»Pravljice so kot kalejdoskop, malo ga potreseš, obrneš proti svetlobi – in že strmiš v prekrasno pisano rožo, kot je ne premore noben vrt in noben travnik. Spet se zganeš, prelepi vzorec se raztopi kot maslo na soncu, pa se takoj sestavi v nov, še lepši ...« - Alenka Gojevšček
In pravljice vse to so.
Lepe.
Celo naravnost čarobno lepe.
A so tudi stare.
Zelo stare.
K nam so prišle še iz časov, ko so se širile od ust do ust, in za to, da so še vedno z nami, zagotovo obstaja kar nekaj pomembnih razlogov. Eden od pomenljivejših je med drugim povezan tudi z našim neprestanim iskanjem smisla. Da je ta še kako pomemben za naše življenje, nam bi znal povedati vsak, ki je kadarkoli spoznal nekoga, ki je že kdaj izgubil voljo do življenja. Ali kot vedo povedati tudi najbolj priznani psihologi in psihoanalitiki, od katerih se je nekaj njih v preteklosti že ukvarjalo s pomenom pravljic, je prav čudežni svet pravljic tisti, ki nam ta smisel pomaga najti tudi kasneje, še v odrasli dobi. Smisel lastnega življenja se nam namreč praviloma ne razkrije naenkrat in v določeni starosti. Do osmišljenega življenja nas pripelje šele dolgotrajni dušni razvoj. Še več. Znano je celo, da v praktično vsaki starosti na novo iščemo smisel lastnega obstoja – to je takšnega, ki ustreza razvojni stopnji našega takratnega uma in razumevanja. Ali kot je že pred časom zapisal raziskovalec pomena pravljic Bruno Bettelheim: »V nasprotju s starodavnim mitom resnica ne plane na dan popolnoma izoblikovana, kakor Atena iz Zeusove glave. Do nje se dokopljemo po malem, iz najbolj iracionalnih začetkov. Šele v zreli dobi lahko na podlagi lastnih izkušenj razumsko dojamemo smisel svojega bivanja na tem svetu.«
Tudi zato gre posvariti starše, ki v želji, da bi razum njihovih otrok kar najhitreje deloval tako, kakor deluje njihov lastni, morda nekoliko podcenjujoče gledajo na stare ljudske pravljice. Čeravno to morda počnejo v dobri veri, ob tem zagotovo pozabljajo, da se človekove predstave o svetu in zrelo razumevanje življenja razvijajo le postopoma - tako kot človekovo telo in razum. Tudi zato so ravno pravljice na določeni stopnji otroškega razumevanja življenja in sveta naravnost nepogrešljive za njegov zdrav duševni razvoj.
In čeprav se zdi, da nam pravljice, ki so nastale veliko pred našim časom, morda ne morejo veliko povedati o življenju v moderni družbi, tudi temu v resnici ni tako. Pravljice namreč nagovarjajo tiste globine v nas samih, ki s časom in prostorom, v katerega smo rojeni, nikoli niso imele zares veliko opraviti.
Pravljice so namreč slikovite in domišljijsko bogate prilike nadvse univerzalnih notranjih problemov ljudi, ki nato praviloma prinašajo tudi upanja zbujajoče srečne rešitve taistih stisk. In prav to je tisto, kar ljudje (še posebno otroci) potrebujemo.
Zatorej velja, da so vsi tisti, ki se danes morda hudujejo na pravljice, češ da so jih te zavedle v lažno upanje, da bodo nekoč zares našli 'princa na belem konju' ali 'princeso, ki jih bo večno ljubila potem, ko bodo zanjo obglavili troglavega zmaja', zgrešili pravo poslanstvo pravljic in jih po nemarnem obtožili krivde, ki jo gre v resnici pripisati sodobni 'šund' filmski, knjižni in revijalni produkciji. Pravljic namreč enostavno ni mogoče jemati dobesedno (pred čimer naj bi nas varovale tudi prilike najbolj neverjetnih moči nekaterih junakov, govorečih živali in neobstoječih mističnih bitij). To tudi nikoli ni bil njih osnovni namen. Te na videz preproste zgodbe nadvse fantastičnih zapletov so v resnici nosilke večplastnega pomena globoke modrosti kolektivnega nezavednega, zaradi česar nas pravljice praviloma nagovarjajo na veliko globljih ravneh, kot se to zdi na prvi pogled.
»Pravljice z uporabo psihoanalitičnega modela človeške osebnosti prenašajo pomembna sporočila zavestnemu, predzavestnemu in nezavednemu delu duševnosti – ne glede na to, na kateri ravni vsak od njih v nekem trenutku deluje. Te zgodbe se ukvarjajo z vsesplošnimi človeškimi problemi, zlasti s tistimi, ki zaposlujejo otrokove misli, govorijo njegovemu oblikujočemu se jazu in spodbujajo njegov razvoj, hkrati pa sproščajo predzavestne in nezavedne pritiske,« je v eni od svojih teoretskih študij že pred desetletji pisal Bettelheim, ki je bil prepričan, da starim ljudskih pravljicam vse to tudi neprimerno bolje uspeva od drugih, danes tako priljubljenih zgodbah za otroke. Za razliko od slednjih te namreč nikoli ne podcenjujejo izredno resnih notranjih bojev, ki spremljajo odraščanje. Tudi zato so stare pravljice, v katerih se že na začetku zgodbe rado zgodi, da glavnemu junaku ali junakinji umreta oče ali mati, kar zagotovo nagovarja enega največjih strahov v mladem življenju, bolj učinkovite pri razreševanju najhujših notranjih eksistencialnih stisk, ki so del našega odraščanja (pa naj si to današnji starši želijo priznati ali ne), kot sodobne zgodbe za majhne otroke, ki se takšnim temam izogibajo. Takšne 'varne' zgodbe boste tako zlahka prepoznali že po tem, da ne omenjajo niti smrti, niti staranja, ne meja našega obstoja in ne želje po večnem življenju. Žal to pomeni tudi, da so te sodobne 'otrokom prijazne' zgodbe do neke mere izpraznjene dragocenega globljega pomena, resnične notranje moči in potenciala za osebnostno rast.
Medtem pa ravno pravljice ...
»... do nas prihajajo iz pradavnine, tisti svet, ki tako vztrajno in trdovratno, čeprav le po koščkih, še danes živi v nas – v umetnosti in religijah. Pravljice nam prinašajo ostanke pradavnega sožitja človeka in narave,« je pravljicam v bran v zbirki pravljic iz vsega sveta Zlata skledica zapisala Alenka Goljevšek in nadaljevala: »Pravljice niso nastale zato, da bi učile in vzgajale. Cenijo preudarno treznost in brezglavi pogum, delavnost in zvito izogibanje delu, hiter, posrečen odgovor in molk; priporočajo usmiljenje, so pa pogosto tudi krute; oznanjajo poštenost, a hkrati dovoljujejo vsakršno zvijačo in goljufijo. V enem pa so pravljice zelo natančne in se nikdar ne zmotijo; nagrajen je zmeraj tisti, ki je odprt do sveta in bitij v njem: denimo deček Bebele, ki da ribo lačnemu beraču; revna zakonca, ki ne branita ptici jesti plodov z drevesa, čeprav je to edino, kar imata; uboga žena, ki beraču ponudi prenočišče ...«
Za ponovno srečanje s pravljicami, preteklostjo, nami samimi in svetom, tukaj in sedaj, so z izdajo zbirke pravljic z vsega sveta pred dnevi poskrbeli pri Mladinski knjigi.
Priporočamo!
Zlata skledica – Pravljice z vsega sveta
Za knjigo Zlata skledica je pravljice iz vsega sveta izbrala Kristina Brenkova, pisateljica, prevajalka in legendarna urednica založbe Mladinska knjiga, ter jo umestila v zbirko Zlata ptica (MKZ 1980).
- "Ljudske pripovedi govorijo o vprašanjih, ki so brezčasna, o iskanjih vsakega izmed nas. Govorijo o iskanju ljubezni, o iskanju doma, o iskanju samega sebe in o trnovi poti, ki jo človek ob vsakem takem iskanju prehodi. Govorijo o človekovem odnosu do drugih ljudi, do živali, do bajnih bitij in do narave nasploh. Govorijo o človekovem odnosu do življenja, ki se kaže skozi njegovo poštenost ali nepoštenost, pogum ali strahopetnost, radodarnost ali skopost, naivnost ali pretkanost, skromnost ali lakomnost."
Vse o tem, zakaj se nam je zdelo vredno, da knjigi pravljic iz celega sveta še nekoliko bolj posvetimo, pa je v zaključku spremne besede v knjigi Zlata skledica odlično povzela tudi Alenka Goljevšek:
- »Pravljica poji našo domišljijo, razklepa okove znanega v nove razsežnosti in vrta skrivnostne hodnike naših sanj in želja. Branje in pripovedovanje pravljic nam lahko osvetljuje smisel življenja.«
Knjigo krasijo izjemne ilustracije Ančke Gošnik Godec, ki je s svojimi likovnimi upodobitvami zaznamovala sleherno otroštvo in mladost na Slovenskem.
