Patrick McKeown o dihalni tehniki umirjenega dihanja skozi nos: "Dih je življenje"

Patrick McKeown o dihalni tehniki umirjenega dihanja skozi nos: "Dih je življenje" (foto: IGOR ZAPLATIL) IGOR ZAPLATIL
Vir: Jana
26. 10. 2018

Patrick Mckeown je končal šolanje na Trinity Collegeu v Dublinu, nato pa se je v Moskvi pri dr. Butejku izuril za strokovnjaka na področju dihanja z Butejko dihalno metodo.

Dih je življenje. In če kaj znamo, znamo dihati, takoj ko pokukamo na svet. Pa dihamo prav? Nova knjiga Patricka McKeowna z naslovom Dober dih se osredotoča na dihalno tehniko umirjenega dihanja skozi nos, ki je pomagala že tisočim ljudem. Pravilno dihanje namreč po njegovih besedah izboljšuje koncentracijo, kakovost spanca, pomaga pri težavah z anksioznostjo in depresijo, odpravlja zadihanost in astmo, izboljšuje telesno vadbo in kondicijo, posledično pa lahko zgolj s pravilnim dihanjem izgubimo tudi odvečne kilograme brez posebne diete.

Koncentracija, stres in zmožnost nadzora nad delom

Življenje se nenehno spreminja, in če danes pogledamo na naša življenja v kontekstu korporativnega okolja in dela, že dolgo ni več neznanka, da so odrasli pod velikim stresom, vsakodnevne stvari niso dobro uravnotežene in na koncu se sprašujemo, kaj se sploh dogaja. McKeown meni, da se bodo zaradi digitalne revolucije duševne motnje začele pojavljati tudi pri otrocih, zgolj zaradi napredka v tehnologiji: »Če imamo tak napredek, se mi zdi nujno potrebno, da najdemo nekaj, s čimer lahko ljudi pripeljemo nazaj do njihovega bistva, do lastne osnove. Zelo se namreč spreminja tudi naša sposobnost namenjanja pozornosti določeni stvari.«

Spremljal je kanadske študije, kjer so proučevali razpon pozornosti: v letu 2002 je bil povprečen razpon dolg 20 sekund, v letu 2012 pa se je ta čas drastično zmanjšal na 8 sekund. »To je velik problem, saj ima zlata ribica 9-sekundni razpon pozornosti. Naša sposobnost osredotočanja na stvari je zelo pomembna: sam sem imel v starosti od 10 do 23 let zelo slabo koncentracijo in že samo preproste stvari, kot je bilo izdelovanje gimnazije in faksa, so bile zame veliko težje izvedljive.«

Pri gradivu, ki so ga dobili v šoli, se ni mogel spomniti vsebine napisanega besedila že v trenutku, ko je prebral stran do konca: »Nekateri učenci se morajo učiti deset ur na dan, medtem ko drugi potrebujejo zgolj pet ali šet ur za enako zadevo – jaz sem bil med tistimi, ki so potrebovali deset ur. Ne zato, ker ne bi bil pameten, ampak zato, ker se nisem znal dobro skoncentrirati. Krivo je bilo moje dihanje, še posebno vztrajno dihanje skozi usta, saj je to vplivalo na moje spanje. Vemo, da obstaja močna povezava med dihanjem skozi usta, slabo kakovostjo spanca in motnjo pomanjkanja pozornosti (ADD), in to ne zgolj pri otrocih, ampak tudi pri odraslih.«

Nekoč je McKeown kot študent delal kot pomivalec posode, kjer je imel pregled nad vsem, kar se je dogajalo v ozadju, v kuhinji. Tam sta bila dva kuharja enake starosti, enakih sposobnostih, imela sta enako urjenje. Eden izmed njiju se je v svojem okolju odlično znašel, vse njegovo delo je potekalo brezhibno, medtem ko je drugemu šlo več stvari narobe, saj je imel manjšo zmožnost pozornosti. Po šolanju je McKeown vstopil v korporativni svet, kjer se je znašel pod velikim stresom in na koncu prišel do enakega zaključka: »To ni bilo zaradi ogromne količine dela, ampak zaradi moje nesposobnosti, da bi to lahko imel pod nadzorom. Zato je zelo pomembno, da vzdržujemo koncentracijo.«

V času šolanja in prvih delovnih izkušenj se je vsako jutro zbujal utrujen in s suhimi usti. Šele ko je preklopil na dihanje skozi nos, se mu je življenje spremenilo. »Vsak, ki se zbuja s suhimi usti, nima dobrega spanca. Ampak če nimaš to z ničimer za primerjati, teh znakov ne prepoznaš in zdi se ti, da je to normalno.« Slab spanec, ki ga lahko povzroči nepravilno dihanje, namreč ne vpliva le na pomanjkanje pozornosti; zelo dobro je znano, da se lahko posledice poznajo v obliki ostabljenega delovanja telesa, v starosti pa lahko pomaga pri razvoju demence, kapi, srčnega napada, depresije in diabetesa, zato upa, da bodo zdravniki in znanstveniki v prihodnosti več pozornosti namenili samemu dihanju.

Zakaj ne znamo avtomatično pravilno dihati?

Obstaja veliko dejavnikov, ki so nas pripeljali do tega, da ne znamo pravilno dihati. Največji pri odraslih je stres, saj stres spreminja naše dihanje. Kot človeška bitja se znamo zelo dobro boriti proti kratkotrajnemu stresu, skozi evolucijo smo mu bili vedno podvrženi in enako je v živalskem svetu. Današnji stres pa je dolgotrajen, saj se je pojavil stres zaradi denarja ali družine, pritisk družbe na mlade, vse to pa vpliva na naše dihanje, namreč, kadar smo pod stresom, je normalno, da začnemo hitreje dihati.

Če stres traja dolgo časa, bo naše dihanje postalo napačno, tako pa bo ostalo tudi še po tem, ko se stresa znebimo. »Življenje se je spremenilo in življenjski slog ni enak, kot je bil včasih, tudi hrana je drugačna. Tako da to, da vsi znamo avtomatično dihati, še ne pomeni, da dihamo pravilno. Ko se enkrat naučimo dihati nepravilno, se tega ne moremo magično znebiti, ne odpravi se samo od sebe.«

Avtor poudarja predvsem dve veliki nepravilnosti: dihanje skozi usta in globoko dihanje. Naše znanje, naj v stresnih okoliščinah globoko dihamo, ima nasproten učinek od tega, kar želimo doseči, zato on uči, da mora biti dihanje nežno, lahko in mehko, nikakor pa ne globoko ali skozi usta.

Samodejno hujšanje

Pravilno dihanje pomaga tudi pri izgubi teže brez diete. Na vprašanje, kako do tega pride, McKeown nima preprostega odgovora, saj tudi sami ne vedo zares. »Ko sem prvič začel spreminjati svoje dihanje, sem začel izgubljati tudi kilograme, in to brez kakršnegakoli truda. Ne vem, zakaj - vse, kar vem, je, da sem takrat spremenil dihanje. Enak rezultat vidimo tudi na strankah, tako da mora zagotovo obstajati neka povezava.

«Obstajajo tri možne razlage, ki bi lahko to pojasnile: Morda gre za razultat tega, da ko smo pod stresom, radi jemo več, saj lahko hrana deluje kot tolažba pri soočanju s stresom. Druga razlaga se ponovno nanaša na spanje, in sicer gre za to, da nepravilno dihanje povzroči spalno apnejo, kar vpliva na naše hormone, ti pa povečujejo naš apetit. Tretja razlaga pa za svoj temelj preprosto vzame biokemijo dihanja. »Skratka, ne vemo zagotovo, zakaj pride do hujšanja, vemo pa, da je to ena izmed posledic pravilnega dihanja.«

Pomembno je tudi, da mora biti trebuh med dihanjem sproščen, ne smemo ga nezavedno stiskati, kot to radi počnemo povsem nezavedno. »Morda je pri ženskah zaradi vpliva družbe in lepotnih smernic bolj pogosto, da imajo nenehno napet trebuh, vendar ne bi smeli imeti nobenega dela telesa, ki je konstantno v neki napetosti. Napete morajo biti le tiste mišice, ki aktivno delajo, druge pa ne, sicer zapravljamo energijo.«

Tesnobnost in panični napadi

»Kadar vidim ljudi, ki trpijo za paničnimi napadi, navadno dihajo s prsmi, kar jih drži ujete v simptome. Sicer morda ne doživijo napada, kadar so z menoj, ampak ni potrebno veliko, da jih potisne čez rob.« Njihova odpornost je nizka, in že majhne stvari, kot je gneča ljudi, so lahko že dovolj stresne, da jih pahne v simptome paničnega napada. Problem pa ni toliko stres, temveč vsakodnevno dihanje, saj nimamo odpornosti, s katero bi se lahko borili proti nevšečnostim, ki nam pridejo nasproti. »Življenje nam bo nenehno metalo polena pod noge, nihče ne pride lepo skozi brez ovir. Zato mislim, da si moramo priskrbeti orodje, s katerim se lahko spopadamo s stresom, in odpornost je že prvi korak.«

V zadnjih 20 letih, posvečenih proučevanju dihanja, se je avtorju življenje povsem spremenilo, in odkar pravilno diha, verjame, da se je sposoben spoprijemati z izzivi, s katerimi se srečuje v življenju, česar želi naučiti tudi svoje bralce.

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografije: Igor Zaplatil

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri