Očetje o porodu: Ko straševstvo postane realnost

Očetje pripovedujejo svoje zgodbe, odpirajo številna vprašanja, iskreno govorijo o svojih občutkih. Njihove izpovedi sta posneli in v filmsko obliko spravili pobudnica in soustanoviteljica Združenja Naravni začetki Irena Šimnovec in vodja programov za ženske in pare v pričakovanju dr. Zalka Drglin.

S filmom Naročje se sogovornici že drugič srečujeta z dokumentiranjem občutij starševstva. V njunem prvem dokumentarnem filmu Postaja Oče, postaja Mama deset sodelujočih pripoveduje o tem, kako danes postajamo mame in očetje. »Morda filma nismo dovolj promovirali,« odkrito razmišlja Šimnovčeva, je pa dostopen na spletni strani Združenja. »Res je tudi, da te vsebine najbrž niso za množice, ker od gledalca zahtevajo, da se zazre vase in ukvarja sam s seboj.« In to poglabljanje vase, kukanje v svoje skrite globine, je za marsikoga prezahtevno, preveč boleče, preprosto. Pa čeprav je bistvo vsega starševstvo, ki naj bi zanimalo (ni pa seveda nujno) vsakega med nami. »Zaradi hitrega tempa življenja si ne znamo več prisluhniti. Film je zato morda pravi način, da pokukamo v svet, ki govori o tem, kako je biti mama osmih otrok, kakšne izkušnje s starševstvom imajo ljudje okoli nas. Pomembno je, da slišimo druge. Ne da bi jih oponašali, jim sledili, temveč da bi našli svojo pot,« pojasnjuje Drglinova. Da bi se učili iz premišljenih izkušenj drugih.

Pripovedovanje porodnih zgodb

Začeli sta tako, da sta ljudem in da so ljudje, ki so prišli v prostore Združenja, pripovedovali porodne zgodbe. »V družbi pripovedovanja o globokih življenjskih izkušnjah ne gojimo več in s tem izgubljamo,« opozarja Šimnovčeva. »Leta 1996 smo začeli bolj kot ne ljubiteljsko, bili so drugi časi, ko govorimo o porodu in porodnih izbirah.« Ni bilo poplave informacij, s katero se soočamo danes. Ni bilo podpornih skupin. »Zato smo želeli povezati ženske, da si izmenjujejo izkušnje o porodu, dojenju in vsem drugem.« Da se opolnomočijo. »Med ženskami je bila potreba po tem. Sama sem rodila doma, želela sem z drugimi deliti svojo izkušnjo, kako sem med porodom pridobivala moč, ne pa je izgubljala.«

Moški kot starši nekoč in danes

Tema je obsežna. Zato me je zanimalo predvsem, kako se je v dobrih dveh desetletjih delovanja Združenja spremenil odnos moških do učenja o porodu in starševstvu. »Najprej so prihajale ženske,« se spominja Šimnovčeva. »Potem so ženske po telefonu spraševale, da njihovega partnerja zanima, koliko moških se je še prijavilo, da ne bi bil njen edini. Danes moški enostavno pridejo.« V nasprotju s klišeji, ki obstajajo, da se denimo na slovenske moške ne gre zanašati, Drglinova ugotavlja, da slovenski moški veliko doprinesejo k družinskemu življenju.

»Ne le da pomagajo partnerici pri porodu in jo podpirajo v materinstvu, temveč da dejansko sodelujejo pri negi otroka.« Starševstvo je naporno, v Združenju ga ne romantizirajo. »Vendar pa obstajajo plati in načini starševstva, ki bogatijo vso družino.« Primer: ko oče ostane doma z dojenčkom, mama pa se vrne v službo in so s tem vsi zadovoljni. »Če so se ženske zelo trudile za svobodo na marsikaterem področju, je morda zdaj priložnost, da si tudi očetje ustvarijo pogoje za dejavnejšo vlogo v zgodnjem starševstvu.«

Starševstvo – največja sprememba v življenju odraslega

Pred prvim porodom si lahko samo predstavljaš, kaj to pomeni. Materinstvo od materinstva se razlikuje, vsaka mama nosi svojo izkušnjo. Enako velja za očete. »Ker je nujno, da se mama in oče po porodu usmerita v otroka, se okoliščine odnosa med staršema bistveno spremenijo,« opozarja Drglinova. Otrok potrebuje ljubezen, predanost in skrb, a partnerja naj negujeta tudi medsebojno povezavo.

»Tu si pari res lahko pomagajo z izmenjavo izkušenj. Nekateri enkrat na teden najamejo varuško in si privoščijo prost večer. Drugi ob številnih družinskih opravilih in službenih dolžnostih vzpostavijo navado, da se zjutraj ali pozno zvečer za nekaj minut posvetijo izključno partnerju in prisluhnejo, kaj doživlja in kako se počuti.« Nič ni narobe, če starš na glas prizna, da je strašno utrujen. In še to: moške je ravno tako strah starševstva kot ženske. Tudi oni si postavljajo na tisoče vprašanj, kako bodo zmogli, ali bodo dobri očetje.

Strahovi

Če se spet osredotočimo na porod, se moški pogosto sprašujejo, kakšna je pravzaprav njihova vloga pri porodu. Kako naj pomagajo, ali bodo sploh sposobni pomagati? »Kaj občutijo, ko osebi, ki jo ljubijo, dogaja nekaj tako mogočnega, kot so porodne sile?« Tudi o tem moški govorijo v filmu Naročje. Pa o nemoči. »Šele zdaj se moški med seboj odkrito pogovarjajo o tem, kako so doživeli porod,« pripoveduje Drglinova. Je bilo komu od nastopajočih v filmu žal, da je prisostvoval porodu, me zanima. »Ne in tudi v svoji praksi še nisem srečala moškega, ki bi to izkušnjo obžaloval.«

Poudarjajo pa, da je ženska tista, ki odloča, kdo bo pri porodu. Če je njena želja, da partner prisostvuje porodu, se morata o tem pogovoriti in dogovoriti ravno tako, kot če si tega ne želi. »Imeti ob porodu ob sebi nekoga z veliko strahovi in zadržki, ni dobra popotnica za sproščeno rojevanje.« Danes je trend, da je pri porodu prisoten oče, pravi Šimnovčeva. »Predlagamo, da partnerja to razčistita vsak pri sebi in skupaj. Seveda ni prijetno, če moški reče, da si ne želi spremljati poroda. Ali pa če ženska reče, da si partnerja takrat ne želi ob sebi. Vendar za to gre, za iskrenost in razumevanje. To je partnerstvo.« Če se o problemu znamo pogovoriti, to poglablja odnos.

»Dotaknilo se naju je.«

Za konec še enkrat k filmu. Pri prvem dokumentarcu, v katerem nastopajo tudi ženske, sta naši sogovornici pričakovali intenzivne čustvene izpovedi, globoko doživljanje materinstva. Pri moških pa ju je presenetilo, kako različno odpirajo temo očetovstva – na primer duhovito ali potujoč vase. »Moški o doživljanju starševstva morda še ne govorijo na glas, kar pa ne pomeni, da ga doživljajo manj globoko in močno. To je še eden od stereotipov, ki pa ne velja.« Zato si Irena Šimnovec in Zalka Drglin želita, da bi film Naročje služil kot dokument našega časa. Da bi se iz njega učili, da bi spoštovali izkušnje očetov in jim prisluhnili ravno tako zbrano, kot prisluhnemo sleherni mami.

Besedilo: Maja Sodja
Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ