Pavel Kunaver: Ideolog zdravega in skromnega življenja

Letos mineva 30 let od smrti Pavla Kunaverja. Ob tej priložnosti so pri založbi Mladinska knjiga izdali knjigo Pavel Kunaver – Sivi volk, ki jo je svojemu očetu v spomin napisal njegov sin, tudi že upokojeni zaslužni profesor geografije Jurij Kunaver.

Povzdignil glas za naravo

Pavel Kunaver se je zavzemal za ohranitev naravne dediščine, zlasti za varstvo Škocjanskih jam opozarjal je na onesnaženje Reke, Postojnske jame in se zavzemal za ohranitev Planinskega in Cerkniškega jezera v njuni naravni obliki; slednjemu je konec šestdesetih let grozila nevarnost umetne ojezeritve. Nasprotoval je komercializaciji Triglava in njegove okolice za smučarski turistični center ter voda Bohinjskega jezera, Kamniške Bistrice in Soče za hidroelektrarne. Od leta 1962 je vodil komisijo za zaščito jam in jamski turizem. Svoj glas je povzdignil vedno, kadar je kdo poskušal prizadeti naravo ali si vzeti, kar ni njegovega. Podobno se je zavzemal za strogo zaščito redkih planinskih rastlinskih vrst, zlasti planik.

»Pavel Kunaver je bil v eni osebi hkrati neutruden raziskovalec in občudovalec narave, njen varuh in razlagalec ter opisovalec, s čimer si je prizadeval prepričati in vzgajati čim širši krog mladih in odraslih. Bil je pravi poljudni znanstvenik, nedosegljiv v govorniškem in strokovnem žaru, s katerim je očaral vsakogar,« je v knjigi o svojem očetu Pavel Kunaver – Sivi volk (skavtsko ime Sivi volk si je nadel 17. avgusta 1924 na skavtskem taboru v dolini Završnice), ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi, zapisal njegov sin Jurij Kunaver, upokojeni, zaslužni profesor geografije Univerze v Ljubljani.

Vzgojitelj univerzitetnih učiteljev

Rodil se je leta 1889 na Dobrovi pri Ljubljani. Odraščal je v času razpada Avstro-Ogrske in nastajanja lastne slovenske šolske, znanstvene in politične inteligence, v vznemirljivem času, ko so na vseh področjih vznikale nove ideje. Na vsakem koraku je bilo mogoče prispevati kaj novega. Bil je izjemno radovedna osebnost, zlasti na področju naravoslovja. Prijela se ga je oznaka 'polihistor' slovenskega naravoslovja, kot ga je imenoval Marjan Raztresen ob njegovi 90-letnici. Morda je imel preveč interesov, da bi mogel sam ustvariti kaj posebno velikega in originalnega na področju znanosti, umetnosti ali pisanja. Nanj in na njegov čas je bržčas vplivala tudi razpetost med avstrijsko preteklostjo in jugoslovansko prihodnostjo. Zato pa so izjemne kariere na posameznih strokovnih področjih ustvarili skoraj vsi njegovi učenci, mladina, ki jo je vodil na izlete v naravo. Eden njegovih učencev, akademik Branko Stanovnik, ki je v življenju dosegel skoraj vse akademske časti, je pisal sinu Juriju: »Doma imam fotografijo 16 sošolcev iz Rakovega Škocjana, ki smo ga obiskali pod vodstvom tvojega očeta. Samo eden med njimi ni univerzitetni učitelj.«

Zagovarjal je skavtska načela, na primer vsak dan eno dobro delo. Bil je strog in blag ter dobrosrčen hkrati, pedagog po naravi, načelen in dosleden, izrazito ekstrovertiran, koleričnega značaja. Hitro je navezoval stike, pa tudi hitro zašel v konflikt. Za blaženje napetosti je iznašel dobro metodo. Takole jo je v anekdoti o Pavlu Kunaverju opisal Damjan Mlakar, eden od tabornikov, ki sta jih v Bohinju vodila oče in sin, Pavel in Jurij Kunaver. »Nekega dne opazim, kako se starešina Pavel Kunaver muči z zavozlano vrvjo. Zagnan, kot sem bil, pristopim in mu ponudim svoj taborniški nož. Pogleda me postrani prek očal, kar je bila njegova navada, in me pouči: 'Razvozlavanje vozlov je najboljša metoda za mirjenje nervoze in živcev, to si zapomni.' Nož vrnem v nožnico in nemo odidem, rdeč kot kuhan rak.« Svoje znanje je želel vedno takoj posredovati drugim.

Narava kot najvišji moralni in estetski ideal

Pavel Kunaver se je še kot otrok navadil na sprehode in izlete v naravo in se temu ni odrekel do pozne starosti. »Vtisi iz mladosti so najgloblji in najbolj trajni. Tega bi se morali zavedati vsi vzgojitelji – učitelji, profesorji in starši,« je leta 1957 zapisal v Planinskem vestniku. Narava mu je bila najvišji moralni in estetski ideal, bil je dobesedno njen svečenik. Najbrž mu je bila tudi enačaj za Boga, če ne še več. Svoje vtise o poteh v naravo je popisal v dnevnikih. Dnevniških zapisov Pavla Kunaverja je skupaj več kot 500, od prvega, dve skromni vrstici obsegajočega dnevniškega zapisa 13-letnika iz leta 1902 v prvem zvezku, do zadnjega iz leta 1987, ko je 8. septembra okorno pisal v svoj dnevnik zadnjič. Prvič je zapisal: »Potovanja, 1902. leta, 27. julija: Jesenice, Vintgar, Bled = 3 ure. Spremenljivo.« Na dnevniški papir je prenesel vse, kar je doživel, o čemer je razmišljal, kar se mu je zdelo prav ali narobe. »Pregledovanje očetovih dnevnikov z opisi brezštevilnih doživetij, izletov, potovanj, taborov, veselih in žalostnih trenutkov v njegovem življenju je bil zamuden posel, saj obsegajo blizu tri tisoč strani,« piše Jurij Kunaver. Dnevnike je opremil s stotinami skic, narisanih večinoma s svinčnikom, ki ilustrirajo in dopolnjujejo njegova besedila in uspešno nadomeščajo fotografije.

Triglavu vedno posvetil nekaj strani

Kot predmetni učitelj geografije, zgodovine in slovenščine ter pedagoški svetnik je bil priznan slovenski pedagog. Več kot 50 let je poučeval po šolah, vodil izlete, širil vztrajnost in radovednost do narave. V letih od 1946 do 1965 je organiziral in vodil več kot tisoč mladinskih ekskurzij in izletov. Triglavski ledenik si je ogledal na vsakem poletnem izletu s taborniki na Triglav in mu vedno posvetil nekaj strani opisa, kakšen je videti, kje je pokrit s snegom, kje se vidi led, kje teče iz njega voda in kam, kaj se mu obeta v prihodnosti itd. Ledenikov obseg se je močneje začel zmanjševati že v zgodnjih petdesetih letih ali še prej, na njegovem spodnjem delu se je začela kazati odprtina Triglavskega brezna. Tudi iz njegovih opisov je danes mogoče rekonstruirati takratno dogajanje in stanje ter ju primerjati z današnjim. Napisal je 39 knjig, med njimi je nekaj prevodov, ter stotine strokovnih in poljudnih člankov s področij fizične geografije, zgodovine geografskih odkritij, speleologije in krasoslovja, astronomije, planinstva in planinske vzgoje, skavtstva in taborništva. V svoji prvi knjigi Na planine iz leta 1921 je bralca med prvimi pri nas seznanil z vrstami in nastankom gora in gorovij, z geološko in geomorfološko zgradbo Alp, s tujo literaturo za ta področja, ker domače takrat sploh še ni bilo, in z nevarnostmi v gorah.

Bil je ideolog zdravega in skromnega življenja. Narava s svojo neposrednostjo in iskrenostjo nam je vsem še vedno na voljo, brez izjeme. Ni samo največja, ampak je tudi najbolj prepričljiva učiteljica. V težkih trenutkih se v njej lahko sprostimo in si naberemo novih moči. »Bogato in z vrednotami izpolnjeno življenje Pavla Kunaverja bi lahko bilo za zgled marsikomu, ne samo mladim. Zlasti dandanes, ko tako izrazito prevladuje razmišljanje o tem, kaj se splača in kaj ne, ko so pred duhovnimi vrednotami v ospredju našega življenja bistveno preveč materialne dobrine, ko se je na vsakem koraku treba ogibati nepoštenju, goljufiji in sprevrženosti,« pisanje in razmišljanje o svojem očetu sklene Jurij Kunaver. 

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: MK, družinski arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord