Peter A. Levine in Maggie Kline o tem, kako otroku pomagati premagati travme in stres!

25. 4. 2019
Deli
Peter A. Levine in Maggie Kline o tem, kako otroku pomagati premagati travme in stres! (foto: profimedia)
profimedia

»... še posebej, ko je govora o travmi, so pogosti medklici v smislu ’kaj se danes dela toliko hrupa in trušča okoli tega, mi smo tudi marsikaj doživeli, pa smo preživeli’. Morda s(m)o res preživeli, vprašanje pa se postavlja, ali s(m)o tudi kakovostno in polno živeli.«

Slovenija je dočakala izid prevoda izjemno pomembne knjige, ki bi ji lahko uspelo senzitivizirati okostenelo in s tabuji prežeto družbo za pereča vprašanja otroške travme. Da tako v Sloveniji kot marsikje drugje po svetu manjka temeljev za udejanjanje tankočutnosti pri ravnanju s travmatiziranimi posamezniki, namreč tudi v 21. stoletju še naprej ostaja žalostno dejstvo.

Knjiga Skupaj premagujmo travme in stres, ki sta jo družno napisala priznani strokovnjak za zdravljenje travme dr. Peter A. Levine in upokojena šolska psihologinja Maggie Kline, prinaša v naš prostor obilico dobre teorije, skupaj s primeri iz prakse in vajami, ki jih je mogoče izvajati z malčki in najstniki, pa tudi odraslimi. Napotki v knjigi so konkretni in praktični – vsi pa so namenjeni temu, da z njihovo pomočjo otroku pomagamo utrditi zaupanje vase ter notranjo moč, s čimer posledično krepimo njegovo samozavest in psihično odpornost.

Naj travma ne bo dosmrtna obsodba

V predgovoru h knjigi sta prof. dr. Metka Kuhar in dr. Mija M. Klemenčič Rozman skupaj toplo dobrodošlico Levinovi pionirski metodi na področju zdravljenja travme poudarili naslednje: »Kakor je Levine poudaril že v svoji prvi knjigi Kako prebuditi tigra: zdravljenje travm, je travma življenjsko dejstvo. Šok situacijam, torej enkratnim, nepričakovanim zastrašujočim dogodkom, ne moremo ubežati. A kakor poudarja Levine, ni nujno, da je travma dosmrtna obsodba. Doživeto grozo lahko preobrazimo v (novo) moč in življenjski smisel. Da ne bo pomote, ne govoriva o reku ’da je vse za nekaj dobro’, ki bi implicitno legitimiral trpljenje, zlo nasilje. Žal, nekateri dogodki sami po sebi niso za nič dobri. Jih je pa mogoče preobraziti, kar daje bivanju nove dimenzije. Na travmatičen dogodek se tudi ne moremo (povsem) pripraviti, vendar pa lahko povečamo svojo psihično odpornost. To nam pomaga pri spoprijemanju z obremenjujočimi dogodki, njihovimi posledicami, povečuje pa tudi zmožnost, da se prožno odzivamo v vsakdanjem življenju.«

Pionirstvo Levinove metode je po mnenju avtoric spremne besede v tem, da s specifičnim načinom zaznavanja telesnih senzacij aktiviramo možganske poti, ki povezujejo različne dele možganov.

Raziskave zadnjih dveh desetletij so namreč jasno pokazale, kako travma spremeni delovanje (in sodelovanje) preživetvenega, čustvenega in razumskega dela možganov ter botruje tako spremenjenemu zaznavnemu sistemu, da se ta na izzive vsakdana neprestano odziva skozi optiko (nenehne) ogroženosti ali otrplosti. Gordijski vozel stresa, bolečine in travmatskega podoživljanja pa je vendarle mogoče presekati in preseči. Prav Levine namreč izrazito poudarja zmožnost ozdravitve, ki nam je dana vsem, tudi če je niti ne slutimo.

»Slaba novica je, da je travma življenjsko dejstvo. Dobra novica je, da je življenjsko dejstvo tudi psihična odpornost – ki jo lahko razumemo tudi kot posameznikovo žilavost in prožnost. Gre za sposobnost, lastno vsem nam, da si opomoremo od stresa in občutkov strahu, nemoči in ’preplavljenosti’ ter se spet postavimo na noge.«

5 nazornih primerov

Glede na to, da travmo lahko povzročijo dogodki, ki so nedvomno neobičajni, recimo nasilje ali zloraba, a tudi dogodki, ki se odraslim morda lahko zdijo vsakdanji in ’običajni’, recimo nezgode, padci, zdravstveni posegi in ločitve, si za boljšo ponazoritev povedanega v nadaljevanju izposojamo nekaj primerov iz terapevtske prakse Petra A. Levina in Maggie Klien.

V prvem poglavju knjige avtorja tako predstavita nekaj naslednjih ’težavnih’ vedenj mladostnikov:

  • »Liza histerično kriči vsakokrat, ko se družina pripravlja, da se bo usedla v avtomobil.«
  • »Karel, pretirano plah petnajstletnik, je kronični zabušant. ’Nočem več biti ves čas preplašen,’ pravi. ’Želim si samo, da bi se počutil normalno.’«
  • »Sara vsako jutro točno pride v drugi razred; ob enajstih dopoldne pa se redno oglasi pri medicinski sestri in potoži, da jo zvija v trebuhu, čeprav za njene kronične simptome ni mogoče najti nobenega medicinskega razloga.«
  • »Kurt, priljubljen in dobrodušen dijak srednje šole, mami pove, da bi najraje koga brcnil – kogarkoli! Sploh se mu ne sanja, od kod ta nuja. Čez dva tedna se začne nasilno vesti in ustrahuje bratca.«
  • »Starše triletnega Kevina skrbita sinova ’hiperaktivnost’ in ’avtističen način’ igre, kadar je pod pritiskom. Pri tem se vedno uleže na tla, napne telo, da postane togo, se pretvarja, da umira in se počasi vrača v življenje, in pri tem ponavlja: ’Rešite me … Rešite me!’«

Vsi našteti otroci in mladostniki imajo navkljub različni simptomatiki nekaj skupnega. V preteklosti se jim je zgodilo nekaj travmatičnega, kar je ’usodno’ vplivalo na njihovo vedenje, občutenje in doživljanje sveta. Da bi simptomatiko ustavili, še preden bi ta napredovala v kaj hujšega, se je torej potrebno najprej vprašati, kje so se začele njihove težave.

travma

»Začeli bomo pri Lizi, ki histerično kriči,« pišeta avtorja knjige. »Ko je bila stara tri leta, je v družinski avtomobil od zadaj trčil neki drugi avto. Liza je bila medtem privezana v otroškem sedežu. Telesnih poškodb nista imela ne ona ne njena mama, ki je vozila. Avtomobil je bil pravzaprav le opraskan in razen trka z odbijačem ni bilo nič hujšega. Kričanje male Lize niso povezovali s to nezgodo, ker je bila prva posledica trka otrplost, ki je trajal nekaj tednov. Ta otrplost je bila začetni simptom in se je kazala kot nenavadno mirno obnašanje, povezano z zmanjšanjem teka. Ko se je Lizi tek povrnil, so starši mislili, da ’je prebolela trčenje’. V resnici pa se je simptom samo spremenil, in sicer tako, da je izbruhnila v preplašen jok, kadarkoli se je znašla blizu družinskega avtomobila.«

Medtem ko je Liza doživela enkratno epizodo, ki je vplivala na njeno ’nenavadno’ vedenje, pa so se Karlovi simptomi razvijali počasi. Več let ga je namreč ustrahoval čustveno moten polbrat v najstniških letih, starši pa niso posredovali, ker so to imeli za ’normalno’ tekmovalnost med sorojencema.

Več o tem, kaj je bil vzrok za ’nenavadno’ vedenje ostalih omenjenih mladostnikov, pa tudi, kako je mogoče s travmo, ki je otroke preplavila tako, da jih najprej ohromila, nato pa telesno in duševno spremenila, enkrat za vselej opravili, si lahko preberete v knjigi Skupaj premagujmo travme in stres.

Priporočamo laikom in stroki!

Skupaj premagujmo travme in stres

  • Kako pri otrocih krepimo samozavest in psihično odpornost

skupaj premagujemo travmeKnjiga Skupaj premagujmo travme in stres je poljudnostrokovno delo, ki pojasni, kako se travma lahko zapiše v otroka ter na zelo uporaben način pokaže, kako je otroka mogoče podpreti, da travma ne ostane trajnejši zapis, ki bi ga lahko oviral vse življenje.

»Delo se posveča pestri paleti obremenjujočih izkušenj, posebej obravnava padce in druge nesreče, naravne katastrofe, zdravstvene posege, prinaša pa tudi obsežno gradivo, strukturirano po razvojnih obdobjih, o izgubah in žalovanju, ločitvi staršev, medvrstniškem nasilju in spolni zlorabi. Ponuja tudi pregled razvojnih potreb otrok in osvetli pomen ter način vzpostavljanja osebnih mej. Obenem omogoča odličen osnovni pregled somatskega doživljanja.« - prof. dr. Metka Kuhar in dr. Mija M. Klemenčič Rozman


 

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju