstopiš v neki odnos, si ranljiv. A če si te ranljivosti ne dopustiš, ne moreš celovito izkušati ljubezni. Kot vsako čustvo ima tudi to dva skrajna pola in sama sem izkusila oba. Ob Damirjevi smrti sem šla iz občutka goreče ljubezni v nepredstavljivo bolečino,« prvič javno o izgubi moža odkrito govori Petra Golobič, ki je postala vdova pri komaj 27 letih. S svojo srčnostjo, optimizmom in sprejemanjem vseh plati življenja preprosto navdihuje. Enako, kot je njo navdihoval on. Njen Damir.

Ko sta se spoznala, je bil že zaposlen v policiji. Ste pred njegovo smrtjo kdaj razmišljali o tem, v kako ranljivem položaju je vaš mož vsakič, ko se izpostavi v službeni uniformi?

Zaradi filmov in tragičnih zgodb iz medijev sem se sicer zavedala, kaj se v tem poklicu lahko zgodi, a ker se Slovenija zdi tako mirna država, nisem verjela, da bi se mu lahko zgodilo nekaj tako hudega. Živela in delala sva v Brežicah, kjer so doma prijazni in nasmejani ljudje. Pred njegovo smrtjo sem bila prepričana, da je največji izziv za policista v teh krajih kak z alkoholom povezan incident ali medsosedski spori.

Kako je vaš mož dojemal svoj poklic?

Damir je bil zelo rad policist in na to je bil res ponosen, vendar se s tem ni nikoli postavljal. Že od začetka sem čutila njegovo popolno predanost temu poklicu. Opravljal ga je s srcem in s polno odgovornostjo, tudi kadar ni nosil uniforme. Na vsako prošnjo za pomoč se je vsakič odzval srčno in prijazno. Vedno, ko sva se sprehajala v bližini meje s Hrvaško, ki jo je pogosto varoval, je bil pozoren na mimoidoča vozila. Če ni prepoznal voznika, si je tudi zapomnil številko na registrski tablici.

To govori o njegovem karakterju. Kako bi Damirja opisali kot človeka?

Bil je miroljuben, kar pove že njegovo ime, Damir daje mir. Nekako čutim, da nam ga še vedno prinaša. Čeprav je na zunaj deloval precej umirjeno, ni bil zadržan. Vsakemu je bil pripravljen dati neomejeno količino ljubezni, če jo je bil človek na drugi strani pripravljen sprejeti. Morda res z besedami pogosto ni povedal veliko, vendar šele zdaj, ko se oziram nazaj, spoznavam, kako dobro je razumel življenje. Živel je tako, kot bi moral vsak človek, v trenutku tukaj in zdaj, z mirnostjo, toplino in dobroto v srcu. Vsakdanji sprehod s psičkom je bil zanj kot meditacija. Ni potreboval svečk in dišečih paličic, kot jih sama, da je lahko spustil vsa bremena s svojih pleč in se napolnil z energijo. Med sprehodom je opazoval lepoto narave ter užival ob zvokih petja ptic in šumenja listja pod nogami. Naj uživam v trenutku, mi je vedno govoril.

Kako se spominjate zadnjega dne, ki sta ga preživela skupaj?

Dan pred smrtjo je svojemu očetu pomagal v vinogradu. Ko se je vrnil, se je oprhal in me nato z balkona opazoval puliti plevel na vrtu. Takrat sem v sebi začutila močno potrebo po tem, da bi opustila delo in šla k njemu. Nekaj časa sem sicer še vztrajala, vendar sem šla v hišo, še preden sem delo opravila do konca. Objel me je in vzel piškote, ki sem jih spekla zanj iz čičerikine moke, ker je bil preobčutljiv za gluten. Povedala sem mu, da niso dobri, a jih je pohvalil. Ko sem po njegovi smrti pojedla enega zanj, sem se prepričala, da so bili res zanič. (smeh) Očitno je tako cenil moj trud in čutil, da sem jih zanj spekla z ljubeznijo.

Kako ste izvedeli, da so ga zabodli?

Spomnim se, da se je tisto sredo dan začel dobro. V službi sem imela veliko dela, a sem se kljub temu počutila nekam lahkotno. Drugače je bilo morda to, da me Damir pred odhodom v službo ni poljubil. Navado sva imela, da poljub da tisti, ki prvi odide od doma. Odšel je zgodaj zjutraj in ne spomnim se, da bi ga dobila. V službi sem v mislih načrtovala, kako bova popoldne pospravljala drva z dvorišča, s čimer sva precej časa odlašala. Nato prejmem klic od Damirjeve mame, ki je rekla: »Petra, Damir je hudo poškodovan, zabodli so ga, pridi v bolnišnico«. Prepričana sem bila, da sem jo slišala reči, da so Damirja zabodli v nogo. Takoj sem pomislila, da bo z njim vse v redu in da bo v najhujšem primeru ostal brez ene noge. Zanimivo, kako nas ego v takih trenutkih poskuša zaščititi. Po prihodu v bolnišnico sem bila v nekakšnem stanju šoka, ki ga težko opišem. Moje telo je delovalo kot na avtopilotu, v meni so se samodejno izklopila vsa čustva in vklopil se je preživetveni nagon. Zdelo se mi je, da kar dolgo čakamo na dodatne informacije. Najprej so nam rekli, da Damirja operirajo, čeprav sem danes prepričana, da so ga takrat dejansko oživljali. Pozneje sem namreč izvedela, da so bile njegove poškodbe tako hude, da ne bi preživel, tudi če bi bil zdravnik prisoten že na kraju nesreče.

Kdo vam je dejansko povedal, da moža ni več?

V čakalnici sem opazila, da je nekdo od osebja vodji izmene prinesel list papirja, a so mi rekli, da na njem ne piše nič pomembnega. Še vedno čutim, da je bilo tisto poročilo o Damirjevi smrti. Že v tistem, ko so v bolnišnici meni in Damirjevim staršem rekli, naj se pripravimo na najhujše, sem v sebi začutila, da ga ni več. Po eni strani sem hvaležna, da nisem že ob prihodu izvedela za njegovo smrt, ker bi se verjetno sesula. Zdi se mi, da nas je zdravstveno osebje s tem počasi pripravilo na najhujše. Dejansko pa sem za izgubo moža izvedela v trenutku, ko mi je tastov prijatelj prišel izreč sožalje. Slišal je zdravnika to sporočiti Damirjevemu očetu.

Pravite, da bi si tudi sami za smrt želeli izvedeti tako.

Vsi v bolnišnici so bili do mene in Damirjevih staršev ves čas zelo korektni ter sočutni, a bi za smrt raje izvedela od zdravnika. Nikomur od zdravstvenega osebja nimam česa očitati, ker resnično čutim, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Verjamem, da so kot javni uslužbenci življenje policista reševali z zavedanjem, da bi šlo lahko za nekoga iz njihove stroke. Zavedam se namreč, da Damirjeva smrt ni samo moja osebna izguba oziroma izguba njegovih staršev in družine, temveč tudi policije. Sama njegovo slovo razumem kot odločitev njegove duše, kar spoštujem enako, kot sem spoštovala njega.

Menite, da je ključnega pomena pri žalovanju to, da se od svojca lahko poslovimo. Vi ste se od moža v bolnišnici poslovili dvakrat.

Srčno sem hvaležna zdravstvenemu osebju, da mi je to omogočilo, ker je bilo zame izjemno pomembno, da sem ga lahko še zadnjič pogledala. Tako sem tudi lahko dojela, da ga ni več. Prvič sem se od njega poslovila z njegovimi starši in nato še s svojimi. Že ko sem vstopila v prostor, se mi je njegovo telo zdelo nekako drugačno, ker v njem ni bilo več čutiti njegove čustvene topline in ogromnega srca. Gledala sem le njegovo fizično podobo oziroma vozilo njegove duše, ki se je odločila oditi. V prostoru sem sicer ves čas lahko čutila njegovo prisotnost in bližino. Ta dogodek imam v lepem spominu, čeprav je bilo zelo težko, a sem ga tako lahko še zadnjič objela in poljubila.

Zakaj obžalujete, da ste pred tem vzeli zdravilo?

Pred ogledom je k meni pristopila zdravnica in mi ponudila pomirjevalo. Ni me silila, naj ga vzamem, to je bila moja odločitev in verjetno najslabša v mojem življenju. Vendar lahko razumem zdravniško prakso v tovrstnih situacijah, ker kdo ve, v kakšen šok lahko pade človek ob pogledu na mrtvega svojca, saj se pri tem pojavijo izjemno močna čustva. Kljub temu menim, da sem s pomirjevalom samo sebe nekako čustveno pohabila in si odvzela možnost, da bi lahko v polni meri začutila doživljanje tistega trenutka. Pozneje sem morala še večkrat podoživljati tiste trenutke, da sem lahko začutila žalost v sebi in izjokala vso bolečino. Zaradi svoje izkušnje sem prepričana, da so pomirjevala in antidepresivi med žalovanjem koristni le, dokler je telo v šoku in nabira svojo moč, da lahko potem prenese vsa občutja, ki se jih moramo osvoboditi.

Poudarjate, da je ob izgubi pomembno tudi to, da se žalujoči nima za ubogega.

Namen žalovanja ni smiljenje samemu sebi, temveč moramo izkušnjo vzeti za lekcijo in se soočiti z lastno bolečino. Zame je bila Damirjeva smrt pomembna prelomnica, porušile so se mi vse predstave o tem, kdo sem in komu pripadam. Takrat sem spoznala, da moram znova najti stik s seboj. Žalovanje na površje privabi tudi vse stare potlačene in nepredelane občutke še iz otroštva z namenom, da jih končno lahko ozavestimo in ozdravimo. Zelo je pomembno, da si jih v tem procesu dopustimo občutiti. Sama sem si pomagala tudi z razbijanjem krožnikov in kričanjem. Iz vloge žrtve me je ves čas nesebično usmerjala Petra Paver Urek iz Društva Solzice, za kar sem ji neizmerno hvaležna. Pri žalovanju je imela veliko vlogo tudi vsa podpora moje in Damirjeve družine, prijateljev ter brežiške policije, ki je v celoti prevzela stroške in organizacijo pogreba ter dvakrat organizirala tudi spominski pohod v Damirjevo čast.

Njegova smrt je močno zaznamovala policijski poklic. Vi verjamete, da se vse zgodi z namenom.

Iz te izkušnje sem se naučila, da več kot besede štejejo dejanja in da se dobro vrne z dobrim, kot je to verjel Damir. Če bi nam imel možnost kaj sporočiti, verjamem, da bi rekel, da dobrota ni sirota. Ne glede na to, da je bil ubit v trenutku, ko je nekomu poskušal pomagati, bi vztrajal, naj ljudje še naprej pomagamo sočloveku v stiski, si stojimo ob strani in se imamo radi, ker je ljubezen brezmejna. 

Besedilo: Petra Košič // Fotografije: osebni arhiv, Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ