Osebna in poslovna trenerka Mia Bone o življenju in preživetju

Dandanes nas reklamna sporočila, knjige in družabna omrežja dobesedno bombardirajo s tem, kako lepo naj bi živeli, kako (po)polno naj bi bilo naše življenje, kaj vse naj bi zanj naredili in kaj vse moramo doživeti ... Pa se mi zdi, da nas prav pehanje za Življenjem lahko pahne v boj za preživetje vsakdana, da bomo potem med dopustom lahko nekaj doživeli. Ali celo življenja na minimumu za nekoč boljši avto.

»Danes si v moderno razvitih družbah želimo živeti zadovoljno in srečno, a se pogosto ujamemo v paradoks, saj pozabljamo, da zadovoljno in polno življenje sestavljajo trenutki, ki jih praviloma ustvarjamo sami. Ko imamo dovolj časa, da lahko uživamo v sončnem zahodu ali daljšem sprehodu s tistimi, ki jih imamo radi. Če je v našem življenju več takšnih izkušenj oziroma trenutkov, ki so polni pozitivnih občutkov, lahko rečemo, da živimo. Raziskava harvardske univerze je osvetlila nekaj, kar sami dobro vemo: odnosi v našem življenju največ pripomorejo k zadovoljstvu, samota pa nas postopoma ubija,« opozarja Mia Bone, ki razlaga, kako hitro lahko kljub vsemu obilju, ki nam ga ponuja današnje življenje, obvisimo na področju preživetja: »Če samo hitimo in nekje v ozadju glave razmišljamo o seznamu obveznosti, smo bolj na področju preživetja. Naše srce namreč nima dovolj čustvene hrane, zato se pojavijo težave, ki so povezane z utrujenostjo in naveličanostjo, občutkom praznine ali odtujenosti. Če se težav ne lotimo strukturirano v obliki psihološke podpore, sledijo še telesni znaki (npr. glavoboli, nespečnost, tesnoba in panični napadi). Ko me ljudje poiščejo, ko se odločijo za terapijo, velikokrat že na uvodnem pogovoru s stranko ugotoviva, da bova njegove možgane znova naučila živeti.«

Kako to storimo?

V meni prebujate radovednost in hkrati upanje. »Pravzaprav je zelo preprosto, a obenem zahteva trdo delo,« se nasmehne Mia, »premaknemo se iz začaranega kroga nezadovoljstva in odtujenosti, pritoževanja in obupa, v zavedanje, da imamo vedno izbiro. Sama se lahko odločim, kako se bom počutila, kako se bom odzvala, in ko pridobim nazaj to čudovito moč, da je izbira vedno moja, se ljudje prebudijo. Zaznajo, da imajo na svoje življenje večji vpliv, kot so si predstavljali prej. Tem spremembam na vedenjski ravni sledijo tudi možgani, ki začnejo ustvarjati nove povezave. Številne študije potrjujejo, da se v možganih začnejo krepiti pozitivnejše misli. Pozitivnejše misli pa prinesejo pozitivnejše občutke, kar spet krepi posameznikov smisel. To pa predstavlja zaključen krog zadovoljstva in tega, da lahko rečemo: Živim! Ko namesto pritoževanja okrepimo svoj notranji dialog in tako izberemo odzive iz miru, in ne iz živčnosti, je življenje lahko lažje. Ne uspe vedno. Priznam, da tudi meni ne, vendar je upravljanje lastnih čustev in odzivov tisto, kar nam pomaga živeti. Polno, zadovoljno in bolj srečno.«

Orodja za srečnejše življenje

Vsak je svoje sreče kovač in zanjo se je treba potruditi. Kovač za podkev in deteljico, simbola sreče, potrebuje orodje. Ali tudi vi svojim strankam predlagate orodja, s katerimi bodo postali vešči in spretnejši kovači svoje sreče tudi v težjih trenutkih? »Seveda, osnova za krepitev torbice z orodji je sposobnost samorefleksije oziroma boljšega zavedanja, kaj se mi dogaja in kako se v določenih okoliščinah počutim. Potem pa se lahko naučim, da se od negativnih okoliščin malo odmaknem in jih ne jemljem tako osebno. Druga plat te medalje je, da se na polno predam pozitivnim okoliščinam, kar pozitivno vpliva na samozavest. Uporabna orodja so tudi pisanje dnevnika, 'coaching formula', ki nam pomaga odpravljati notranje ovire in strahove, postavljanje osebnih meja, ki je pogosta domača naloga mojih strank – v tednu dni izberejo tri priložnosti, kjer rečejo ne ...«

Pomembno je, da poskrbimo najprej zase!

Mia omeni masko, ki jo na letalu moramo nadeti najprej sebi, potem otroku. Z razlogom. In nadaljuje: »Če imam jaz veliko energije in sem zadovoljna s seboj, bom bolj razumevajoča do otrok, ker spet niso pospravili sobe, bolj se bom lahko posvetila partnerju in tako s svojo pozitivnostjo spodbudno vplivam na širše okolje. Življenje na polno preprosto pomeni uživati v trenutku, saj to sestavlja ogrlico dragocenih trenutkov, ki jih tvori v miru spiti čaj, crkljanje z otrokom, peka palačink ipd. Če samo čakamo na počitnice in hotel s petimi zvezdicami, so pričakovanja zelo visoka, da ne omenjam frustracij, ki so se nakopičile skozi vsakodnevno odrekanje in 'trpljenje' – to privede do globokega razočaranja. Namesto čakanja in pričakovanja je bolj pametno izkoristiti to, kar mi življenje doma ponuja zdaj.«

Preživeti ... in zraven živeti

Včasih življenje od nas zahteva veliko le zato, da preživimo, pa nimam v mislih hude bolezni. Mislim na 'sodobnega raka' – preživitveno stisko marsikoga, ki hiti od dopoldanske službe v popoldansko dopolnilno delo, zraven pa skrbi za otroke in to, kako bo plačal položnice ... Kako v takšnem norem tempu hitenja, ki pa nam vseeno ne zagotavlja mirnega življenja ob plačanih položnicah in drugih 'poravnanih' in opravljenih obveznostih, ne zagotavlja mirnega spanca, poleg preživetja živeti?

»Pomagamo si lahko s čuječnostjo, ki nas znova usmerja v to, kar smo znali kot otroci: biti tukaj in zdaj – popolnoma. Kot otroci smo se vedno znali posvetiti trenutku. Kar opazujte otroke, kako se igrajo ali s trmo želijo uveljaviti svojo voljo, že v naslednjem trenutku pa lahko počnejo nekaj drugega. Danes smo se, spet zaradi norme naše družbe, ujeli v zahteve večopravilnosti. Raziskave kažejo, da krepimo občutek hitenja in dejanskega pojavljanja napak, ker nismo osredotočeni na eno nalogo, temveč jih opravljamo več hkrati, npr. govorim po telefonu, zraven prebiram e-pošto, vozim otroka na popoldansko dejavnost in možu po telefonu naročam, kaj naj kupi v trgovini. Da lahko živimo bolj zadovoljno in polno, je smiselno biti v trenutku. Tudi tega se je treba spet navaditi, tudi to je treba trenirati, kar lahko dosežemo s prenosom pozornosti na dihanje. Ko smo pozorni na dihanje, se takoj osredotočimo na trenutek. S tem se izboljša naša pozornost, na to pa se odzovejo tudi možgani: bolj smo mirni in tako lahko živimo bolj polno. Mirnost ne pomeni, da smo nedejavni, temveč da lahko svojo energijo veliko bolj smiselno usmerimo. Skoraj vsi pa danes opisujemo, kako s hitenjem izgubimo veliko energije, kako smo v stresu ... Ko se umirimo, se zunanje okoliščine objektivno nič ne spremenijo, spremeni pa se tisto, kar lahko nadzorujemo: naš odziv na zunanje pritiske. Ko umirimo vse notranje stiske in se odzovemo mirno in prisebno, se naše življenje spremeni.«

Sliši se zelo preprosto. Kako? »To je odvisno od vsakega posameznika, praviloma pa ljudje ugotavljajo, da že z urnikom vnesejo v svoje življenje več reda in miru. Čeprav se urnik sliši klišejsko, deluje. Notranje se umirimo tudi, ko dobro poznamo svoje strahove: prek črnega scenarija ljudje hitro ugotovijo, da niti ta ne pomeni konca sveta, najbolj dragoceno pa je to, da skozi raziskovanje začnejo krepiti prepoznavanje črnih scenarijev in strahov, zato jih lahko ustavijo, še preden se razbohotijo.«

Razočaranja, zamujene priložnosti in neuresničene želje ...

Ko se spoprimemo s strahovi in črnimi scenariji, pa nas še vedno lahko bremenijo razočaranja, zamujene priložnosti in neuresničene želje. Kako jih sprejeti, da se bomo še vedno imeli radi? »Ko sprejmemo, da so razočaranja in zamujene priložnosti del življenja, je veliko lažje. Ko se iz teh izkušenj nekaj naučimo, npr. da smo naslednjič hitrejši v sprejemanju odločitev in da okrepimo svojo samozavest, je to dobra pot, da se imamo radi. Še več: da se cenimo! Zelo dober namig je, da si odpustimo in namesto stalnega premlevanja, kaj bi bilo, če bi bilo, to pustimo v preteklosti.

Vsak ima vpliv na svojo sedanjost, ko začne v njej tudi živeti. Ko se iz preteklosti premaknemo v sedanjost, lahko oblikujemo bolj zadovoljno prihodnost. Tu se spet dotakneva plasti, o katerih sva govorili bolj na začetku: vsak od nas ima izbiro. Ko to sposobnost ozavesti in ko zna živeti v trenutku, lahko postane aktiven snovalec svojega življenja. Nekateri šele s samorefleksijo začenjajo prepoznavati svoja dejanja in vzroke za določene izbire. Veliko stvari, ki jih naredimo, ostaja v našem nezavednem, ko okrepimo sposobnost prepoznavanja in razumevanja, pa imamo izbiro. Se bom razjezila na svojega partnerja in s tem samo podaljšala celoten okvir reševanja težave? Ali se bom raje pomirila in potem mirno razložila, kaj me je zmotilo? Če se izrazim tehnično, je življenje slalom med razočaranji in priložnostmi. Tudi jaz bi si želela, da bi bil včasih smuk, vendar je bolj slalom. Življenje je zelo tehnična disciplina, dobra novica pa je, da se skrivnosti slaloma naučimo vsi.

Vklop samorefleksije

Kot eno od tehnik ste omenili samorefleksijo. Kako deluje? »Samorefleksija pomeni boljše zavedanje tega, kaj se mi dogaja. Ko prepoznam zunanje in notranje sprožilce svojih občutkov, imam na počutje boljši vpliv. Naj navedem primer stranke, ki ni znala ločiti občutkov lakote od depresije. Ker se je v preteklosti spopadala z depresijo, jo je bilo ves čas strah, da se bodo ti občutki vrnili. Ko sva raziskovali, kako in kdaj zaznava te strahove, sva prišli do ponavljajočega vzorca: vsako dopoldne je bil strah zelo izrazit, temu pa je sledilo povečano bitje srca in slabo počutje, ki jo je hromilo. V procesu raziskovanja, ki je trajal 20 minut, je ugotovila, da gre za lakoto, ki v telesu sproži podobna občutja kot depresija. No, ni nujno, da je vedno tako preprosto in premočrtno, vendar smo terapevti strokovnjaki v tem, da znamo razvozlati, kaj se dogaja, in pomagati k boljšemu življenju.«

Za srečnejše življenje res potrebujemo terapevte?

»Vsi si želimo biti srečni in vsak od nas ima trenutke, ko se nekje zatakne. Danes je skrb za naše miselno in čustveno zdravje nekaj, kar vse bolj prihaja v ospredje, zato bodo različne oblike terapij ali psihološke podpore v prihodnosti še bolj pomembne. Tako se bolje poznamo in znamo določiti pot, kako lahko pridemo to trenutkov sreče, zadovoljstva in izpolnjenosti. V pozitivni psihologiji najdemo veliko uporabnih tehnik, ki nam pomagajo, da so naši možgani dejansko naše najboljše orodje. Namesto žalostnega in praznega življenja imamo lahko zadovoljno in polno življenje.

Namesto negativnih misli in strahu se lahko naučimo, kako krepiti pozitivne misli in pogum ter samozavest. Veliko takšnih uporabnih vsebin zapisujem tudi na blogu (www.webtherapymia.com/blog) in vedno znova sem očarana nad tem, kako lahko pridemo iz zataknjenosti, ko se za to odločimo. Poznate Alico iz čudežne dežele? Ko je Alica na razpotju zagledala več poti, ni vedela, kam naj gre. Zato je mačko vprašala, katera pot je prava. Mačka ji je odgovorila: Kam pa želiš priti? In Alica je odvrnila: Kamorkoli, ni pomembno, samo stran od tu! Mačka ji je zelo dobro odgovorila: Potem je vsaka pot prava! Ta zgodbica nam zelo lepo opiše, kako dobro je, da vemo, kam gremo. Ko vemo, kaj si želimo, ko se znamo premakniti iz zataknjenosti, ko znamo udomačiti demone, lahko zaživimo.« <

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Peter Irman, shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ