O odnosih onkraj Marsa in Venere, pa tudi o revoluciji v šestdesetih in The Beatles!

27. 1. 2018
Deli
O odnosih onkraj Marsa in Venere, pa tudi o revoluciji v šestdesetih in The Beatles! (foto: profimedia)
profimedia

Poklicni pisatelj, družinski terapevt in predavatelj John Gray, ki je zaslovel s knjigo Moški so z Marsa, ženske so z Venere, se po slabih treh desetletjih vrača s svojevrstno revizijo velike prodajne uspešnice o odnosih.

Čeprav avtor trdi, da v ničemer zares ne spreminja svojih izvornih stališč, je knjiga Onkraj Marsa in Venera vendarle polna premikov k sodobnejšemu dojemanju tako spolov kot odnosov med njimi.

In Gray v tem oziru niti ni imel veliko izbire, saj se je svet v zadnjih štiridesetih letih zelo spremenil, z njim pa tudi moški in ženske.

»V sodobni družbi ženske delajo z moškimi z ramo ob rabi, moški pa doma pomagajo pri vzgoji otrok, vendar to ne pomeni, da so moški in ženske enaki. Naše vloge se vsekakor spreminjajo, vendar se še vedno razlikujemo po bioloških značilnostih. Zaradi razlik med spoloma se na različne načine odzivamo na spremembe v naših vlogah, ki pa jih naši starši pogosto ne razumejo in jih napačno interpretirajo,« v knjigi Onkraj Marsa in Venere piše avtor, ki uvodoma obljublja nove uvide tako za romantična razmerja kot za doseganje lastne sreče.

Moški in ženska želita danes več!

»Za prejšnje generacije je bilo značilno, da so možje nudili ženam ljubečo podporo, ki je zadovoljila njihove potrebe po preživetju in varnosti. Toda sodobna ženska potrebuje nov način izražanja ljubezni, ki vključuje zadovoljevanje tako njene čustvene potrebe po pozornosti, sodelovanju, romantiki, intimnih pogovorih in enakovrednem spoštovanju kakor tudi povečane potrebe po samostojnosti in samouresničevanju,« trdi Gray, ki to novo obliko podpore imenuje kar osebna ljubezen.

Na drugi strani pa so se v svetu, katerega edina stalnica je to, da se spreminja in raste, spremenili tudi moški. »V preteklosti so se moški počutili uspešne, če so poskrbeli za materialno zadovoljstvo družine. Toda sodobni moški imajo nove potrebe: potrebujejo občutek zaupanja, priznanja in cenjenosti zaradi truda, ki ga vložijo v zagotavljanje nove čustvene podpore, ki jo potrebujejo njegova žena in otroci.« In to novo zahtevo Gray imenuje kar moška potreba po osebnem uspehu, pri čemer ima v mislih tisti pozitiven odziv s strani družine (in posledino družbe), s katerim bo moški dobil zagotovilo, da ostaja steber družine ne le v materialnem, ampak tudi v čustvenem pogledu.

John Gray, ki mu kritiki vsa ta leta radi očitajo, da se njegove teze napajajo zgolj iz družbeno vkoreninjenih stereotipov o spolu, tako ostaja na svojih prvotnih vkopih. Tudi v knjigi Onkraj Marsa in Venere namreč trdi, da sodobni moški in ženska v partnerstvu iščeta drugačne vrste zadovoljitve potreb, saj naj bi te narekovala že njuna biološka različnost. Zato gre vsekakor pričakovati, da Gray svojih dolgoletnih kritikov tudi s to knjigo ne bo utišal. Še več. Gray tudi tokrat nikakor ne uspe (ali pa v imenu enostavnosti in za potrebe potrditve lastnih teorij tudi ne želi) celostno zajeti vzrokov za razlike, ki se med spoloma nedvomno kažejo.

Po drugi strani pa John Gray, ki bo do konca svojih dni (skupaj z milijoni svojih bralcev, slušateljev in sledilcev) zagovarjal svoje teze o ultimativni usodnosti bioloških razlik med spoloma, s tokom let vendarle tudi popušča in se v sled neizogibnega spreminjanja sveta pusti o zadevah partnerstva tudi podučiti. Še posebno, ko mu poduk nudi žena.

»Zaradi pripombe moje žene, da so najini spolni odnosi boljši, kot so bili pred šestimi leti, sem spoznal, da ljubezen vpliva na izboljšanje spolnih odnosov. Tistega dne sem razumel moč ljubezni in veliko zadovoljstvo, ki izvira iz nje. Ko sem spoznal, da je moja osebnost bolj cenjena kot moje telesne in finančne sposobnosti, sem se naučil ceniti svojo osebno moč dajanja ljubezni na podoben način, kot sem cenil svojo sposobnost, da zaslužim denar,« med drugim pišem Gray, ki v spreminjajočem se svetu pozdravlja dejstvo, da moški v odnosu z žensko ni več zgolj 'človeški delavec', ampak je postal tudi 'človeško bitje'. Žal boste o tem, da gre za ta - tudi po Grayu - čudovit preskok v dojemanju vloge moških v partnerstvu iskati vzroke v družbeni evoluciji dojemanja vlog spolov, zaman iskali ustrezno poglavje. In od Graya, ki med drugim velja za okostenelega kritika feminističnega gibanja, slednjega tudi ne gre zares pričakovati.

»Knjiga Moški so z Marsa, ženske so z Venere je raziskovala najpogostejše izzive in navzkrižja med spoloma ter ponujala rešitve, ki so bile primerne za svet pred dvajsetimi leti. Od takrat so se naši odnosi zelo spremenili – bolj kot kadarkoli smo svobodni pri preseganju stereotipov o moških in ženskah, zato ni več mogoče jasno opredeliti značilnosti, ki se pripisujejo Marsovcem in Venerjankam,« prizna Gray v svoji knjigi Onkraj Marsa in Venere ter nadaljuje: »Veliko spoznanj iz knjige Moški so z Marsa, ženske so z Venere je še vedno uporabnih, vendar jih je treba posodobiti in prilagoditi našim novim izzivom. Ideje, ki se nanašajo na Marsovce in Venerijanke, so postale del popularne kulture. Mnogim moškim in ženskam so pomagale izboljšati medsebojno sporazumevanje, toda sčasoma so zbledele in postale preveč poenostavljene, izkrivljene in omejujoče.«

Gray v nadaljevanju priznava, da je naslov njegove velike uspešnice ljudi pogosto speljal k zaključku, da so razlike med spoloma tako velike (če naj bi bili kot z dveh različnih planetov), da se med seboj praktično ne moremo razumeti, kar pa (kot sam trdi) nikakor ne drži.

»Zaradi pripravljenosti na spremembe so moški in ženske bolj prilagodljivi pri prevzemanju različnih vlog, ki ustrezajo njihovim materialnim potrebam, starosti, statusu razmerja ali osebnim preferencam. Če ženske prevzamejo več tradicionalnih moških vlog, ki spodbujajo izražanje njihovih moških lastnosti, se spremeni tudi delovanje njihovih možganov in hormonov, ki jih proizvaja njihovo telo,« v nadaljevanju pojasnjuje Gray, ki se v knjigi deloma sklicuje na raziskave o plastičnosti možganov v zadnjem desetletju (ki so resnici na ljubo šele v teku), na trenutke pa se zdi, da se naslanja tudi na učenja slavnega C. G. Junga in z njim arhetipov moškega in ženske, ki živita v psihi slehernika. Ali kot piše Gray: »Sodobnemu moškemu ni več treba zatirati njegove ženske plati, da bi veljal za 'pravega moškega', sodobni ženski pa ni več treba skrivati njene moške plati, da bi veljala za 'pravo žensko'. Rezultat te spremembe je vzpostavljanje stika z našim pristnim, edinstvenim sebstvom: naše edinstvene mešanice moških in ženskih značilnosti

Gray, ki je osemdesetih sodeloval z duhovnim učiteljem Maharishijem Maheshom Yogijem in bil med drugim poročen s popularno avtorico knjig za samopomoč Barbaro De Angelis, pri svojem pisanju prav tako nikakor ne skriva tudi svojega navdušenja nad popularno novodobno literaturo, ki čez vse čisla dušo, z njo pa tudi sorodnost duš in teorijo duš dvojčic.

Grayevo pisanje je tako pester kolaž vsega, kar v zadnjih nekaj desetletij tudi samo po sebi navdušuje množice in zato uspeh njegovega prvenca prav zares ni nekakšno veliko presenečenje.

Pa vendar gre za fenomen izjemnega uspeha njegove knjige iz leta 1992 iskati še nekje drugje. Izvor mantre o naši biološki (in posledično dušni) determiniranosti, ki jo Gray izpričuje s serijo svojih knjig, gre iskati v samih temeljih tradicionalne družbe, iz katere so zrasli tako John Gray kot njegovi bralci.

Kako so The Beatles spremenili svet

John Gray je namreč odraščal v času, ko se za 'pravega moškega' še ni spodobilo, da bi odkrito priznal svoje potrebe po ljubezni ali kakorkoli pokazal svoje ranljivosti, kar ga je tako kot cele generacije ostalih moških zagotovo močno zaznamovalo.

Potem pa je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prišlo do velikega preobrata v vlogah spolov, ki so mu med drugim botrovale tudi ženske podporne skupine, v katerih so te lahko razvijale in izražale svojo neodvisnost in moč, moški pa 'so si začeli puščati dolge lase, nositi rožnate majice in protestirati za mir'.

Takrat se je pričel spreminjal tudi Gray.

A zgolj počasi. In nikakor ne zaradi cvetličnih vzorcev na svoji srajci.

Zares misliti mu je dala šele ločitev od njegove prve žene leta 1984, da bi nato po temeljitem razmisleku zaživel dolgotrajno srečno zakonsko življenje z ženo Bonnie. In prav slednjo je imel v mislih, ko je v knjigi pisal o množičnem prebujenju žensk, za katerega je prepričan, da mu je botroval kar nov zvok skupine The Beatles in drugih glasbenih skupin iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

»Beatli so bili sposobni izražati moško ljubezen na način, ki pred tem ni bil pogosto slišan. Tudi moja žena Bonnie se spomni, da je povsem spontano jokala med gledanjem Beatlov. Dejala je: 'Končno me nekdo nagovarja.' Beatli so prepevali iz srca na način, s katerim so nagovarjali milijone mladih žensk. Medtem ko so se štirje nadarjeni mladeniči povezali s svojimi lastnimi ženskimi značilnostmi, so se ženske osvobodile in začele izražati svoje pristne osebnostne značilnosti, kar je pomenilo, da so imele več svobode pri izražanju svojih moških lastnosti. Rastoči val neodvisnih žensk v šestdesetih in sedemdesetih letih je osvobodil moške od starodavnega tradicionalnega pritiska, da so moški edini, ki morajo finančno preskrbovati družino. Obenem je naraščajoči val ljubečih in romantičnih moških, kot je izraženo v glasbi skupine The Beatles in drugih rock skupin iz šestdesetih, vplival na nastanek generacije mladih žensk, ki so se osvobodile tradicionalnih stereotipov,« razloži svoje videnje premikov v družbi avtor, ki je bil star 14 let, ko je prvič obiskal koncert skupine The Beatles in na njem kričal tako kot vsi drugi.

koncert

A medtem ko po eni strani piše o tem, da je zaradi večje enakopravnosti med spoloma in večjega družbenega sprejemanja širšega razpona norm, prišlo do svojevrstne osebne osvoboditve, zaradi katerih smo moški in ženske lahko bolj pristni in torej takšni, kot smo, pa avtor nato že v naslednjih poglavjih ne pozabi ponovno utrjevati prepričanja, da nas prav razlike (ki jim mestoma reče tudi nasprotja) bodisi zbližujejo ali pa odbijajo, in to po principu nekakšnega energijsko - čustvenega magnetizma. Slednjega potem ponovno sidra v biologijo in z njo količino testosterona in estrogena, ki se pretekata po naših žilah. Še več. Gray je prepričan celo, da je na hormonsko sliko v telesu mogoče vplivati tudi z našimi dejanji, izbirami in prepričanji, kar je trditev, ki zaenkrat zagotovo ne zdrži resnejše znanstvene obravnave, v kar se boste lahko prepričali tudi sami, če boste na medmrežju pobrskali za kakšno tovrstno študijo. Zlahka boste namre našli takšne, ki navajajo, kako hormonska slika močno vpliva na naše vedenje, zaman pa brskali za takšno, ki bi pokazala tudi na povratno vzročno povezavo.

Naj torej sklenemo.

Za Graya se skratka zdi, kot da se mu je sprememba družbene klime 'enostavno' zgodila, tako kot se priletnemu gospodu 'zgodi vreme'. Medtem ko bi ta zjutraj še zmogel pustiti svoj stari moški dežnik, ker ve, da si bo v primeru popoldanske plohe čez glavo lahko nadel kar kapuco zložljive vetrovke, pa bo domov raje prišel moker, kot da bi si oblekel pomotoma izposojen ženin kos taistega zaščitnega oblačila.

Za več branja!

Onkraj Marsa in Venere

Navkljub pomislekom, ki se ob branju Grayevih knjig porajajo kar sami od sebe, bodo bralci in bralke gotovo uživali v še enem potovanju od igranja vlog do sorodnih duš tako, kot to milijonom ljudem po vsem svetu že desetletja in z nezmanjšanim entuziazmom pripoveduje John Gray.

Njegove številne knjige o odnosih in zdravju so bile prodane v več kot 50 milijonov izvodih v 45 različnih jezikih v 150 različnih državah.

Onkraj Venere in MarsaPrav zaradi dejstva, da John Gray še danes velja za najuspešnejšega pisca na področju odnosov na svetu, njegova knjiga Moški so z Marsa, ženske so z Venere pa ostaja najbolj prodajana knjiga o odnosih vseh časov, si gre ob priliki vendarle v roke vzeti tudi njegovo najnovejše delo.

Avtor je večkrat gostoval v oddaji Oprah Winfrey Show, prav tako pa je bil gost v oddajah The Dr. Oz Show, Today Show, CBS This Morning, Good Morning America, The Early Show, The View in mnogih drugih. O njem so pisali časniki Time, Forbes, USA Today in People.

John Gray živi v Kaliforniji z ženo Bonnie, s katero imata tri odrasle hčerke in štiri vnuke. In pravi, da se ima za to, da je srečno poročen več kot trideset let, zahvaliti temu, da upošteva svoje lastne nasvete.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju