Otroci in internet: Najslabša rešitev je popolna prepoved interneta

Sedemletna Bana al Abed je prek Twitterja več mesecev pošiljala v svet podobe in opise razmer v obleganem sirskem mestu. Navadna deklica, ki v času pred internetom ne bi mogla storiti, kar je in kar je privedlo do tega, da je 350.000 sledilcev lahko spremljalo, kaj se dogaja v Siriji. In to je le ena izmed zgodb, kako je internet omogočil otrokom izražanje na način, ki prej ni bil mogoč. Po drugi strani pa slišimo čedalje več zgodb o spletnem nadlegovanju, kraji identitete, javnih ponižanjih in duševnih stis­kah otrok, ki interneta ne znajo uporabiti v prave namene.

Otroci drug drugemu vdrejo v Facebook račun in puščajo grozilna sporočila ljudem, ki jih ne poznajo. Maltretirajo sošolca in to objavijo na portalu YouTube, medtem ko starši prizadetega otroka napovedujejo tožbo. Znane so zgodbe, ko so se tako zasvojili s spletnimi igrami, da so jih te pokopale. Nedavno smo bili priča dogodku, ko sta v Postojni dva mladoletnika pretepla 13-letno dekle in vse skupaj objavila na internetu. »Danes je prek spleta dobrodošlo kazati in deliti to dramo z nevidno množico drugih ljudi, s katerimi ni odnosa, za potešitev potrebe po občutenju moči vsaj za trenutek,« opisuje Ksenja Kos, integrativna transakcijsko analitična psihoterapevtka za odrasle in razvojno relacijska psihoterapevtka za otroke in mladostnike.

Po prijatelje na splet?

Nekateri otroci si na internetu poiščejo prijatelje. »To samo po sebi ni problematično. Težava nastane, ker določen segment otrok gradi svoje socialne veščine samo v spletnem okolju, skorajda v popolni izolaciji od fizičnih stikov. Na ta način si ustvarja varnostni kokon, ki je lahko zelo učinkovit za samopodobo.

Vendar pa so lahko ti kokoni rezultat pretežnega samozavajanja in lahko pri sociobiografskih spremembah (npr. prehod v srednjo šolo) hitro razpadejo in se končajo v hudi stiski za posameznika,« pojasnjuje dr. Gregor Petrič iz katedre za družboslovno informatiko na FDV. »Trenutno se je v naši družbi zgodilo nekaj, kar se še nikoli v zgodovini ni. Navadno so bili odrasli edini nosilci prenosa spretnosti, veščin in načina življenja na mlade generacije, pa še ti so bili uokvirjeni v prostor in čas domačega mesta. Z vdorom svetovnega spleta v varni domači prostor se je zgodil 'narobe svet'.

Ranljiva skupina mladih s premajhno življenjsko kilometrino prevzema vajeti brez vodenja odraslih,« pojasnjuje Ksenja Kos in dodaja: »Ko otrok prevzame vodenje svojega življenja, za kar vemo, da ni zrel in tega ne zmore, temu pravimo zloraba nad otrokom, ker v odnosu umanjka odrasli. In to se dogaja na spletu. Nezrel mladi človek se poda na nevidno pot po svetu brez vodenja odraslih. Pa si predstavljajte 10-letnika, ki potuje ponoči po zakotnih ulicah tega sveta. Si lahko domišljamo, kaj se mu lahko zgodi? Se bo znašel? Bo preživel? Kakšno prepričanje o sebi, drugih in o svetu si bo oblikoval tako osamljen in izpostavljen (ne)varnim odnosom s tujci, ki si jih bo definiral za prijatelje.«

Plusi in minusi tehnologije

»Vse tehnologije, od najbolj preproste, npr. kladiva, do tako kompleksne, kot je internet, so večinoma ustvarjene z namenom, da prinesejo širšo družbeno korist. Internet je bil narejen z namenom, da bo to tehnologija, ki bo neodvisna od rase, spola, ekonomskega položaja od geografskega položaja ... Vendar kot vsi vemo, namen tehnologije v praksi ni nikoli omejen zgolj na pozitivne posledice. Tudi kladivo lahko uporabimo kot orožje za nasilje v družini,« pravi dr. Petrič.Po njegovem mnenju je težava v tem, da pozabljamo, da so na internetu kreativni prostori, kjer se otroci lahko izobražujejo, vendar do teh prostorov lahko pridejo le tako, da se jim to pokaže.

Pri dostopu do interneta je treba ločevati, za kaj ga otroci uporabljajo – ali je to v namene izobraževanja ali zabave. »Med šolanjem se pojavijo določene prednosti v smislu preprostega dostopa do informacij, povezanih z učenjem, in različnih učnih gradiv. V najstniški dobi postane internet za mlade okolje, ki jim omogoča medsebojno komunikacijo in preživljanje prostega časa. Prav tako omogoča sodelovanje z mladimi z drugih koncev sveta. Internet je tudi vir zabave oz. zabavnih vsebin,« pojasnjuje Marko Puschner s Točke osveščanja o varni uporabi interneta SAFE.si.

Nujno pa je, da se zavedamo tudi negativnih posledic množičnega dostopa do interneta, saj namreč s tem, da omogočimo otrokom dostop do interneta, »... jih izpostavimo številnim nevarnostim, kot so: stiki z neznanci, spletno nasilje in trpinčenje, objavljanje neprimernih fotografij, objavljanje zasebnih podatkov, prevare, prekomerna uporaba in zasvojenost, kar vodi v zmanjševanje socialnih stikov, nezavedanje, da je internet javni prostor itd.,« povedo na SAFE.si.

Primerjanje

V človeški naravi je, da se vedno primerjamo z drugimi. To se kaže v porasti gledanosti resničnostnih šovov, kjer veliko ljudi spremljajo tekmovalce in se nezavedno primerjajo z njimi, saj jim to daje občutek superiornosti. S socialnimi omrežji in primerjavo pa je ravno obratno. »Na Facebooku vedno najdemo nekoga, ki ima večji avto ali je bolj atraktiven. Drugi nam postavljajo zelo visoke cilje, ki so težko dosegljivi za večino populacije, in posledično se pojavljajo depresije, kot kažejo nedavne raziskave na uporabnikih Facebooka,« razlaga dr. Gregor Petrič.

V najstništvu otroci gradijo svojo identiteto in kot poudarja dr. Petrič, je to v času, ko so vsi konstantno 'priklopljeni', zares zelo naporno: »Ko se v vrstniškem krogu razvije norma, da je treba biti na Snapchatu, Instagramu, potem se morajo najstniki podrediti tej narcisoidni kulturi, sicer tvegajo socialno izolacijo in izključitev iz mehanizmov samopotrjevanja, ki so izjemno pomembni za adolescente in grajenje njihove identitete.« Ksenja Kos dodaja: »Pomembno jim je potrjevanje, da so nekaj posebnega. Če imajo visoko število 'všečkov' in 200 (verjetno premalo) prijateljev, s katerimi se lahko povežejo iz zavetja svoje sobe, se za trenutek napolnijo. In so pomembni. Trenutek hitro mine in potrebujejo naslednji moment, ki mora prinašati še močnejši dražljaj. Realni svet postaja vedno bolj dolgočasen.«

Kaj pomeni objava na internetu?

»Izkušnje, ki jih imamo z delavnic za učence in srednješolce, kažejo, da se mladi večinoma ne zavedajo pomena deljenja in predvsem posledic deljenja preko družabnih omrežij, različnih aplikacij in na internetu. Ne zavedajo se, da je vsaka takšna objava bolj ali manj javna. Če jo objavijo ali delijo v zaprtem krogu (npr. prek Snapchata ali v zaprtih skupinah prijateljev), pa se ne zavedajo, da lahko vsak prejemnik takšne slike to shrani in jo deli naprej s svojimi prijatelji ali javno objavi na internetu.

Velika težava je tudi, da se tega ne zavedajo številni starši,« poudarja Puschner. »Šele ko do nečesa pride, se začnejo zavedati, da je to, kar se je zgodilo, kot da bi splezali na Prešernov kip v tangicah in se drli: 'Poglej me, poglej me!' Takrat vidimo, kakšne neumnosti počnemo in da se moramo malo ustaviti,« pojasnjuje dr. Gregor Petrič. Starši v veliko primerih niso informacijsko izobraženi, zato otroku na brskalnik ne naložijo niti najbolj osnovnih filtrov za vsebine. Številni menijo, da je internet le hitrejša možnost za dostop do nečesa, kar je prej že obstajalo: na primer za plačevanje položnic, za hitrejši dostop do medijskih vsebin in podobno.

Žal se ne zavedajo, da je internet lahko veliko več. »Na internetu so kreativne strani, so strani, o katerih se nam sploh ne sanja, na primer, kako narediti robota, Nasine slike iz vesolja, platforme za ustvarjanje knjig, glasbe, filmov in iger; in nam lahko ponudijo nekaj novega, nekaj, česar še nismo doživeli. Starši bi morali otroku pokazati prostor, kjer je lahko kreativen,« pravi dr. Petrič.

Pomembnost izobraževanja

Čim več se igrajmo in spodbujajmo otroke v spontano in ne strukturirano igro, svetuje Ksenja Kos. »Spontana igra zahteva mnogo nevronskih povezav v možganih. Tudi v procesu kurative povabim mladostnika v aktivacijo telesa. Najprej naj občuti svoje telo, da bo lahko prišel do povezave čustev in kognicije. Če telo ne zmore določenega napora in ga otrok ne uporablja, bo logična posledica pomanjkanje samoregulacije. Otroke je treba usmeriti ven v naravo – naj plezajo, naj padajo, naj gradijo in podirajo, naj se kregajo in se spet spoprijateljijo. Odrasli naj jim zaupajo, da to otroci zmorejo,« pravi Ksenja Kos o tem, kako naj zadeve rešimo.

Trenutno obstaja t.i. 'bedroom' kultura, kar pomeni, da imajo otroci dostop do interneta zvečer v sobi, preden gredo spat, in tam niso nadzorovani. Včasih je internet nadomeščala televizija, ki je bila v dnevni sobi, torej vsem na očeh in starši so svoje otroke lahko bolj nadzorovali. »Najslabša rešitev je popolna prepoved,« razlaga dr. Gregor Petrič in dodaja: »Po mojem mnenju bi morali otroke izobraževati že v osnovni šoli, kjer bi morala biti internetna pismenost tako obvezni kot izbirni predmet. «

Podobno menijo tudi na SAFE.si: »Če bi želeli internet narediti zgolj v izobraževalne namene, bi morali otrokom omejiti dostop do internetnih vsebin, kar pa je neizvedljivo in tudi nesmiselno. Ne glede na to, da ima internet številne negativne plati, pa ima veliko pozitivnih. Je virtualni svet, ki tudi mladim prinaša veliko dobrega in jim omogoča razvoj na določenih področjih. Pomembno je, da otroke (pri tem mislim vse otroke in mlade do 18. leta) počasi s tehtnim premislekom in s primerno vzgojo in izobraževanjem vpeljemo v internet in jih tako zaščitimo pred nevarnostmi, obenem pa omogočimo, da izkoristijo pozitivne vidike.«

Točka ozaveščanja o varni rabi interneta SAFE.si šolam ponuja delavnice za učence in dijake na temo varne uporabe interneta, zasvojenosti z novimi tehnologijami, spletnega ustrahovanja in spletne etike, pametne uporabe mobilnih telefonov in rabe družabnih omrežij in zaščite zasebnosti na spletu. Prav tako izvajajo predavanja o varni rabi interneta za starše, s katerimi ozaveščajo in informirajo starše o najnovejših trendih med mladimi na spletu in opozarjamo ter svetujemo, kako se spopadati z izzivi uporabe interneta med otroki. Za strokovni kader šol in učitelje izvajajo strokovna izobraževanja o varni uporabi interneta v šolah.

Varen stik

»Kar se danes dogaja z mladimi, ni nič presenetljivega, ker jim umanjka za njihov razvoj najpomembnejše – varen stik. Stik na eni strani zajema polno zavedanje sebe (občutkov, čustev, misli, potreb, spominov), na drugi strani pa sposobnost prehajanja k polnemu zavedanju zunanje realnosti, ki jo beležijo senzorni organi. Sposobnost prehajanja med notranjim in zunanjim stikom omogoča integracijo doživetij v občutek sebe. Danes številni otroci pogrešajo prisotnega odraslega, ki ponudi varen stik. 'Trdna oz. odporna' psihična struktura se razvija prek ponotranjanja dovolj dobrih vsebin, ki jih otrok dobi v odnosu,« pravi Ksenja Kos.

Kakšna prihodnost nas čaka, je predmet številnih debat. Bodo naši otroci nesposobni tvoriti navaden socialni odnos brez tehnologije? Bomo postali tisti zavaljeni ljudje v naslonjačih, ki se hranijo po cevkah in ves dan zrejo v zaslon? »V prihodnosti naj bi bili dve različni družbi,« pravi dr. Gregor Petrič: »Omrežna družba, ki je priklopljena na tehnologijo, ki ji je telo zgolj v napoto in se njihovo življenje v celoti odvija v virtualnem svetu. Drugi del pa bo prisegal na fizični kontakt, povezanost z naravo in verjetno bo tudi začel upor proti prvim.« Kateri del družbe boste vi? In kateri del bo vaš otrok?

Besedilo: Petra Znoj
Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord