Perzijska bukev: Žareči listi za čudovito jesen

Perzijska bukev (Parrotia persica), imenovana tudi parocija, izvira iz Prednje Azije in tam raste v vlažnih nizkih gozdovih. Spada v družino nepozebnikovk (Hamamelidaceae) in je po vsem svetu razširjena le z eno vrsto. Drevnina, ki je prvotno rasla v gozdovih Severnega Irana in na območju jugozahodno od Kaspijskega jezera, je v Evropo prvič prišla leta 1846. Poimenovali so jo po nemškem zdravniku in botaniku Friedrichu W. Parrotu (1792–1841), dodatek persica kaže na naravno razširjenost drevnine v Perziji, današnjem Iranu.

Perzijska bukev raste večinoma večdebelno in se razvije v listopaden, deset do dvanajst metrov visok grm ali drevo. Raste razmeroma počasi. Zanjo sta značilni gladko deblo in olivno zeleno lubje, ki se predvsem pozimi odlušči v majhnih luskah in tako kot pri platanah pusti večbarvne dele na deblu. Glavne veje pri mlajših drevesih rastejo navzgor lijakasto do usločeno. Parocija v starosti tvori široke in slikovite krošnje. Do deset centimetrov dolgi listi so obratno jajčasti. Pogosto so asimetrični in nad sredino na robu ločno nazobčani. Če jih gledamo od daleč, malo spominjajo na liste bukve, ker so med poganjanjem pogosto obarvani rdečkasto. Pozneje se obarvajo temno zeleno, jeseni pa se lesketajo v žareče oranžni do bordo rdeči in nazadnje v rumeni barvi. Nekoliko nevpadljivi cvetovi se odprejo, preden se marca razvije listje. Vpadljivih je 9 do 14 podolgovatih, škrlatno rdečih pelodnih vrečk, ki jih držijo zelenkaste prašnične niti. Iz plodnice se razvije semenska kapica, ki se, ko je zrela, odpre eksplozivno in vrže ven semena.

Uporaba

Parocija je zaradi okrasne rasti in široke krošnje primerna za samostojno postavitev na vrtovih ali v parkih. Z merami, ki v starosti ustrezajo meram velike hruške, je primerna tudi za srednje velike vrtove. Kot visoko deblo se včasih uporablja tudi kot obcestno drevo. Če imate radi listavce z značilno jesensko obarvanostjo in pašo za oči na trati, je perzijska bukev ravno pravšnja za to. Parocija se na Novi Zelandiji decembra okrasi z rdečimi cvetovi in jo tam včasih postavijo kot božični okras.

Rastišče in tla

Vrtna drevnina je robustna in prilagodljiva. Najraje raste v rahlo kislih ilovnatih tleh, ki so dovolj rahla, humusna in prepustna, vendar dobro uspeva tudi na zmerno suhih in vlažnih peščenih tleh. Dobro prenaša vročino in je v srednji Evropi prezimna. Na zelo sončnem rastišču z lahkimi tlemi kažejo listi najlepšo jesensko barvo. Perzijska bukev naj ne bi bila izpostavljena vetru. Izogibajte se tudi stoječi vlagi.

Sajenje in nega

Manjše parocije, ki še niso ukoreninjene veliko let, redno zalivajte, predvsem v poletnih mesecih. Ko se drevo ukorenini, na presaditev reagira zelo občutljivo, kot vse nepozebnikovke. Plitvink ne sadite pod dominantne trajnice ali prekorvnice, ampak v območje korenin dajte plast mulča iz lubja. Spomladi lahko drevesne kolobarje rastlin potrosite z malo komposta.

Rez

Da ne skalite slikovite rasti, parocije po možnosti sploh ne obrežite. Po spomladanskem cvetenju jo lahko nežno zredčite. Drevesa se red-no razvejijo tudi brez obrezovanja ter rastejo gosto in kompaktno.

Razmnoževanje

Perzijsko bukev lahko razmnožujete s setvijo ali cepljenjem. Semena vzklijejo po treh do osmih tednih, če zemljo po setvi vedno vlažite. Rastline, ki jih razmnožite s sejanci, prvič cvetijo po približno desetih letih. Ker je jesenska barva pri njih lahko zelo različna, primerke s posebno lepo jesensko obarvanostjo večinoma cepijo na parocije v loncu, ki so jih razmnožili iz sejancev. Grobanje in ukoreninjenje poganjkov pri tleh je na vrtu preprosta in preskušena metoda cepljenja. Večinoma traja dve leti, da grobani poganjek tvori toliko lastnih korenin, da ga lahko odrežete od matične rastline in presadite.

Bolezni in škodljivci

Tako kot vse nepozebnikovke tudi parocije ne napade veliko bolezni in škodljivcev.

Besedilo: Jasna Milinković // Fotografije: Shutterstock Profimedia

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol