O staranju: Starost naj bo tista, ki pobira sadove

O staranju: Starost naj bo tista, ki pobira sadove (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
11. 8. 2018

Zahodna družba je na piedestal postavila mladost. A resnično bogastvo se skriva v tem, kdo smo.

Priznam. Globoko v sebi sem tudi jaz poveličevala mladost in njeno vitalnost. Dokler v družini nismo izgubili lepe mlade 28-letnice. Takrat sem se zavedala – nočem umreti mlada (in mladostno lepa). Rada bi šla skozi vsa življenjska obdobja, rada bi se od vsakega obdobja naučila najpomembnejših lekcij in uživala v njegovih radostih. In da, ker tudi mene vrtiljak življenja vrtinči hitreje, kot si sploh lahko predstavljam, tudi jaz nisem več mlada. Nekaj mojih vrstnic je že babic ... Sama pa sem, ob opazovanju starajočih se staršev, sosedov, sorodnikov, ob prioritetah v življenju, ki postajajo drugačne, vedno bolj poglobljene vase in vedno manj obrnjene v zunanji svet, začela ceniti starost.

Legende, miti in pravljice, ki opominjajo na modrost starejših, niso izvite iz trte. Res so starostniki počasnejši, morda manj prilagodljivi. A ker so se že tolikokrat spretno izvili iz obrabljene kože in jo zamenjali za novo, ker so se tolikokrat v življenju morali leviti in preleviti, so njihove izkušnje dragocenejše, kot je poveličevanje mladosti in vseh lepot njene plodnosti. Starost je v resnici tista, ki pobira sadove. In če bomo v mladosti dobro izbrali zemljo in sejali ter zalivali skrbno, bo starost lahko takšna, kakršno mi je predstavila mag. Marja Černelič, avtorica knjige Drugo rojstvo, ki pravkar končuje doktorsko disertacijo na temo odnosa do staranja in smrti v naši družbi.

Produktivnost, učinkovitost in neodvisnost

Zahodna družba je na piedestal postavila mladost. Mag. Marja Černelič pravi, da se tu ceni vse, kar je mlado, lepo, buhteče, cvetoče: »Poudarek je na imeti. Če imaš denar, veliko premoženje, status, če imaš lepo telo, napeto kožo, mlad obraz ... si zaželen, si opazen, si nekdo. Potrošniško naravnana družba ljubi vse, kar se vidi. In prav zaradi prevelike osredotočenosti na stvari zahodni človek ostaja ujet.« A sogovornica spomini na stavek, da je bistvo očem skrito. »Tega so se arhaična ljudstva zavedala, to so cenila, spoštovala. Spoštovala so biti. Resnično bogastvo se skriva v tem, kdo smo. Tisti, ki umirajo, to vedo. Njihova lastnina je na koncu povsem nepomembna. Nepomemben je občutek krivde. Pomembno jim je le to, koliko lepega so vnesli v odnose z drugimi in koliko časa so namenili ljudem, ki jih imajo radi, ter stvarem, ki jih veselijo.«

S staranjem se pogled na svet spremeni

Majhen otrok gleda na svet drugače kot najstnik. Ta ga vidi drugačnega kot mlada odrasla oseba. In šele t. i. srednjim letom sledijo zrela leta. Takrat se verjetno začnemo obračati nazaj k sebi, vase, v starosti pa je naš pogled še koreniteje spremenjen, stvarem pripisujemo drugačne pomembnosti, svoje odnose ponovno opredelimo. »Oblikuje se občutek celote,« pravi sogovornica in dodaja, da pa je zadnji del poti skozi življenje lažji, če je opravljen s čim manj prtljage. »V starosti se nizajo spoznanja, zaradi njih doživljamo svet drugače kot v mladosti. Smisel in naloga starosti nista enaka kot smisel in naloga srednjih let. V mladosti se soočaš z družbo na drugačen način, v zrelejših letih je bolj poudarjeno soočanje s seboj ter s tistim, kar smo do tedaj vložili vase, v svoj osebnostni razvoj. Stvarnost se lahko temeljito spremeni. S tem, ko ozaveščamo svoje senčne plati osebnosti, svoje osebno nezavedno in tudi kolektivno nezavedno, to je tista nagnjenja, ki smo jih podedovali od prejšnjih generacij.«

V mladosti potrebujemo več izzivov

Mag. Marja Černelič pojasni, da mladi kdaj ne razumejo pasivnosti starejših sorodnikov, gre pa za to, da nas v zrelih letih morda popolnoma prevzame že to, da zgolj sedimo in opazujemo naravo ... da preprosto smo. »Spremeni se dojemanje sebe in svojih želja. Spremenijo se viri zadovoljstva, notranje izpolnjenosti. V mladosti smo morda za podobno občutenje potrebovali veliko več vznemirjenja, ki smo ga bili deležni prek različnih odnosov, dogodkov, potovanj. Naše življenje je bilo zelo aktivno, hiteli smo od obveznosti do obveznosti, zmanjkovalo nam je časa. Vsak dan smo šli mimo istega vrta, na katerem danes občudujemo najlepše vrtnice, takrat so tudi cvetele, a jih nismo videli ...«

Starost ima dva pola

»Jaz v starosti ni enak, kot je bil v mladosti ali v srednjih letih,« razlaga strokovnjakinja in opisuje, da nas notranja sprememba pelje v drugačno dojemanje življenja, ki se oblikuje v starosti. »Imamo večjo potrebo po pozitivni samoti, ki ni osamljenost. To ni pasivni umik; družbenim stikom največkrat pripisujemo drugačen pomen – ponovno jih opredelimo. Ena naših možnosti izbire v starosti je, da spremenimo sebe. Da spremenimo to, kar smo. Lahko odpustimo, sprejmemo, obžalujemo, spremenimo težaven odnos, odkrivamo svoje lastnosti, ki jih prej nismo poznali ... Postanemo nov človek,« pravi sogovornica in opozarja, da povedano nikakor ne velja za vsakega starega človeka. »Tisti, ki je bolj ali manj vztrajno hodil po poti lastnega osebnega razvoja, notranji svobodi nasproti, starost doživlja drugače kot tisti, ki se je v tem razvoju nekje zataknil. Starost ima ravno tako kot vse na našem svetu dva pola. Odvisno je od našega razumevanja tega obdobja, od našega zornega kota gledanja na lastno staranje, ki pa nikakor ni naključen. Če žalujemo za mladostjo, če se počutimo osamljene, če ne sprejemamo svojega starajočega se telesa ... najbrž nismo našli pravega smisla, ki nam ga je življenje skrilo v naše globine biti. Takrat pride razočaranje nad seboj, nad svojim telesom, nad bližnjimi, nad življenjem samim. Zato verjamemo, da so gube grde, da je grozno biti star – edino, kar nam preostane, je, da se krčevito oprijemamo mladosti.« A vse se lahko spremeni, ko stopimo na pot k sebi, proti sebi, pravi sogovornica.

Sprejetje strahov

S sprejetjem svojih strahov, z zavrženjem vsega, kar ni naše, zmanjšamo depresivna stanja, nejevoljo, obup. Mag. Marja Černelič pravi, da se zmanjša ali celo izgine tudi strah pred smrtjo, izgine občutek, da smo življenje zapravili. »Izkušnje dela z negovanci, ki odhajajo, kažejo, da jih največ obžaluje prav to, da niso bili zvesti sebi. Vsak od nas doživi v življenju kaj hudega, vsak gre na svoji poti skozi različne razvojne krize in ovire. Vsaka izkušnja, pa naj bo še tako težka, pride z namenom. Ni zaman tukaj. To spoznamo pozneje, ko je vihar mimo. Različne krize so katalizatorji, prinašajo prelom, ki izzove ali ustvari dvom o samih temeljih našega dojemanja. Njihov učinek lahko naš osebnostni razvoj ovira ali pa ga pospeši v smeri integritete ega.«

»Dozorel star človek ima drugačen vpogled v samega sebe in to presega običajne poglede na telo,« meni sogovornica in dodaja, da so telesne spremembe naravne in tako jih zrel starajoči človek tudi dojema. »Ga ne plašijo, temveč jih sprejema. Ne čuti potrebe, da bi ločeval svoje telo od 'sebe'. Da bi ločeval telo od duha. Samorazvoj poteka znotraj starajočega se telesa. Ne čuti potrebe, da bi posegal v naraven proces in ga preusmerjal. Sposoben je biti, kar v resnici je. Izgubi se strah, da ne bi bil od drugih sprejet. Ni se mu treba zatekati v različne vloge. Njegov razvoj je šel v pravo smer.« Zato se včasih čudimo ostareli babici, ki samozavestno stopa po tržnici v debelih nogavicah in udobnih čevljih. Ker ji je tako najlaže in spoštuje svoje telo. Ker ve, kaj hoče. A da bomo lahko pobirali želene sadove, moramo sejati danes ... sprejeti sebe, odpustiti sebi in drugim. Tako bo naša starost res lepa, četudi v čevljih, ki jih danes (še) ne bi obuli, čeprav so videti vabljivo mehki.

Kako na staranje gledajo znani Slovenci?

Judita Zidar, igralka

Ko si malo starejši, nisi več tako pod drobnogledom seksualnega trga; Slovenci se namreč svoje spolnosti bojimo v nasprotju s Francozi, ki se je veselijo; in čeprav še vedno ostajamo ženske in moški in smo še vedno v svoji vlogi živahni, ta strah nekako uplahne, ženske nehajo biti izključevalne in moški ne tako prestrašeni, vsi postajamo bolj človeški kot seksualno bitje. Čeprav se to morda sliši čudno, je to velika prednost staranja.

Vesna V. Godina, antropologinja

Staranje mi je prineslo večjo mirnost, večjo samozavest in osredotočenost, mir, upam, da tudi nekaj modrosti, predvsem pa to, da ločim zrno od plev. Pred 30 leti so se mi na primer gradnja kariere in nazivi zdeli zelo pomembni, danes v njih ne vidim globljega pomena. Veselim se, da mi bodo nadaljnja leta prinesla čas, da bom končno lahko napisala knjige, ki čakajo, da jih dokončam.

Vlado Novak, igralec

Če bi imel pri 20, 30 letih to pamet, kot jo imam zdaj, bi velikokrat ravnal v drugače, tudi zameril se ne bi marsikomu. Sploh se ne spomnim, kdaj sem se nazadnje sprl z ženo, saj se to preprosto ne splača. Vidim, da se je neumno sekirati zaradi politike in stvari, ki jih ne morem spremeniti. Včasih pa kar ne morem verjeti, koliko je stvari, ki me dandanes neskončno veselijo in česar si v mladosti sploh predstavljati nisem mogel. Ure z vnukom pa pretehtajo vse. 

Besedilo: Petra Arula // Fotografija: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri