Onkoman (onkološko društvo za moške): Moški, povejte, da vas boli!

Onkoman (onkološko društvo za moške): Moški, povejte, da vas boli! (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
2. 12. 2017

Pozabite na Supermana ali Batmana, pravi junak je Onkoman. Kdo je Onkoman? Onkoman je junak našega časa, moški, ki se je zoperstavil raku. Onkoman je na novoustanovljeno slovensko onkološko društvo za moške. Prvo društvo pri nas v prvi vrsti namenjeno moškim.

Prvi borec društva je Gregor Pirc. Ljubljančan, letnik 1973. Za rakom je zbolel maja leta 1998, star komaj 24 let. Danes, pravzaprav že nekaj let, je zdrav. Na obrazu nosi širok nalezljiv nasmeh, ima izjemen smisel za humor in ravno ta odprtost ter pozitivna energija sta najbrž del razloga, da so ustanovitev društva podprli številni znani Slovenci, med njimi glasbenika Vili Resnik in Miha Guštin - Gušti ter motorist, ki zadnja leta spretno vozi v lokalni politiki, Miran Stanovnik.

Kar je za ženske rak na dojki, je za moške rak na modih

»Ko človek zboli, ostane sam. Imel sem podporo družine in bližnjih, a ko zboliš, si v svojem svetu. Morda ljudje okoli tebe trpijo še bolj kot trpiš sam, vendar bolnik ravno zaradi svojcev trpi dvojno.« To je le del Gregove zgodbe o raku in vsem, kar bolezen prinese. »Ko sem zbolel, sem se spogledal s smrtjo. Imam slabe izkušnje s specialisti urologi. Preden sem prišel na Onkološki inštitut, sta minila dva meseca od diagnoze. In v teh dveh mesecih mi nihče ni pojasnil nič.« Ni vedel, kako bo potekala operacija, zakaj mu bodo odstranili bezgavke v trebuhu, kaj bo z njim. »Urolog, ki me je prvi pregledal, mi je rekel, da bula, ki sem jo sam zatipal, ne pomeni nič hudega. Ker sem nisem dal odpraviti kar tako, ker sem težil, me je poslal na ultrazvok. Ta je pokazal tumor.« Po operaciji svojega zdravnika ni srečal, ni imel možnosti pogovora z njim. In ko je ob viziti vprašal, kaj bo zdaj z njim, mu je zdravnik, ki ga ni poznal, rekel, da bo pač ostal brez »jajčka«. Tudi pri drugi operaciji odnos zdravnikov ni bil dosti boljši. Na Onkološkem inštitutu pa potem povsem drugačna zgodba.

»Punce ste nas prehitele po levi in po desni«

Zaradi vsega, kar je doživel, je Gregor Pirc že leta 2004 postal aktiven član Društva onkoloških bolnikov. Tam je žensk prostovoljk bistveno več kot moških. »Moški smo že po naravi bolj zaprti, težje govorimo o bolezni, smo kot raki, skriti v svojem oklepu, noter pa povsem mehki.« Težko si priznajo, da trpijo, da jim je hudo, da potrebujejo pomoč, da jih boli. »Cilj društva Onkoman je ozaveščanje, da bi moški spregovorili o svojih težavah. Da je treba k zdravniku, ko se začnejo težave. Jaz osebno vržem hlače dol pred vsako zdravnico (smeh).« Še en cilj je zagotovitev psihološke pomoči. Najbolj pomaga pogovor z nekom, ki je to že prestal, ki bolezen pozna. In pogovor s psihologom, ki ponudi strokovno pomoč. V društvu ga imajo.

Moški zbolevajo in umirajo pogosteje kot ženske

V ožji ekipi društva imajo tudi zdravnico Mirjano Rajer, dr. med., iz bolnišnice Golnik. Zdravi pljučnega raka, in ko so jo fantje iz Onkomana povabili za strokovno vodjo, se je najprej začudila, zakaj njo, ki se ukvarja z rakom bolj zgoraj v telesu, in ne s tistim tam spodaj. »Ker si dovolj nora za nas,« so ji rekli in je privolila. »Asociacije ob besedi rak so različne. Nekateri pomislijo na trpljenje, drugi na borbo, tretji na upanje in novo življenje. A dejstvo je, da v Sloveniji pozdravimo 60 odstotkov bolnikov z rakom, zato je čas, da enkrat za vselej odpravimo s tabuji, povezanimi s to boleznijo.« Rak obstaja od nekdaj, odkar obstaja človeštvo. Slovencev in Slovenk je okoli dva milijona. Vsako leto za rakom zboli več kot 13 tisoč ljudi, več je moških kot žensk, okoli šest ljudi umre, spet je med njimi več moških.

Raka je in bo vse več

Če vzamemo za primer otroke, rojene leta 2011: od njih bosta do 75. leta starosti za rakom zbolela vsak drugi moški in vsaka tretja ženska. Razlog za vse večje število bolnikov nista le način življenja in daljša življenjska doba – staranje prebivalstva, ampak tudi dejstvo, da danes odkrijejo bistveno več rakov, kot so jih pred leti. Rak tako ostaja eden glavnih javnozdravstvenih problemov. »Trenutno nas izjemno skrbi, da je kajenje med mladimi dekleti v porastu. Do njih s preventivnimi ukrepi ne pridemo, ker jim težko dopovemo, da je pljučni rak v porastu in da najpogosteje nastane zaradi dolgoletnega kajenja. To nas skrbi, ker vemo, da je preživetje pri pljučnem raku majhno.« Simptomi pljučnega raka niso značilni, navadno ga odkrijejo mimogrede, zato tudi tako slabo preživetje. »Pri ozaveščanju mladih deklet zato računam na čedne fante iz Onkomana,« še doda dr. Rajerjeva.

Moški, povejte, da vas boli!

Z nogometnega igrišča na onkologijo

Med njimi je tudi podpredsednik društva Jaka Jakopič. Bil je profesionalni nogometaš, nikoli ni kadil ali pil alkohola. Živel je zdravo, športno. A je prav tako pri 24 letih z nogometne zelenice stopil v stavbo Onkološkega inštituta. Tam je dobil svojega najtežjega nasprotnika, maligni limfom. Odigral je tekmo življenja in ga premagal. Imel je 15 kemoterapij in 32 obsevanj. In v tem času se je srečal s še eno težavo: možnostjo, da po kemoterapijah in obsevanjih ne bo več ploden.

Shranjevanje semena za vsak primer

»Pri 24 letih sem bil precej samozavesten, sam sem šel v Leonišče, prepričan, da bom opravil brez problema. Tri dni pred tem nisem smel imeti spolnih odnosov, zato sploh nisem dvomil. (smeh) A že ob prihodu v Leonišče se je vse spremenilo. »Sprejela me je gospa, ki ni bila ravno moj tip ženske. Povrhu vsega je imela še kosmate noge.« To mu je ostalo v glavi, ta gospa je bila njegova zadnja slika. Kljub temu si je mislil, da je soba za odvzem semena zagotovo opremljena s primernimi videovsebinami, da postopek steče. »Gospa mi je dala navodila, med drugim mi je povedala, da moram v zadnjem hipu pred izlivom z epruvete, kamor moram spraviti svoje seme, odstraniti papirček. Uf...« Prišel je v sobo številka 2, avtomatsko se je prižgala luč, v njej je bil umivalnik in na steni plakat, ki ni bil ravno izzivalen. »Ob cesti so postavljeni bolj izzivalni plakati kot pa tisti tam.« In da bo mera polna, prijazna medicinska sestra mu je povedala tudi, da veliki večini moških v prvo ne uspe, in naj se nič ne sekira, če ne bo šlo. »Nekako mi je uspelo, res je bil izziv spraviti seme v tisto epruveto. Tista epruveta je bila moja prihod­nost.« Jaka je namreč vedel, da si želi otroke, zato je bilo čakanje na rezultate mučno. Ko je izvedel, da je ploden, si je oddahnil. Danes ima tri hčerke.

Naj vas ne bo sram!

Jaka in Gregor imata svoji zgodbi. Iskreno in iskrivo ju delita s svetom, ker vesta, kako je, ko svet nenadoma postane temen. Kar sta doživela in preživela si človek ne more in ne zna predstavljati. Lahko pa se v njunih zgodbah najdejo moški, ki so se znašli v vrtincu bolezni. Moški, ki si z njuno pomočjo in izkušnjami lahko dovolijo jokati, biti jezni in obupani. Naj vas ne bo sram povedati, da vas boli. Če imate težave, pojdite po pomoč. Bodite Onkoman! <

Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri