Center prestolnice, približno ob poldnevu.
Živahen utrip, ljudje kot navadno hitijo po svojih opravkih. V mestnem vrvežu se mi pridružita psička Bastee in Tomaž Dražumerič, trener psov pomočnikov.V desno roko dobim belo palico za slepe, v levo držalo, v katero je vpeta krasna rjava labradorka. Trener me pouči o osnovnih poveljih, kot so: naprej, zebra, semafor, stoj. Na oči dobim črno prevezo in moje raziskovanje mestnega jedra v popolni temi ob pomoči psa se lahko začne.
Kar nekaj minut potrebujem, da se navadim na črnino okoli sebe. Z vsakim korakom se mi zdi, da stopam v globino, občutek imam, kot da bom padla. »Vse je v redu, okolje je varno. Sprosti se in zaupaj sebi in psici,« me pomiri glas trenerja nekje za mojim hrbtom. Globok vdih in se prepustim vodenju. Glasovi okrog mene postanejo glasnejši. Zvok motorja mimovozečih avtomobilov mi sporoča, v kakšni bližini so avtomobili in tudi s kakšno hitrostjo vozijo.
Za nekatere se mi zdi, da pridirkajo mimo mene na razdalji enega centimetra, a so to seveda le moje zaznave. Varno hodim po pločniku, uporabim povelje »zebra« in Bastee me pridno pripelje do roba pločnika, ki ga zaznam s palico. Nagradim jo s pasjim piškotkom, rečem »naprej«, ustavi se na drugi strani prehoda za pešce, kjer spet zatipam pločnik.
Najprej socializacija, nato trening
»Psi vodniki so naučeni, da 'vidijo' namesto tebe. Vodijo te po znanih poteh, nakazujejo ovire na poti, semaforje, opozorijo na delo na cesti. Šolanje poteka nekaj mesecev. Pse je najprej treba socializirati, da se navadijo bivanja s človekom in mestnega okolja, šele potem se lahko začne trening, ki lahko včasih traja tudi do leta dni. Pes mora nato opraviti izpit in takrat je na voljo, da ga spoznam s slepo ali gibalno ovirano osebo, in začne se skupen trening,« pojasni Dražumerić, med drugim tudi reševalec in mednarodni sodnik za delo reševalnih psov. In kakšne vrline mora imeti pes, da je najbolj primeren za psa vodnika/pomočnika?
»Pes mora biti psihično stabilen, željen sodelovanja s človekom, pomembno je tudi, da je indiferenten do motečih dejavnikov iz okolja, kot so hrup, gneča, nenavadne postave, imeti pa mora dovolj izrazite nagone za opravljanje nalog in samokontrole ob zunanjih dražljajih,« mi pove. Moja labradorka ima torej kar nekaj vrlin, ki jih na najini skupni poti hitro opazim. Previdno me pelje okoli ovir, poslušno uboga ukaze, zato moja začetna napetost popusti, um se umiri, telo pa prepusti vodenju. Preprosto zaupam, da Bastee ne bo nič zmotilo in me bo varno pripeljala na cilj.
Pomoč tudi invalidom
Vmes se dogaja marsikaj. Med drugim tudi to, da te ljudje na ulici ogovarjajo, ti želijo pomagati čez cesto ali pobožati psa. Zanimiv je svet v črnini. Šele tako vidiš, kako odvisni smo drug od drugega in kako ti kdaj prav pride človeška roka ali le pozornost ter pripravljenost pomagati. Najina pot se zaključi, snamem črno prevezo in se prestavim na invalidski voziček. Z letošnjim letom so do psa pomočnika namreč upravičeni tudi gibalno ovirani.
»Psa naučim pobiranja, prinašanja različnih predmetov, nudenja pomoči pri slačenju in oblačenju različnih delov oblačil, nauči se lahko tudi pomagati pri vzpenjanju na klančino ali čez oviro, večinoma se pogovorim z osebo, ki bo dobila psa, kakšne so njene potrebe, in pri tem upoštevam tudi posebnosti ali želje,« pojasni Tomaž, medtem ko mi psica nežno prime rob rokava in elegantno sleče jopico.
Seveda jo nagradim s priboljškom in pohvalim. Uspešno opravi tudi naslednjo nalogo in mi prinese telefon. Vesela za izkušnjo, da sem vsaj za hip vstopila v čevlje ljudi, ki se na dnevni ravni srečujejo z omejitvami, na katere ne bi niti pomislila, in hkrati hvaležna, da mi niti ni treba. A ljudem, ki jim je namenjeno živeti z njimi, je s psom zagotovo mnogo lažje, saj dobijo partnerja pri premagovanju vsakodnevnih izzivov.
Besedilo: Katja Štingl // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
