Zakaj optimistično v leto 2019?

Precej nenavadno je, da sem kljub znanju sodobne medicine oslepela pri 24 letih in zdaj govorim o optimizmu. Prav zato se mi zdi, da imam o tem veliko za povedati. Prvi veliki zgled optimizma je bila zame moja mama. Ko sem ležala v bolniški postelji in je bila napoved, da bom do konca življenja ostala nepokretna in inkontinentna, s številnimi okvarami, od katerih se je slepota zdela minorna, mi je pripeljala v bolnišnico Sonjo Pungartnik, da me je učila brajice. Kakšen nor optimizem! Pa moj življenjski sopotnik, ki se je takrat, pri svojih 26 odločil, da se poda v zvezo s slepo žensko (pri čemer je moral vedeti, da paket vključuje tudi njeno 'gajstno' mamo). Tudi to je bil optimizem.

Pa ko sem zanosila in je moja mama kriknila, joj, pa menda ja ne, kako pa bosta, pa ko se je po zahtevnem drugem otroku sam povabil še tretji in sva mu rekla 'ja', tudi to je bil optimizem. Optimizem me spremlja na vsakem koraku mojega življenja. Tudi v moji psihoterapevtski praksi. Na primer, ko pridejo k meni ljudje iz družin, kjer je prisoten alkohol, travmatizirani, zlorabljeni, prevarani, z izkušnjami nasilja – in se vendarle odločajo za lastne družine. Pa tisti, ki so doživeli travme –​ npr. zaradi mobinga ali izgorelosti na delovnem mestu in kljub temu sprejmejo novo zaposlitev. Človeški optimizem je vitalna sila, ki nam pomaga, da preživimo – in zaživimo ter doživimo lepote, ki nam jih življenje ponuja. Fascinacija nad to človeško optimistično vitalno energijo me je vodila, da sem se ji posvetila v svojem doktoratu. Na tem mestu povzemam nekaj znanstvenih dognanj, prirejenih za vsakdanjo uporabo.

Se optimistom zgodi manj slabega?

Pravzaprav ne. Prej obratno. Optimisti so tisti ljudje, ki svojo pozornost usmerjajo v ugodne vidike in s tem precenjujejo verjetnost pozitivnega izida. Zato se pogosteje lotijo stvari. Kar je ključ do njihovega uspeha. Po drugi strani pa je res, da jih zato doleti tudi marsikaj negativnega. Vendar si optimisti tega ne ženejo k srcu – hitro se preusmerijo naprej, z upanjem in v pričakovanju novega uspeha.

Optimizem kot preživetvena strategija

Evolucijska psihologija nam pove, da je optimizem pravzaprav preživetvena prednost. Ko je pračlovek, kljub nevarnostim, ki so prežale nanj, pomolil nos iz votline in šel na lov, je moral odmisliti nevarnosti in se usmeriti na potencialne koristi. Tako je videti, da imamo ljudje še danes neko prirojeno pozitivno pristranost. Raziskave so pokazale, da se imamo navadno za nekoliko bolj inteligentne od večine, za nekoliko privlačnejše, bolj poštene in boljše voznike od povprečja, kar je seveda statistično nemogoče. Videti je, da nas naši možgani sami od sebe opogumljajo, da se lotevamo življenja. Glede na to, da vemo, da je 40 odstotkov ločitev, je preprosto fenomenalno, da se ljudje še vedno odločajo za zakon. Pri tem je vsak mladoporočenec 100-odstotno prepričan, da se on ne bo ločil. Podobno podcenjujemo verjetnost, da bomo zboleli npr. za rakom. Znanstveniki to imenujejo optimistična pristranost. Gre za ostanke prastarih preživetvenih mehanizmov, ki nas podpirajo in opogumljajo za življenje.

Zdravilni optimizem

V zadnjih letih je bilo veliko raziskav na področju optimizma. Ugotovili so, da se povezuje z vrsto pozitivnih vidikov – predvsem glede psihofizičnega zdravja in odnosov. Optimisti so mnogo bolj odporni proti stresu. Hitreje si opomorejo od življenjskih udarcev. Manj so podvrženi srčnožilnim obolenjem. Imajo boljši imunski sistem. Hitreje okrevajo po operacijah, se bolj držijo navodil zdravnikov in se bolje odzivajo na terapijo. Uspešneje opuščajo odvisnosti – tako kemične kot nekemične, več se gibljejo in bolj učinkovito hujšajo. Tudi glede mentalnih funkcij so na boljšem. Bolje se koncentrirajo in si več zapomnijo ter učinkoviteje odreagirajo v stresnih okoliščinah. Pomembno manj so podvrženi depresijam in anksioznim motnjam. Imajo več prijateljev in bolj zadovoljujoče socialno življenje.

Rojeni pod srečno zvezdo?

Zdi se, da so nekateri vedno nasmejani, drugi pa večno mrki. Od česa je odvisno, kako bo zaživel naš optimistični potencial? Pomembno vlogo zagotovo igrajo geni in vzgoja. Geni so okvir, v katerem se naš optimizem lahko giblje. Naše zgodnje okolje določa, kako se bodo oblikovali naši miselni vzorci in naš notranji govor. Danes prepoznavamo pomen tretjega dejavnika, ki pomembno sovpliva – to je naša lastna aktivnost. Kot odrasle osebe lahko pomembno prispevamo k temu, kako se bodo oblikovali naši možgani, naš notranji svet. Govorimo o t. i. nevroplastičnosti možganov. Podobno kot lahko oblikujemo mišice s tem, ko jih treniramo, imamo možnost razvijati in krepiti tudi miselne vzorce. Kot odrasle osebe lahko

torej aktivno prispevamo k temu, da oblikujemo načine mišljenja, ki nam bodo pomagali zaživeti bolj srečno, zadovoljujoče, skratka, optimistično.

Sam svoje sreče kovač

Kar nekaj preprostih, znanstveno podprtih načinov je, s katerimi lahko razvijamo bolj optimističen pogled na svet. Če boste izbrali dva ali tri izmed spodnjih in jim redno sledili, imate dobre možnosti, da boste kaj kmalu opazili, kako se vaše razpoloženje dviga in kako postajate bolj optimistični.

Dnevnik hvaležnosti. Zapišite vsak dan 3 ali 5 stvari, za katere ste hvaležni. To so lahko majhne ali velike stvari. Lahko se tudi ponavljajo, naj pa bo vedno zraven še kakšna nova.

Oblikujte upanje. Načrtujte prijetne dogodke v prihodnosti. Spet gre lahko za majhne stvari, pomembno je, da si postavite v prihodnost konkretne stvari, ki se jih veselite.

Razvijajte prijaznost do sebe. Naj skrb za vaše potrebe ne bo na zadnjem mestu. Posebno ženske smo pogosto nagnjene k temu, da najprej poskrbimo za vse druge, od moža do kanarčka, potem šele pridemo me na vrsto. To ni dobra strategija. Pomembno je, da poskrbimo tudi za svoje potrebe.

Razvijajte svoje potenciale! Vsak ima kakšen talent, kakšno danost. Razvijajte jo. Razvijajte tisto, v čemer ste dobri, kar vam ustreza. Raziskave so pokazale, da tako pridemo v stanje zanosa, trenutke, ko se za nas čas ustavi.

Uporabite svoje potenciale za nekaj, kar vas presega. Morda je to družina, kakšno društvo, skupnost ali ekologija ... Pomembno je, da začutite svoj prispevek k nečemu, kar je večje in je za vas pomembno.

Živite v skladu s svojimi vrednotami. Razmislite o stvareh, ki so za vas pomembne – in usmerite svoje življenje v skladu z njimi. Občasno se ustavite in preverite, kje vse živite v skladu s tem, v kar verjamete. Presenečeni boste, koliko zadovoljstva boste našli v tem!

Obdajte se s pozitivci! Ljudje smo kot socialne spužve. Nalezemo se razpoloženja, ki nas obdaja. Če želite razvijati optimizem, se obdajte z optimisti.

Iščite razloge za uspeh v sebi. Optimisti razmišljajo na poseben način. Uspehe pripišejo nekim svojim notranjim, stabilnim, splošnim lastnostim. Za neuspehe pa iščejo razloge predvsem v spremenljivih zunanjih dejavnikih. To jim daje moč, da se tudi po neuspehih znova lotijo stvari.

Gojite perspektivo rasti! Poglejte na stvari kot del procesa, razmišljajte o tem, katere veščine se boste naučili in razvili.

Izobražujte se iz pozitivnih vsebin. Obstaja veliko kakovostne literature, ki vam lahko pomaga, razvijati pozitivno mišljenje.

Marsikaj lahko storimo sami, včasih pa so notranje ovire premočne in se nam zatika. Med glavnimi sovražniki pri oblikovanju optimizma so perfekcionizem, izrazita notranja kritika, strah pred neuspehom in stalna konkurenčna

naravnanost. Nerazrešena travmatska doživetja iz naše preteklosti so lahko resna ovira za optimistično razmišljanje o prihodnosti. V takšnih primerih lahko psihoterapevtski proces pomaga, da ovire premagamo in prerastemo ter nadgradimo v bogatejši, bolj pozitiven pogled na svet.

Danes imamo na voljo ogromno možnosti, s katerimi si lahko pomagamo. Ne moremo vplivati na to, da se nam slabe stvari ne bi dogajale. Veliko pa lahko naredimo glede tega, kako se nanje odzovemo. Kot prestrašene, nebogljene žrtve ali kot optimistični borci.

Čudeži se lahko zgodijo le, če jim damo priložnost. Ko sem ob takrat dveh otrocih vpisovala doktorat v Avstriji, se je zdelo misija nemogoče. Brez velikega odmerka optimizma se tega nikoli ne bi lotila. Prav tako ne, če bi vedela, kako težko bo. To vedno znova slišim od ljudi, ki prihajajo k meni. In vedno, ko mi pripovedujejo svoje zgodbe o upanju, bolečinah in uspehih, je v njihovem glasu iskra veselja. Navadno na koncu poti ne obžalujemo stvari, ki smo se jih lotili, ampak bolj tiste, ki se jih nismo.

Zakaj srečne nune živijo dlje

Zelo znana je študija o nunah, ki so jo izvedli v začetku prejšnjega stoletja. Ob vstopu v
redovništvo so takrat mlada dekleta pisale življenjepise. Ugotovili so, da so tiste nune, ki so uporabljale več optimizma, bolj pozitivne izraze, živele dalj časa in bile tudi pri 80 letih še mnogo bolj vedre in vitalne kot tiste, ki so izražale v mladostnih življenjepisih več črnogledosti.

Prva pomoč za optimizem

Zelo znana je študija o nunah, ki so jo izvedli v začetku prejšnjega stoletja. Ob vstopu v
redovništvo so takrat mlada dekleta pisale življenjepise. Ugotovili so, da so tiste nune,
ki so uporabljale več optimizma, bolj pozitivne izraze, živele dalj časa in bile tudi pri 80
letih še mnogo bolj vedre in vitalne kot tiste, ki so izražale v mladostnih življenjepisih več črnogledosti.

1. Kdaj ste zadnjič jedli?

Padec sladkorja v krvi je neposredno povezan s slabim počutjem in zmanjšano odpornostjo proti stresu.

2. Kdaj ste se zadnjič gibali – po možnosti na svežem zraku?

Kardiovaskularna aktivnost sproža hormone, kot so serotonin, dopamin, oksitocin, ki so povezani s pozitivnim doživljanjem sveta.

3., 4. in 5. Kdaj ste zadnjič spali – s kom in zakaj?

Spanje je ključno za psihofizično regeneracijo, povečuje frustracijsko toleranco. Zapletanje v toksične odnose pa nas čustveno globoko rani in destabilizira.

Besedilo: dr. Tjaša M. Kos, univ. dipl. psih., psihološko svetovanje, coaching, psihoterapija za posameznike, pare in skupine // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol