Občutek krivde - varovalo za boljše odnose s sabo in drugimi

Kaj je pravzaprav občutek krivde?

Nekateri menijo, da gre za negativno čustvo, in ga postavljajo ob bok drugim 'žalostnim' čustvom, kot so žalost, osamljenost ali agonija. V resnici pa je neki usmerjevalec, ki nas obvešča, ali smo nekaj naredili narobe, nas sili, da to premislimo, ter nam omogoča boljši vpogled vase in v svoje obnašanje v odnosu do drugih, kar pa je vsekakor pozitivno. Predvsem pa je neko varovalo, da iste napake ne bomo ponovili večkrat. Torej je krivda najprej čustvo. Lahko ga uporabimo, da nekoga o nečem prepričamo, da stori za nas, na način, da mu bomo zbudili občutek krivde, če tega ne bo storil. Vendar bomo v tem članku predvsem govorili o občutku krivde, ki se poraja kot čustvo, in ne o namernem zbujanju občutka krivde z namenom, da bi nekaj pridobili. Krivda je torej bolj neko notranje stanje ali občutenje.

Mojčina zgodba

»Tudi jaz sem slišala, da so močni občutki krivde brez razlogov povezani s tesnobo. Sama imam res neznosne občutke krivde, v kar me navadno pripelje moje pretirano analiziranje in premišljevanje. Nagnjena sem k temu, da nisem dovolj dobra, zato si neskončno želim ugajati ljudem. Zato se prepogosto dogaja, da v sebi premlevam dogodke in si vrtim vse pogovore s sodelavci, znanci in prijatelji. Vedno, ampak res vedno najdem nekaj, kar bi po mojem mnenju lahko prizadelo sogovornika. Tako jim potem pišem SMS-sporočila in se jim opravičujem, oni pa ne vedo, zakaj. Najprej sem mislila, da je to povsem normalno, po pogovoru s prijateljico pa sem videla, da ni. Sem izredno občutljiva in poštena ter imam visoka moralna načela. Ne vem, vedno se postavim v vlogo, kako bi bilo meni, če bi nekdo naredil tako ali mi rekel to in to. In potem se lahko dobesedno žrem cele dneve in noči ter domnevam. Na koncu se opravičujem tri tedne po dogodkih, pogovorih ali srečanjih ljudem, ki se seveda ničesar več ne spomnijo. Tudi glede otrok imam neznosne občutke krivde za nazaj. Kako bi lahko vse naredila bolje in drugače. Mož mi pravi, da sem super mama, jaz pa za nazaj najdem vedno nekaj, da se lahko obtožujem. To je resnično prekletstvo, in če se človek teh iracionalnih občutenj ne zna znebiti, si lahko dodobra zaplete živ­ljenje. Če dobro pomislim, ima vsaka stvar, dogodek, ravnanje ali pogovor, srečanje še svoje nadaljevanje zgodbe v mojem premlevanju. To je sila energetsko potratno, vedno pa me naredi žalostno. V meni se zbujajo občutki, da bi vse lahko naredila veliko bolje, da sem slaba in ničvredna ter nesposobna. Seveda v večini teh primerov sploh nimam nikakršne logične podlage, da bi sploh imela utemeljene občutke krivde. Kot da se moje živ­ljenje umetno vrti okoli dogodkov in stvari, ki so se že zgodila, nanje pa itak nimam več vpliva. Občutki nemoči, ujetosti in brezizhodnosti so res težki.«

Vam je znano? Sem naredil to dovolj dobro? Ne. Uf, moral bi drugače. Zakaj sem uporabil ta ton? Slab oče sem. Zanič mama sem. Občutki krivde razjedajo našo notranjost, naše zdravje.

Freud in kognitivni pogled

Po Freudu je občutek krivde tesno povezan s tesnobo, ljudje pa naj bi se zelo zgodaj srečali z njim. Menil je, da ljudje gradimo vrsto obrambnih mehanizmov le zato, da bi nas varovali pred občutkom krivde, ki bi ga drugače imeli zaradi naših nezaslišanih in pravzaprav groznih želja. Mislil je na otrokovo željo po spolnosti s staršem nasprotnega spola. Freud je prvi človekov občutek krivde povezoval s posameznikovo fazo psihoseksualnega razvoja. No, po njem se te želje kmalu transformirajo v želje, ki jih gojimo do drugih ljudi, ne staršev.

Kognitivni pogled pa pravi, da se občutek krivde zbudi takrat, ko mislimo, da smo nekomu naredili nekaj žalega ali hudega. Po kognitivni teoriji misli sprožajo čustva. Tako je krivda čustvo, ki pride iz naše misli, da smo nekomu storili nekaj hudega ali žalega. Da smo krivi za njegovo slabo počutje ali nesrečo, žalost, jok, neuspeh. Pa če je to res ali pa ni. Pogosti občutki krivde temeljijo na napačnih domnevah, da smo nekaj storili narobe. Tako velikokrat napačno interpretiramo stvari. Kognitivna terapija pa pomaga pri občutkih krivde tako, da se ljudje, ki imajo s tem resnične težave, rešijo 'avtomatičnih misli' o tem, da drugim ljudem povzročajo trpljenje. Občutki krivde so do neke mere v redu, ker omogočajo normalno in zdravo delovanje, napredek ter razvoj. Od neke točke naprej pa delujejo destruktivno za posameznika, še sploh kadar so osnovani na napačnih interpretacijah. Kakor je nezdravo tudi to, če posameznik nima nikakršnega občutka krivde. Kognitivna terapija ponuja rešitev: spremeni misli in tako boš spremenil tudi čustva.

Več vrst krivde:

Krivda za nekaj, kar si storil

Torej, občutek krivde, ki se pojavi takrat, ko smo nekomu škodovali, ali pa smo prekršili svoja moralna ali etična načela (lažemo, krademo, goljufamo). Ali pa če smo spet naredili nekaj, kar smo sami sebi obljubili, da ne bomo več ponovili. Denimo, spet pijemo, kadimo, vpijemo na svoje otroke. Ta občutek krivde je upravičen in je na mestu. Je popolnoma normalen, ker spodbuja k spremembam na bolje, je pozitiven.

Občutek krivde za nekaj, kar nisi storil, pa bi rad

Želimo si varati, najraje bi se zlagali šefu, da smo nekaj naredili, čeprav nismo, ker bi nas to rešilo zagovora pred njim ali morebitne degradacije na delovnem mestu. Razmišljamo o tem, kako bi prevarali partnerja, ker nam je všeč sodelavec. Ali kako bi se zlagali staršem, da smo dobili dobre ocene, v resnici pa ne bomo izdelali razreda in že imamo na pol pripravljen načrt, kako jih bomo prinesli okoli. Potem se zaradi teh nemoralnih misli kaznujemo.

Občutek krivde za nekaj, kar misliš, da si storil, pa nisi

Ljudje smo nagnjeni k temu, da si povzročamo veliko trpljenja, nesreče, žalosti. Predvsem s svojimi iracionalnimi mislimi, ni nam treba niti udejanjiti ničesar, pa že trpimo. Če samo menimo, da smo nekaj storili narobe, je občutek krivde popolnoma enak, kot če to tudi zares storimo. Lahko jo čutimo! Zaradi tega trpimo, se trpinčimo. Zato je dobro, da prej, preden se začnemo obtoževati, premislimo, ali je sploh upravičeno.

Krivda, da si naredil premalo, da bi nekomu pomagal

Večina nas ta občutek krivde zagotovo pozna. Če imamo prijatelja v stiski ali pa v družini ljudi, ki ves čas potrebujejo našo pomoč, mi pa se razdajamo in jim pomagamo, potem pa kmalu začutimo, da potrebujemo počitek. Pomagamo ostarelim staršem vse dneve, a imamo svojo družino in moramo najprej poskrbeti zase in za svoje otroke. Takrat lahko nastopijo hudi občutki krivde, ki nas popolnoma onesposobijo. Ljudje smo sami sebi največji sodniki ali celo sovražniki. Potem se začnemo ukvarjati še z nepomembnimi rečmi, kot je, kaj si pa bodo drugi mislili o meni. In smo hitro v začaranem krogu, iz katerega ne vidimo rešitve ...

Občutek krivde, da nam gre bolje kot nekomu drugemu

Tukaj se večkrat omenja t. i. 'preživitvena krivda'. Primer: vojaki, ki so preživeli, medtem ko njihovi sovojaki niso. Udeleženci prometnih nesreč, ki so preživeli, medtem ko drugi v tej prometni nesreči niso. Ta krivda prizadene tudi nekatere ljudi, ki jim gre bolje v življenju kot drugim članom te družine. Znano je, da začnejo otroci staršev, ki niso imeli tako lepega življenja in ki niso dosegli uspeha, namenoma popuščati v šoli, dobivati slabše ocene. Enako je med prijatelji in vrstniki. Šolarji nalašč dobivajo slabše ocene le zato, da se drugi ne bi počutili slabo zaradi njih. Če bi bili boljši, bi imeli neznosne občutke krivde.

Kako si lahko pomagamo?

Najprej je treba občutke krivde vzeti pod drobnogled in jih analizirati. Ugotoviti, ali so upravičeni ali ne. Lahko si pomagamo prek zgoraj naštetih osnovnih občutkih krivde. Če nekomu delamo nekaj slabega, smo do njega nesramni, ga ponižujemo, so občutki krivde na mestu. V tem primeru analizirajmo sebe in izboljšajmo svoje vedenje, saj bomo kmalu brez prijateljev, če bomo tako nadaljevali. Če pa so naši občutki krivde osnovani na nekakšnih neargumentiranih temeljih, potem se je treba zavestno nadzorovati. Če tega ne zmoremo sami, poiščimo nekoga, ki mu zaupamo in s katerim se lahko pogovorimo. Neutemeljeni občutki krivde zelo zaznamujejo življenje. Pravzaprav nas lahko onesposobijo.

Če je krivda zdravega izvora, kar pomeni, da je upravičena, potem moramo ukrepati. Čeravno v tem nismo dobri, pa drži dejstvo, da bo ta upravičen občutek krivde vse bolj neznosen in težak. Zato se opravičimo za svoja ravnanja ali žalitve, ki smo jih izrekli. Potrudimo se biti več z družino, če nas daje občutek krivde, ker samo delamo, doma pa nas sploh več ne vidijo. Zdrav občutek krivde nam pripoveduje, da moramo nekaj spremeniti. Nezdrav občutek krivde pa si želi, da se počutimo krive zaradi neupravičenih razlogov. Tretji način pa je, da občutek krivde sprejmemo in gremo naprej, pri tem pa smo pozorni, da ne ponovimo napake. Se opravičimo, vendar se potem nehamo mentalno bičati. Seveda pa je najpomembneje to, da se iz tega občutka krivde nečesa naučimo. Da spoznamo svoje obnašanje kot napačno, kar pomeni le, da se učimo iz lastnih izkušenj. Kar pa je vedno dobro. Ne nazadnje pa se moramo zavedati, da vsi delamo napake, da popolni ljudje in situacije ne obstajajo. Vse te napake, ki bolijo, zato raje vzemimo kot lekcijo za učenje.

Damjana Bakarič

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec