O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen!

Indijec Pradjumn Kumar - Pikej se je rodil v eni od odročnih vasi vzhodnoindijskega okraja, ki je navdihnilo tudi slavno Zgodbo o džungli Rudyarda Kiplinga. Kot pripadniku najnižje kaste nedotakljivih pa se je že kot otrok soočil s hudo revščino in diskriminacijo. Navkljub nadvse omejujočim življenjskih okoliščinam, v katere se je rodil, so znamenja usode Pikeju neprestano kazala, da ima življenje z njim prav posebne načrte.

Pa začnimo na začetku ...

Prerokba vaškega astrologa!

Ob Pikejevem rojstvu je na vabilo njegovih staršev v hišo prišel vaški astrolog.

Dečku, ki se je rodil v znamenju kozoroga (na isti dan kot prerok kristjanov), je ta zaradi mavričnega lomljenja svetlobe nad zibko najprej prerokoval, da bo fantek postal velik umetnik, ki bo delal z obliko in barvo. Potem, ko se je glas o tem že razširil po celi vasi, se je nekaj dni kasneje zgodilo še eno nenavadno in nadvse pomenljivo znamenje ...

»Približno teden pozneje je v kočo zašla kobra. Dvignila se je nad košaro, v kateri sem nič hudega sluteč ležal in spal, ter razprla svojo mišičasto ovratnico. Ko je moja mama zagledala kažo, je najprej pomislila, da me je ugriznila in da sem že mrtev. Potem ko se je kača odplazila iz koče, je stekla h košari in odkrila, da sem živ. Mirno sem ležal, opazoval svoje prste in s temnimi očmi zrl v prazno. Čudež!«

Ker kobra v Indiji velja za božansko bitje, astrolog s tolmačenjem tega nenavadnega znamenja prav zares ni imel veliko dela. Navkljub svojim neugodnim in skromnim začetkom Pikej več kot očitno ni bil navaden dojenček.

»Poročil se bo z dekletom, ki ne bo iz njegovega plemena, ne iz vasi, ne iz okraja, ne iz province, ne iz zvezne dežele in ne iz naše države,« je astrolog z leseno paličico takrat še zapisal na palmov list in detetu v zibki še dejal: »Ne smeš je iskati, sama te bo našla!«

Astrolog je o bodoči nevesti vedel povedati tudi, da bo dekle muzikalično, imelo bo svojo džunglo in da se bo rodilo v znamenju bika. Se zdi neverjetno natančno? Potem vas bo zagotovo osupnilo dejstvo, da so se dve desetletji kasneje uresničile prav vse naštete navedbe tega vaškega astrologa.

Ulični umetnik

Pikej, ki je sčasoma prav zares postal velik in v Indiji priznan umetnik, se je potem, ko je zapustil svojo vas in odšel študirat na umetniško šolo v New Delhiju, najprej preživljal z risanjem portretov na ulici. Pogosto je bil lačen. A čeprav je moral spati pod mostom, na železniški postaji ali v zavetju kakšne telefonske govorilnice, je v velikem mestu vztrajal, dokler njegove nadarjenosti za risanje portretov niso opazili mnogi.

Njegova pot do priznanja v rasistični indijski družbi je bila nadvse trnova, njegovo otroštvo pa polno bolečine in ponižanj. In vse to zaradi potrdila o kastni pripadnosti, ki ga je pod številko 44 izdala krajevna oblast.

»Črno na belem je imel, da je nedotakljiv, da je parija, drugorazredni državljan. S potrdilom je lahko dobil znižane vozovnice za vlak in nekega dne bo z njim lažje prišel na univerzo, toda pravzaprav je bil to pečat gobavca. Bil je ubog slabič, s katerim je treba ravnati v rokavicah, da lahko preživi.«

Pa čeprav s Pikejem nikoli niso zares 'ravnali v rokavicah'. Že od njegovih ranih otroških let so mu učitelji in sošolci vedno znova dajali vedeti, da je nedotakljiv, in so se temu primerno tudi vedli.

»Pikej ni smel stopiti v kuhinjo, niti v jedilnico, kadar je bil tam kdo drug. Namesto tega se je moral na hodniku usesti na tla in počakati svoj obrok. Tja je prišel kuhar s hrano v kovinski posodi. Skrbno je pazil, da se z zajemalko ne bi dotaknil Pikejeve sklede, zato mu je s pol metra višine stresel vanjo riž, zelenjavni kari in lečo. Pogosto je dobil samo riž, ker je druge hrane zmanjkalo. Vedno jo je dobil zadnji. Če se je pritožil, je kuhar obupano zavzdihnil: 'To je karma iz tvojega prejšnjega življenja, to moraš razumeti in spoštovati,' je rekel.«

Nedotakljive so kakor izobčence obravnavali tudi drugi, še posebno brahmani in tisti, ki so bili pod njihovim močnim vplivom.

Švedinja Lotti

Medtem je na drugem koncu sveta v povsem drugačnem svetu odraščala mala Charlotte, ki je že kot dvanajstletnica sanjarila o tem, da bo nekoč odpotovala v Indijo. Ta daljna dežela je postala njena velika ljubezen kmalu zatem, ko so v sedmem razredu gledali film o Gangesu in o katerem je kasneje napisala nadvse doživet spis.

• »Nekega dne bom odpotovala tja, je pomislila.«

Ko je imela Lotta osemnajst let, se je iz Švedske preselila v London, da bi se tam izučila za medicinsko sestro, njena obsedenost z vsem kar je indijsko pa je iz leta v leto rasla. V Londonu je jedla indijsko hrano v manjših lokalih, si ogledala indijske plesalke odisija v Royal Festival Hallu, bila na koncertu Georgea Harrisona in Ravija Šankarja, krajši čas pa celo hodila s priseljencem iz Delhija. Imela je tudi koledar s slikami, ki ga je našla v bolnišnici, ena od slik pa je prikazovala ogromno kamnito kolo z manjšimi kipi ljudi in slonov. Prav to sliko je iztrgala iz koledarja in jo obesila nad svojo posteljo v domski sobi, odkoder si jo je nato vsak večer podrobno ogledovala.

'Zdi se mi, da me kolo nekako vleče k sebi,' je ob priliki napisala v svoj dnevni, 'kot da nagovarja nekaj v moji najgloblji notranjosti, nekaj velikega v meni, kar sem jaz pozabila.'

In leta so tekla ...

Spodleteli poskusi samomora

Življenje v New Delhiju s Pikejem ni bilo prijazno. Čeprav so njegov izjemen risarski talent na Visoki šoli za umetnost prepoznali kot izjemen, fant pa se je kot portretist proslavil tudi kot ulični risar portretov, je bil v velikem mestu bolj lačen kot sit, ker mu je nek neznani uradnik odtujeval tudi dodeljeno mu štipendijo, pa je večji del časa živel in spal na železniški postaji in se umival na javnem stranišču. In ko nato že šest mesecev ni plačal šolnine, so ga izbrisali še s seznama študentov.

»Kadar štiri dni ni pojedel ničesar, je dobil želodčne krče. Podobni so bili občutku, kot bi mu nenadoma zavezali želodec. Silovite bolečine so trajale nekaj minut, nato pa so popustile in prešle v običajen občutek lakote, ki ga je že dolgo poznal. Njegovo razpoloženje se je spremenilo, bil je brezvoljen in pobit, potem pa spet pretirano dejaven in odločen.«

S silno dolgotrajno lakoto je prišla visoka temperatura, za njo pa izčrpanost. Življenje je postalo tako nevzdržno, da je naposled pomislil tudi na najhujše. Takrat se je že drugič odločil, da bo vsemu skupaj naredil konec.

»Na trepetajočih nogah je kakor zamaknjen odkorakal do reke Jamuna. Ko se je potopil pod vodo, je upal, da ne bo nikoli več priplaval na površje. Toda na polovici poti do dna se je v onesnaženi rjavi vodi zavedel in opazil, kako se z vsemi močmi bojuje, da bi prišel na površje in zajel zrak. Tako kot prejšnjikrat. Telo se je upiralo otopelim mislim. Bilo je, kot bi njegove roke in noge poganjala drugačna sila, ki se ni predala.«

Zvlekel se je na rečni breg in se moker kot miš nekako zvlekel do bližnjih železniških tirov. Tam se je še v tretje odločil, da bo končal življenje 'zgube' in 'nebodigatreba' tako, da se bo vrgel pod prvi vlak, ki se mu bo pripeljal naproti. A vlakov tistega dne ni bilo od nikoder. Po več urah čakanja je od osornega strojevodje izvedel, da se je prav tistega dne dogajala najverjetneje največja stavka v svetovni zgodovini, saj je stavkalo kar 17 milijonov Indijcev, med njimi tudi vsi železničarji.

Pikeju se je takrat posvetilo. »Kako neverjetna povezava! Preprosto ni smel umreti. Obstaja višja sila, ki ima načrt z njegovim življenjem. To je treba spoštovati,« je pomislil. »Saj ne more biti naključje, da mi je večkrat spodletel poskus samomora. Posvetiti se moram prerokbi. Kaj pomeni? Da, govori o ženski iz tuje dežele.«

Usojeno srečanje!

Lakote je Pikeja kmalu zatem odrešil nov prijatelj, kmalu zatem pa so mu končno začeli ponovno nakazovati štipendijo, zato je lahko spet plačeval šolnino in hodil k pouku. V naslednjih nekaj letih je Pikejevo umetniško ustvarjanje po sosledju naključij spoznala cela Indija.

Pikej, revni fant iz džungle brez kaste, je dobil priložnost, da sreča (in portretira) slavno astronavtko Valentino Tereškovo. Čeprav se je kmalu izkazalo, da Rusinja ni ženska, ki mu je bila prerokovana, pa to zgodbo pograbijo indijski mediji, Pikej pa čez noč postane zna kot 'mladenič iz džungle, ki je srečal žensko iz vesolja'. Prav slava je Pikejevo življenje spremenila do te mere, da so ga poslej na ulici mnogi poiskali in se mu pustili portretirati v zameno za plačilo.

Do takrat, ko je konec leta 1975 Pikej končno srečal Lotti, je moral še enkrat skozi veliko, tokrat ljubezensko razočaranje, ki mu je botroval oče skorajšnje zaročenke Indijke Puni, ki si je za svojo hčerko želel obetavnejše poroke z mladim inženirjem.

• »Bil je hladen decembrski večer. Pisane luči, ki so osvetljevale vodomet v fontani, so ugasnile. Izjemoma ni bilo ne vrste čakajočih strank ne radovednih obiskovalcev pakra, ki bi ga opazovali pri slikanju. Pikeju se danes niti ni več ljubilo risati, zato je začel z lepenke pobirati dokončane risbe. V tistem trenutku je iz teme za fontano stopila mlada Evropejka in ga vprašala, ali bo naslednji dan spet tu. Opazil je, da ni naličena. Nekako drugačna je bila od Evropejk, s katerimi se je že pogovarjal v Indijski kavarni. Videti je bila resnejša in bolj zamišljena. Vendar se ji je očitno mudilo. Ko ji je odgovoril, je rekla 'Hvala', se obrnila na petah in izginila v temo. Ali se me je ustrašila? se je spraševal poln pričakovanja. Se bo jutri resnično vrnila?«

In tako se je začela ena najlepših in najbolj nenavadnih ljubezenskih zgodb vseh časov, ki je Pikeja prisilila, da se je odločil in s starim kolesom v obratni smeri prevozil hipijevsko pot, po kateri so mladi zahodnjaki prihajali iskat razsvetljenje na Vzhod, in se po 7000 kilometrih puščave, gora, savane in urbanih mest znašel pred svojo drago. In njenim svetom. Povsem drugačnim od njegovega.

Priporočamo!

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam našel svojo veliko ljubezen

To nepozabno zgodbo, ki vrača vero v človeštvo in moč ljubezni, so pred dnevi v slovenščini izdali pri založbi Učila International, v knjigarnah Felix pa boste zato med drugim že lahko našli tudi cenovno ugodno žepno izdaje knjige o Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam našel svojo veliko ljubezen.

Gre skratka za branje, ki si več kot zasluži uvrstitev na vaš poletni bralni seznam!

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol