Festival dokumentarnega filma je v ponedeljek v sekciji Aktualni, družbeno kritični prikazal dokumentarec s slovenskim koproducentskim deležem Nori dnevi hrvaškega režiserja Damiana Nenadića. Prikazuje vsakdan dveh posameznikov, ki se zaradi duševnih težav znajdeta v začaranem krogu psihiatrične obravnave, iz katere se uspe izviti le najmočnejšim.
Režiser je za iztočnico projekcije v Kinodvoru navedel besede enega od začetnikov antipsihiatričnega gibanja, da se je treba bolj bati tistih ljudi, ki so šolani za to, da ubijajo, kot tistih, ki se zdijo nori.
Protagonista filma sta Maja in Mladen, ki sta s kamero v roki dokumentirala lastno življenje, v katerem se na neki točki ujameta v proces psihiatričnega zdravljenja, ki v odgovor na njuno "drugačnost" dodaja vse več zdravil na seznam, od antidepresivov in antipsihotikov prek stabilizatorjev razpoloženja do tablet proti nespečnosti. Poledice jemanja velike količine tablet se odrazijo na telesnem zdravju, v primeru Maje v uničenju zobovja, zastrupitvi jeter in odstranitvi žolča.
Maja se v začaranem krogu odvisnosti od zdravil znajde zaradi nerazčiščenega odnosa z materjo in samomorilnih misli. Mladen pa se z lastno duševnostjo bojuje zaradi vprašanja religije in zaničevalnega odnosa dominantnega očeta, ki mu sledi tudi mati.
Kot je režiser povedal po projekciji, film želi pokazati tudi, da ob neučinkoviti zdravstveni obravnavi v primerih protagonistov zatajijo še drugi družbeni podsistemi, kot je socialna pomoč. Oba se sicer postopno, tudi s pomočjo skupine, ki uči, naj začneta ljubiti tudi tisti del sebe, ki ga ne marata, naučita sprejeti svojo "drugačnost", postopoma rešiti odvisnosti od zdravil in vrniti v "normalno" življenje.
Mladena je Nenadić spoznal preko nevladnega združenja, ki se ukvarja s psihološko raznolikostjo in v katerem so ljudje, ki so prav tako imeli izkušnjo s psihiatričnim sistemom na Hrvaškem. Že njihovo druženje in pogovarjanje o težavah se mu je zdel primeren material za filmsko zgodbo, dodaten motiv pa je našel v tem, da sami sebe ne dojemajo kot duševno bolne, temveč kot duševno drugačne.
Odločil se je za video dnevnik, na snemanje pa sta pristala omenjena protagonista. Nastalo je za 240 ur materiala, ki so ga po besedah montažerke Sandre Bastašić v dobro uro trajajoči dokumentarec strnili v letu in pol montaže.
Kot je po projekciji še povedal režiser, z reakcijami psihiatrov na film, ki se je, sicer brez vnaprejšnjih namenov, znašel tudi na nekaterih svetovnih festivalih, kot je Locarno, ni seznanjen. Je pa "jezen na način", kako na Hrvaškem deluje psihiatrija: za posameznika si vzame 15 minut časa na mesec, diagnoze - in s tem zdravila - se menjajo z menjavo zdravnikov, stanje obravnavanih posameznikov pa se, če se jih izključi iz družbe, le še poslabšajo. "Za ljudi, ki imajo težave, je nujno, da imajo podporo," je poudaril Nenadić.
Po besedah slovenske koproducentke Petre Seliškar je nujno, da si film, ki bo zdaj na ogled v Art kino mreži, ogleda čim več ljudi, tako uporabnikov kot neuporabnikov psihiatrije, tisti, ki se bojijo norosti, in tisti, ki nimajo nič opraviti s tem, da "bodo bolje razumeli".
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
