O visoki samopodobi in rezilientnosti: Ko poznamo svoje močne in šibke strani

O visoki samopodobi in rezilientnosti: Ko poznamo svoje močne in šibke strani (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
2. 5. 2019

Krize so sestavni del življenja. 

Zakaj se nekateri med nami zlomijo, drugi zrastejo. Spremembe so naša stalnica. Ni vprašanje ali, temveč kdaj nas bodo spremembe doletele. Ne moremo se jim izogniti. Izguba službe, selitev, odhod otrok od doma, smrt ljubljene osebe ... To so dogodki, ki nas večinoma vse doletijo. Takšne spremembe pomenijo, da dosedanji vzorci več niso ustrezni. Življenje nas vabi, da razvijemo nekaj novega. Pomembno pa je, kako bomo te spremembe doživljali. Bomo klecnili kot nemočne žrtve ali se bomo znali pobrati in ... graditi življenje naprej, morda na višji ravni?

Spremembe - stalnice našega vsakdana

Eden mojih prvih spominov je, kako kot čisto majcena punčka sedim na visoko naloženem zadnjem sedežu rumenega wartburga - na kopici z odejo prekritih ploščic, ki sta jih starša tihotapila iz Italije, ko sta gradila hišo. Se še spomnite? Pa po kavo in pralni prašek se je hodilo čez mejo v Beljak, po kavbojke pa v Italijo, kajne ... Danes z nekaj kliki iz naslanjača naročim knjigo na drugem koncu sveta - in mi jo v treh dneh dostavijo na dom. Zadnjič je moj šestletni sin čisto resno pripomnil: »Ja mami, a čisto zares ni bilo mobitelov, ko si bila ti majhna? Vav... to si pa res stara!« Ja, verjamem, da se mu moram zdeti kot kakšen fosilni dinozaver. Za hi-tech generacijo naših otrok je res nepojmljivo, da je moja babica še hodila po vodo na dvorišče, kjer je bil vodnjak, in da je mami popoldne skakala gumitvist ...

Svet se v zadnjih desetletjih spreminja z nadzvočno hitrostjo. Tako smo postavljeni pred zelo zahtevno nalogo. Sebe in svoje otroke naj bi pripravili na prihodnost, za katero se nam niti sanja ne, kakšna bo. Ena od redkih stvari, ki jih lahko zanesljivo rečemo, je to, da bo drugače, kot je zdaj. Spremembe bodo očitno stalnica naše prihodnosti. In če želimo otroke opremiti za prihodnost, je pomembno, da njih in sebe opremimo s sposobnostjo uspešnega prilagajanja na spremembe, z nekakšno psihološko prožnostjo.

Rešilni jopič v viharnih časih?

»Kako se bo to izšlo?« me včasih vpraša kakšen 'stresiran' klient na mojem kavču. »Nimam pojma, ker nisem vedeževalka,« odvrnem. »Vem pa, da bova iskala rešitve in našla najbolj optimalno pot naprej.« Psihologija nam ne ponuja receptov. Prek raziskav pa danes vemo več o sebi. Bolje se lahko razumemo in lažje orientiramo.

»Pa ja ne boš šla študirat psihologije! To je kar neki! Samo neko bluzenje,« se je pred dobrimi 20 leti pridušala moja mama, ko je izvedela, da sem se vpisala na psihologijo. Tudi to je ena od takšnih sprememb. Če so v začetku prejšnjega stoletja psihologijo dejansko tvorile večinoma hipoteze in špekulacije, so današnja psihološka dognanja podprta z močno metodologijo in raziskavami. Klinične študije ustrezajo identičnim kriterijem, kot veljajo za preizkušanje zdravil. Velikanski napredek pa je na področju nevroznanosti. S sodobnimi tehnologijami, kot je magnetna resonanca, lahko dejansko slikamo možgane med njihovim delovanjem. Tako smo se otresli marsikaterega mita glede delovanja možganov.

Včasih se je npr. mislilo, da se možgani razvijajo predvsem v otroštvu in da je nekje do 23. leta tega razvoja definitivno konec. Od takrat dalje naj bi šle stvari samo še navzdol. Danes vemo, da ni tako. Naši možgani so nevroplastični. Ves čas se spreminjajo, nadgrajujejo. Nenehno se ustvarjajo novi nevroni in povezave med njimi. Ko boste prebrali ta članek, vaši možgani ne bodo več isti, kot so bili na začetku branja. Če bi zvezali vse nevronske povezave v vaši glavi, bi lahko štirikrat obkrožili zemljo! Samo pomislite na univerzum možnih povezav, ki ga nosite v svoji glavi! In vse to zato, da bi se lahko čim bolje prilagodili na okolje, ki nas obdaja. Proces pa je vzajemen - tako kot nam naši možgani omogočajo, da se prilagodimo okolju, tudi sam proces vpliva na to, da se naši možgani spreminjajo.

Raziskave so pokazale, da se naše aktivnosti dejansko odražajo na strukturi in delovanju naših možganov. Ti funkcionirajo po principu 'Fire and wire', kar pomeni, da se tisti nevroni, ki se aktivirajo, povežejo med seboj. Večkrat se aktivirajo, močnejše postanejo te povezave. To je zelo dobra novica - pomeni namreč, da lahko tako rekoč sami aktivno 'preoblikujemo' svoje možgane in vplivamo na njihovo delovanje. Smiselno je torej krepiti tiste nevronske povezave, ki nas podpirajo. In katere so to?

Mit o visoki samopodobi se zamaje

Dolgo je veljalo prepričanje, da je treba skrbeti za visoko samopodobo. Visoka samopodoba naj bi bila garancija za uspeh, zadovoljstvo, zdravje in sploh vse, kar je dobrega v življenju. Kako je pravzaprav s tem? Leta 1967 je Nathaniel Brandon objavil članek, v katerem je trdil, da naj bi bila visoka samopodoba in samospoštovanje ključ do uspeha v življenju. Ugotovili so, da imajo odvisniki od drog in delikventi nizko samopodobo. Zato so sklepali, da bo visoka samopodoba preventivni dejavnik proti odvisnostim, agresivnemu vedenju, zgodnji nezaželeni nosečnosti in vrsti drugih problematičnih vedenj pri najstnikih.

Začelo se je tako imenovani 'Selfesteem movement', to je gibanje za visoko samopodobo, kjer so si vsi, od staršev do učiteljev, prizadevali, da bi otroci oblikovali čim višjo samopodobo. Otrok se za nobeno ceno ni smelo frustrirati. Obvarovati jih je bilo treba pred sleherno stisko, da ne bi razvili nizke samopodobe. Vsak dobi medaljo za sodelovanje - tudi tisti, ki je zadnji. Razvil se je velik pritisk na učitelje, starše in cela industrija knjig za samopomoč za odrasle, ki naj bi pomagale razvijati visoko samopodobo in povečati občutek lastne vrednosti. Danes raziskave vedno znova kažejo neustreznost takšnih pristopov.

Visoka samopodoba se očitno žal ne povezuje z višjimi dosežki v šoli, prav tako ne obvaruje pred odvisnostmi ali nižjo uporabo alkohola, tudi zgodnjih nezaželenih nosečnosti žal ni manj. Ugotavlja pa se, da so ljudje z nerealno visoko samopodobo bolj narcisistični. Imajo občutek, da so upravičeni do nekakšnih privilegijev, do tega, da jim je v življenju dobro - četudi na račun drugih. Tudi med nasilneži, buliji in posamezniki, ki se zelo tvegano vedejo, se pogosto najdejo ljudje z visoko samopodobo.

Zadnjič je moj 10-letni sin pospravljal svojo sobico. Na postelji je imel dva kupa - enega visokega in drugega čisto nizkega: »Kaj pa je to?« sem ga vprašala. Pokazal je na nizek kupček: »To so priznanja od letos.« Potem je pokazal na drugi kup: »To so priznanja, ki sem jih dobil kar tako, ker sem se udeležil nekih stvari. Brez veze. Vrgel jih bom stran.« Pomislila sem na prizadevanja vrlih pedagogov, ki so dajali priznanja, da ne bi bil nihče prizadet. No, ti pristopi žal ne delujejo. Občutek, da nekaj zmorem, se gradi skozi zmage in poraze, skozi preizkušanje samega sebe. Ne s praznimi pohvalami.

Samopodoba, oplemenitena s samokontrolo in samosprejemanjem

Raziskave vendarle potrjujejo tudi pozitivno vrednost dobre samopodobe. Dobra samopodoba ne pomeni, da vidimo sami sebe v nerealnih superlativih, temveč da poznamo svoje močne in šibke strani ter imamo do nas samih sprejemajoč, pozitiven odnos. Pokazalo pa se je, da je treba ta pogled nase dopolniti - predvsem s humanističnimi vrednotami, kot so hvaležnost, sočutje in solidarnost. Roy F. Baumeister je vodilni raziskovalec, ki opozarja na pomen samokontrole oz. moči volje.

Poudarja, da se tisti ljudje, ki se znajo bolje nadzorovati oz. imajo večjo stopnjo samokontrole, manjkrat zapletejo v nasilniška vedenja, kriminal, odvisnosti, vključno z motnjami hranjenja, manj je nezaželenih zgodnjih nosečnosti in spolno prenosljivih bolezni, so bolj uspešni - tako v šoli kot v poklicu, živijo bolj zdravo in so na splošno bolj zdravi in zadovoljni. Prav tako se je kot pomemben dejavnik v tem smislu pokazal sočuten odnos do samega sebe. Če zamenjamo kritični notranji govor, ki aktivira naše 'plazilske možgane' in nas preplavi s stresnimi hormoni, kot so kortizol, adrenalin in noradrenalin, za razumevajoč, nežen, prigovarjajoč in spodbuden notranji glas, s katerim se bomo bodrili, bomo lažje in bolj uspešno našli odgovore na življenjske izzive.

Rezilientnost - naš psihični imunski sistem

Sposobnost, da se po življenjskih udarcih znova poberemo, so znanstveniki poimenovali psihološka ali osebnostna čvrstost oz. rezilien­tnost. Včasih pravimo tudi psihološka prožnost. Tako kot se guma po udarcu znova vrne v prvotno stanje, imamo tudi ljudje večjo ali manjšo sposobnost, da se po življenjskih udarcih ponovno vzpostavimo in zaživimo naprej. Nekateri so s to sposobnostjo opremljeni bolje, drugi slabše. Dobra novica pa je, da se prav te sposobnosti lahko naučimo.

Tudi z nevronskimi povezavami za rezilientnost je namreč tako, kot z vsemi drugimi: večkrat jih uporabljamo, močnejše so. Prav zato je tako dragoceno, da otrokom pustimo doživeti tudi težke situacije, seveda takšne, ki jih bodo zmogli predelati. Enako velja za nas same. V coni udobja ni rasti. Bolj dragoceno je, če bomo otroka lahko podprli v njegovem predelovanju stiske, kot pa, da mu hočemo stisko za vsako ceno prihraniti. Naloga nas staršev ni, da otrokom tlakujemo pot v življenje, temveč da jih za to pot opremimo. 

Rezilientnost lahko razvijamo:

1. S - socialni stiki: Pomembno je, s kakšnimi ljudmi se obdajamo. Poiščimo si svoje rezilientne modele in se zgledujmo po njih. Imejmo okoli sebe ljudi, na katere se lahko opremo. Ne količina, kakovost stikov je pomembna. Obdajmo se z ljudmi, ki v življenjskih krizah rastejo!

2. P - pogled: Razvijajmo pozitivne vidike situacije. Tukaj so lahko v pomoč trije P-ji:

P1: personalnost: ne jemljimo stvari osebno. Dogodki imajo mnogo širši kontekst, svojo predzgodbo, kjer je vključenih veliko dejavnikov. Ne pripisujmo vsega sebi!

2P: pervazivnost dobrega: osredotočimo se na pozitivne vidike realnosti. V vsaki stvari lahko vidimo nekaj dobrega, tudi če je še tako majhen. Osredotočimo se na tega in ga razvijajmo!

3P: perspektiva končnosti: vsaka situacija je končna, spremenljiva. Ko smo v stiski, običajno doživljamo to situacijo kot vseobsegajočo. Preplavi nas. V pomoč nam je lahko, če upoštevamo, da se bo spremenila. Ljudje smo sposobni velikih obremenitev, če le vemo, da so končne.

3. V - vrednote: Živimo v skladu s svojimi vrednotami. Zavest, da živimo v skladu s tem, v kar verjamemo, povečuje občutek zadovoljstva - celo v situacijah največje stiske.

4. E - emocije: Bodimo v stiku s svojimi čustvi. Samo če sprejmemo in predelamo svoja čustva, vso njihovo raznoliko paleto, bomo lahko uspešno nadgradili kakovost življenja.

5. S - smeh: Humor, pozitivne emocije in igrivost so ključne pri premagovanju stresa. Mnogo uspešneje bomo premagovali stres, če si bomo znali pričarati drobna veselja, se sprostiti s smehom, sami sebe včasih ne jemati čisto tako zares ...

Besedilo: Dr. Tjaša M. Kos, Univ. Dipl. Psih. // Fotografije: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri