Odklanjanje šole: "Jaz ne grem v šolo!"

15. 2. 2019 | Vir: Jana
Deli
Odklanjanje šole: "Jaz ne grem v šolo!" (foto: SHUTTERSTOCK)
SHUTTERSTOCK

V zadnjih letih je opaziti povečanje števila otrok in mladostnikov, ki odklanjajo (osnovno) šolo. 

Gre za tihi in skoraj nevidni pojav, dokler ne eksplodira. Tihost in nevidnost izhajata predvsem iz dejstva, da izostanke od pouka starši opravičujejo, razredniki in učitelji pa problema neobiskovanja šole in pouka ne problematizirajo, ker dobijo opravičila. Eksploziji pa smo priča takrat, ko starši besno prihrumijo z obtožbami ali obupano jočejo nad lastno nemočjo, ker svojega otroka ne zmorejo več spraviti v šolo.

Kje lahko iščemo vzroke za takšno početje vseh udeležencev tega procesa? Je to sploh pravo vprašanje? S tem vprašanjem sprožimo 'lov na čarovnice', saj starši krivijo šolo, šola pa starše. V takšnem boju ni zmagovalcev. Ko odrasli modrujejo, otroci ostajajo sami in brez ustreznega vodenja. In naši družbi se dogaja prav to; izgubili smo zaupanje drug v drugega. Posameznik v institucijo, v sistem in obratno. Svoje napake in nezmožnosti odrasli valimo na pleča otrok, ki tega bremena ne zmorejo nositi drugače kot v obliki različne simptomatike.

Velik malček gre v šolo

Ko otrok stopi v šolo, postane 'velik'. Učiteljica je najpomembnejši človek na svetu, ki ima vse prav, in starši so še večji velikani, pred katerimi se morajo dokazati in ohraniti njihovo ljubezen. Tako je, ko zadeve tečejo brez težav. Kaj pa, ko se učiteljica ter starši znajdejo na bojni nogi. Si predstavljamo, kako je to za tega 'velikega' malčka, ko ne ve več, komu naj bo zvest. Komu naj zaupa? Ga ima sploh še kdo rad? Kdo mu lahko pokaže, kaj naj naredi, da bo lahko spet vse v redu? Če ostane sam med dvema ognjema, se bo oprijel preživitvenih mehanizmov.

Postavljanje civilizacijskih norm je sicer nujno potrebno, nikakor pa je ne smemo zlorabiti za odrekanje zahtev. Biti do otroka odprt in sprejemajoč, ne pomeni, da se mu ne povzroča nobenih frustracij. Vsaka zahteva in omejitev je frustracija. Šola naj bo prijazna in naj ne frustrira? To ni mogoče. Šola ima že sama po sebi nalogo, da pred otroke postavlja določene obveznosti, ki jih mora opraviti. Če si interpretiramo, da je otrok žrtev, ker mora opravljati svoje šolske obveznosti, smo sproblematizirali njegovo razvojno nalogo. Biti mora kos delu, ga samostojno opraviti in sprejemati odgovornost tako za uspehe kot neuspehe. Ko tega ne zmore, je treba vključiti alarme in raziskati, kaj se dogaja. Čim prej! V sodelovanju med šolo in starši z otrokom. Lahko gre za samo dinamiko v otroku, lahko gre za napake, ki jih delajo starši ali šola.

Ko raziskujemo dinamiko simptomatike pri otroku, lahko najdemo celo paleto njenega nastanka - od travmatiziranih staršev, ki so razočarani nad svojim lastnim življenjem in se s tem ne zmorejo, ne znajo ali nočejo soočiti, do nekompetentnih učiteljev, ki ne zagledajo svoje odgovornosti v odnosu z učenci. Kolikokrat smo priče, ko se učitelji tolčejo po prsih ob uspehih učencev na tekmovanjih, češ, kako dobri mentorji so! Ob neuspehih pa so krivi učenci sami, učitelji pa ob tem ne zmorejo narediti čisto nič. Poslušamo vrsto predavanj o razvijanju odgovornosti otrok, ki jih izvajajo posamezni neodgovorni odrasli predavatelji.

Prebirati knjige in njihove modrosti širiti okoli še nikoli ni razvilo odgovornega otroka. Poslušanje predavanj tudi ni ustvarilo odgovornega otroka. V iskanju modernih instantnih rešitev in hitrih receptov, kjer odrasli kimajo z glavo in se strinjajo, kaj vse bi bilo dobro in nujno postoriti v vzgoji in izobraževanju, nas je oddaljilo od potrpežljivosti, ki jo nujno zahteva vzgoja razvijajočega se človeka.

Si odrasli sploh še zaslužimo otroke?

Nestrpnost in odvisnost od samih lepih, prijetnih in pozitivnih čutenj na najkrajši možni način, je preplavila najprej odrasli svet. Zgražamo se nad današnjo mladino, ki je lahko osredotočena le na ta ali oni zaslon, ne vprašamo pa se, kdo jih je do tega pripeljal. Če s(m)o odrasli odklopljeni od sebe, ne moremo pričakovati, da bodo otroci priklopljeni v odnos. Otrok preprosto 'ne zdržimo' več.

Ne zdržimo njihovega občutka dolgčasa, ker se ustrašimo, da se dogaja nekaj groznega, zato ga želimo preprečiti. Ali ne zdržimo njihovega nerganja ob dolgčasu? Smo zgradili prepričanje, da dolgčas otroka ubije? Še ne tako dolgo tega smo bili priča razvoju ustvarjalnosti pri otroku, ki smo ga nekaj časa pustili v občutku dolgčasa. Dobil je priložnost (brez 'vtikanja' odraslih), da je dolgočasni čas usmeril v raziskovanje nečesa novega. Ne verjamemo več, da bi lahko današnji otrok za svojo igro našel nekaj dobrega zase?

Ob takšnem raziskovanju bi naredil nešteto napak in morda res ne bi prišel do cilja, priskrbel pa bi si pomembne življenjske lekcije. Morda bi kakšno ušpičil in bi ga starši soočili z neprijetnimi posledicami. Morda bi ga pa pohvalili in bili ponosni zaradi njegovega poguma pri eksperimentiranju. A slednje že zahteva pogumnega in prisotnega odraslega, ki zaupa v kompetentnost otroka. Takšno angažiranost v odnosu, ki ne išče bližnjic, ampak času pusti čas, lahko dosežejo le potrpežljivi in prizemljeni odrasli. Je to danes mogoče?

Pomemben je le uspeh

Odrasli ne zdržimo otrokovega neuspeha. Ob razočaranju, žalosti ali jezi otroka ob njegovem neuspehu se starši aktivirajo in iščejo krivice, ki se dogajajo otroku v šoli. Tudi učitelji ne dovolijo frustracije ob razočaranjih, saj ob neuspehu otrok velikokrat vklopijo moraliziranje o lenobi, nagajanju in neopravljanju svojih dolžnosti. Kot da bi bila dovoljena samo pozitivna čustva, ubogljivost in uspeh! Res pa je, da je takšnega otroka najlažje prenašati. Pravzaprav ga ni treba, ker nimamo z njim nobenega dela. Tako si otrok gradi v sebi nerealni svet, ki postane še bolj zahteven kot tisti realni zunaj njega. Postavlja si ideale, ki jih mora dosegati, drugače doseže zgubo.

Ko jih ne dosega, ker je narava idealov pač takšna, da niso dosegljivi, se njihov svet zruši. V tem so osamljeni. Nimajo nikogar, po komer bi se zgledovali. Pot jim kažejo mediji skozi visokoleteče umetne zadovoljitve lažnih potreb po srečnem življenju ali pa jo ustvarja strog neusmiljen virtualni svet mladoletnikov. In pri tem sodelujemo tako starši kot učitelji, ker smo preblizu in dušimo ali pa smo predaleč in gledamo stran. Tako postane odvisnost od pozitivnih dražljajev naših otrok eden od vzrokov, ki vodi v odklanjanje šole.       

Šola je za otroke, ne za starše

Odklanjanje šole je logična posledica tudi vseh tistih otrok, ki se ne zmorejo izluščiti iz simbioze s starši oziroma jih starši držijo v njej. Zlepljenost s staršem otroku nikoli ne omogoči razvoja odgovornosti. Odgovornost pa ni nič drugega kot znati poskrbeti zase in verjeti, da človek zmore poskrbeti zase. Še nikoli prej v zgodovini nismo bili priča takšnemu udoru staršev v šole. Celo profesorji na fakultetah poročajo, da se na konzultacije prijavljajo starši in oporekajo ocenam. Torej odrasli ne zaupamo otroku, da bo reševal svoje težave in stopal v izzive, ker ne zaupamo sebi, da bi ga ob tem lahko zdravo podprli. Raje se medsebojno obtožujemo in napovedujemo prijave različnim inšpekcijam ali centrom za socialno delo.

Šola je za otroke, in ne za starše! Odrasli imamo pred seboj velik izziv – šolo pustiti otrokom. Naši otroci potrebujejo odrasle, ki verjamejo vanje, da jih bodo ti poiskali, ko jih bodo potrebovali. Neprestano servisiranje šole in staršev je preseglo meje zdravega razuma. V tako zadušljivem ozračju, ko zmanjka prostora za lastno gibanje, se otroci v svojih zlatih kletkah priklopijo na splet, vandalizem, nasilništvo, depresije in izklopijo iz vsakdanjega sveta, ker so prepričani, da niso kos vsakdanjim frustracijam. In prav imajo, ker jih nismo opolnomočili za to.

Lahko razmišljamo o tem, da šole ne bi smele imeti takšne oblike, kot jo poznamo danes. Res je, da bi ta šla že davno v stečaj, če bi bila podjetje. Lahko postavimo najboljšo šolo, ki bi šla v korak s časom, a s tem ne bomo rešili vedno večjega števila hipersenzitivnih otrok, ki niso kos življenju. V korak s časom danes pomeni problematiziranje neprijetnih občutenj in glorifikacijo prijetnih. S prijazno šolo hipersenzitivnosti ne bomo omejili.

Izjava mame

»Nikoli več ne bom pel«

»Desetletni sin, ki sicer nima učnih težav, je nedavno pri glasbeni umetnosti test pisal negativno. Na dan, ko imajo v šoli dopolnilni pouk, sem mu rekla, da naj gre na preduro in učiteljico prosi, da mu snov še enkrat razloži. Doživela sem tak odpor pri sinu, češ da ne gre v šolo, in da tudi če ga bom peljala tja z avtom, bo peš prišel nazaj domov. Počutila sem se nemočno, oba z možem nisva vedela, kaj bi naredila. Po sinovih solzah, joku in kričanju, sem ga vsemu navkljub peljala, in na srečo je šel v šolo. 

Pretresena nad sinovim odporom

Bila sem pretresena, da je sin dobil tak odpor do šole, zlasti do predmeta glasbena umetnost. Še ne dolgo tega je namreč sanjal o tem, da bi bil član glasbene skupine, neizmerno rad je pel, ob vsaki najmanjši priložnosti je z veseljem nastopal tudi pred družino. No, tega danes ni več. Dejal mi je, da on nima pojma o glasbi, da je to predmet, ki mu ne gre, in da nikoli več ne bo pel. Res sem razočarana in prepričana, da je tako specifično poznavanje glasbe za 10-letne otroke prezahtevno, da jim ubijajo voljo in jih le dodatno obremenjujejo.«

Valerija, 40 let (sin Marko, 10 let, 5. razred osnovne šole)

Izjava mame

Hčerka je nekega dne ostala doma

»Hči, ki obiskuje deveti razred, je bila vsa leta zelo samostojna, disciplinirana in je od sebe pričakovala zelo veliko. Njene ocene so bile odlične, mogoče je v celem letu dobila tri štirice. Nikoli se z njo nisem učila ali preverjala domače naloge. Do lanske jeseni, ko nekega dne ni več šla v šolo, najprej za en dan na teden, nato je doma ostala štiri dni zapored. Videlo se je, da je v stiski, saj je jokala, spala in bila v zelo slabi koži – vse je bilo brez zveze, nobene svetle prihodnosti, dogodka, tudi s sošolko se ni slišala. Med vikendom je bilo bolje, a ko v ponedeljek spet ni šla v šolo, se je v meni prižgal velik alarm. Preklicala sem organizacije za pomoč otrokom, a so mi razložili, da mladoletne otroke lahko obravnavajo le v Svetovalnem centru na Gotski ulici v Ljubljani. Ko sem poklicala tudi na Gotsko, so mi povedali, da če otrok ni v življenjski ogroženosti (samodestruktivni kazalci), potem je čakalna doba minimalno 6 mesecev. Ko sem še naprej vrtala v sogovornika s te ustanove, mi je razložil, naj se naprej obrnem na šolo, saj bi v vsakem primeru bili vključeni v obravnavo, in tako lahko najhitreje pomagam otroku. 

Pomoč na šoli

Takoj sem poklicala socialno pedagoginjo na šoli. Bila je zelo razumevajoča, in ko sem ji opisovala, kako ne morem spraviti hčere v šolo, mi je podala nasvete:

- da se z njo pogovorim odkrito o tem, kaj vse sem poskušala,

- da imajo na šoli letno veliko takih primerov,

- da je to normalno za to obdobje in da traja najhujše obdobje približno tri mesece

- naloga številka ena pa je, da mora otrok čim prej v šolo, saj dlje ko je doma, težje je

- vse njene učitelje je obvestila, da ima hči težave, in jim naročila naj ne sprašujejo in preverjajo, ko pride k pouku.

Dogovorili sva se za prvi obisk hčerke pri njej. Njen cilj je bil, da se hčerka čim bolj pomiri in se poskuša odpreti. S hčerko sva doma imeli zelo čustven pogovor, saj mi je zaupala, da ne ve, zakaj je tako, da se ne more zbrati, nič ne zna in da kaj si bodo sošolci mislili (prepoznavnost in samozavest si je gradila z odličnimi ocenami). Povedala sem ji, da sem govorila s socialno pedagoginjo. Pojasnila sem ji, kaj mi je rekla in kaj naročila. Hčerka je večina časa zelo močno jokala, kar je bil zame velik šok, saj drugače ne joka. Ni bila navdušena, da bi šla k njen na razgovor, a naslednji dan je šla v šolo. Sem utrujena, a pomirjena

Počasi se je stanje izboljševalo in sredi drugega meseca teh težav se je hči začela pobirati, saj je opravila nekaj testov in spraševanj. Po dveh mesecih in pol je stanje dosti bolje, a še vedno: 

- je internet v hiši prižgan le eno uro na dan, v tem času ima telefon,

- preverjam učenje vsak dan – jo izprašam, a zdaj se že lahko uči v svoji sobi,

- vsako jutro jo peljem v šolo,

- ima sestanek s socialno pedagoginjo enkrat tedensko

- kakšen dan ali dva še prideta, ko ji spomin enostavno ne deluje

- še so dnevi, ko ne želi v šolo, a nama uspe stvar pogledati, kaj jo res mori, zato takoj aktiviram socialno pedagoginjo, da skupaj stopita do določenega učitelja ali poskušata najti druge možnosti spraševanja.

Manca, 45 let (hčerka Lucija, 14 let, 9. razred osnovne šole)

Besedilo: Srečko Vesel // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju