Chris Bowers, teniški novinar in pisec biografij znanih športnikov, je v biografiji Novak Đokovič izrisal zgodbo o dečku iz skromnega okolja, ki je bil že pri šestih letih odločen, da bo postal svetovni teniški zvezdnik, pa čeprav takrat še ni vedel, kako dobro držati lopar v rokah, igro pa je spremljal le prek malih ekranov.
Naključje je hotelo, da je mali Novak srečal žensko, ki ga je nato ne le naučila igrati tenis, temveč ga naučila tudi marsičesa o življenju.
To je bila Jelena Genčič, mentorica in trenerka številnih mladih teniških talentov. Ko je petletnega Novaka prvič videla ob ograji vneto spremljati vadbo tenisa drugih otrok, je bojda hipno vedela, da ima pred seboj potencialnega svetovnega prvaka. To je bilo v času, ko je bila Monika Seleš, ki je bila prav tako odkritje Genčičeve, že številka ena v ženskem tenisu.
- "Preizkušala sem ga, kot preizkušam vse svoje začetnike, in vse je zmogel. Najprej sem mu pokazala, kako naj udarja z loparjem, toda kmalu sem ugotovila, da ima velike gibalne sposobnosti, izredno zbranost in sposobnost poslušati in opazovati. Poklicala sem druge trenerje in rekla: 'Glejte tega pobiča.' Čez nekaj minut sem mu ponudila, da bi izmenjavala udarce - bil je presrečen. Imela sem tri ali štiri trenerje, s katerimi sem delala približno dvajset let. Enega od njih sem poklicala k sebi in mu rekla: 'Ne želim tega reči, vendar bom vseeno - napovedujem, da Novak ne bo dolgo v svoji skupini, v starejšo skupino bo prešel.' Nisem hotela reči, da je odličen, ker je moral to še pokazati. Nisem hotela pritiskati nanj - moral se je razumsko boriti za to."
Imela je prav.
Iz tega dečka je zrasel najboljši teniški igralec, kar jih je imela Srbija, in eden najboljših tenisačev sveta. To je bil fant, ki je prekinil dvovladje Federer-Nadal in v letu 2011 osvojil neosvojljivo. To je bil njegov annus mirabilis.
Chris Bowers se je med pisanjem knjige o tem izjemnem športniku spopadal z zares zanimivimi izzivi, od katerih je bil med drugim tudi ta, da Đoković nad njegovimi nameni, da bo biografijo sploh napisal, ni bil najbolj navdušen, saj jo je po upokojitvi želel napisati tudi sam, a mu je s svojimi odgovori kasneje vendrle pomagal. V danem kontekstu pa je bil pomemben še en dejavnik - in to je Đokovićevo superzvezdništvo. Biografija Đokovića je namreč hkrati tudi nekakšna biografija Srbije. Je avtorjev pogled tako nanj kot na njegovo državo.
- "Se zavedaš, v kakšni meri se država ustavi, ko igra?" me je vprašal Guy De Launey, beograjski dopisnik BBC-ja, ko sem se sestal z njim, da bi mi predstavil svoje poglede z anekaj poglavij o Srbiji. In Đokovićev prijatelj Dušan Vemić pravi: "Če Novak igra kakšne pomembne tekme v času sezone turnirjev za veliki slam, so ulice prazne. Vsi so doma in navijajo zanj." Zatorej si je v Srbiji pridobil položaj, ki že skoraj meji na posvetnega svetnika, in večino od tega zasluženo, toda kljub temu ga je potrebno obravnavati nepristransko. Zato sem bil na določenih mestih v tej knjigi kritičen do njega - ne iz zlobe, ampak preprosto zato, ker je človek iz mesa in krvi, in v naši dobi, v kateri prevladujejo slavne osebnosti, jepomembno videti, da imajo celo ljudje, ki jih najbolj občudujemo, dober in ne tako dobre lastnosti.
Priporočamo v branje!
Knjiga Novak Đokovič opisuje Đokovičeve nenehne bitke za kar najboljše zdravje, njegov odnos z vzkipljivim očetom, sodelovanje z različnimi trenerji in pomočniki, trnovo pot odrekanja in neskončne vadbe, slavja in srečo ob prvih osvojenih lovorikah, nikakor pa ne pozabi predstaviti tudi njegove srčne želje po zastopanju lastne države. Novak Đokovič je navsezadnje odličen ambasador svoje domovine. Je športni državnik.
Knjiga Chrisa Bowersa je izšla pri založbi Učila tudi kot žepna knjiga.
