Nika Kovač: Naj se zgodbe žensk slišijo

Nikina knjiga nas opominja, da družbe ne moremo spreminjati sami. (foto: JOšT FRANKO) JOšT FRANKO
Vir: Jana
19. 12. 2018

Antropologinja in direktorica Inštituta 8. Marec Nika Kovač je pogumna, navdihujoča ženska, ki opazi krivice in se odzove nanje. Pred kratkim je izdala knjigo Pogumne punce, kjer je zbrala zgodbe 30 žensk, ki dokazujejo, da se družbeno pričakovanim vlogam ne kaže uklanjati. Njihove zmage nas namreč navdihujejo za povezovanje in ustvarjanje sveta, v katerem bodo vsi dostojno živeli.

Kako je nastala ideja za knjigo Pogumne punce?

Pred dobrim letom sem obiskala knjižni sejem v Frankfurtu. Tam sem opazila, da so se na policah svetovnih založb začele po vzoru knjige Zgodbe za lahko noč za uporniške punce pojavljati knjige, ki poskušajo približati življenja žensk, ki so spreminjale svoje skupnosti in svet.

Zdelo se mi je zelo pomembno, da tudi v Sloveniji dobimo takšno knjigo. Idejo sta takoj podprli Urška Kaloper in Tatjana Cestnik z Mladinske knjige Založba in knjigo uvrstili v priročniški program, in sicer v kategorijo darilnih knjig z namenom, da zberemo zgodbe žensk, ki bodo razbile stereotipne spolne vloge in pokazale dekletom, da zmorejo marsikaj in da smo najmočnejši, ko za dobro stvar stopimo skupaj. Zbrane zgodbe žensk nam dokazujejo, da se družbeno pričakovanim vlogam ne smemo uklanjati. Namen knjige Pogumne punce je: postati zaveznica vseh, ki iščejo svoje mesto v svetu in razumejo, da ga je, ker izloča, marginalizira in to tudi po spolu, treba spreminjati. Prav zato knjiga ni namenjena samo dekletom.

V knjigi ste predstavili 30 navdihujočih žensk, kot so Alma Karlin, Ivana Kobilca, Zofka Kveder, Franja Bojc Bidovec. Kako ste naredili izbor žensk, ki ste jih vključili v knjigo?

Težko. (smeh) Prebrali smo številne knjige in tekste in brskali po spominu. V Pogumne punce smo želeli uvrstiti zgodbe žensk, ki nas opomnijo, da je treba vztrajati pri svojem in se boriti za vključujočo in pravičnejšo družbo. Zelo sem se opirala na knjigo Pozabljena polovica, v kateri so sistematično zbrane ženske, ki so sooblikovale zgodovino, a jih zgodovinske knjige prepogosto pozabljajo. Ob tem pa sem v besedilo želela vključiti ženske, ki bi si jih želela spoznati, jih povabiti na kavo in z njimi preživeti popoldne ali dan. Po letu brskanja in branja o njih se mi zdi, da jih poznam nekoliko bolje.

Zakaj ste se odločili, da v knjigo o pogumnih puncah ne vključite le Slovenk?

Ni smiselno, da bi prepoznavali samo osebe, ki so živele na ozemlju današnje Slovenije. Sploh sem mnenja, da nas državne meje – sploh take, ki jih ovija rezilna žica – ne bi smele miselno omejevati. Osebe sem izbrala zaradi njihovih življenjskih zgodb, dosežkov in različnih življenjskih izhodišč.

Pomembno se mi je zdelo, da besedilo predstavi ženske, ki so živele v različnih socialnih, zgodovinskih in geografskih razmerah in v katerih so se morale srečevati z različnimi ovirami, neenakostmi in nepravičnostmi, od boja proti segregaciji in za volilno pravico do preseganja tradicionalnih družbenih pričakovanj o tem, kaj ženske lahko počnejo in česa ne. Ko beremo o njih in njihovem življenju, lažje vidimo, kje smo, kar nas opogumlja in ozavešča, da se je treba spoprijeti z neenakostjo in nepravičnostjo.

Pri strokovnem pregledu besedila so sodelovale nekatere priznane slovenske profesorice. Kako so vam pomagale?

Iskreno sem vesela, da so knjigo pregledale in prebrale izredne ženske, ki so na področju zavzemanja za enakost med spoli naredile ogromno. Nekatere izmed njih so name vplivale že med mojim študijem, z drugimi sem se zbližala med različnimi projekti. O knjigi so se z menoj pogovarjale, besedila prebrale, opozorile na napake in predlagale številne izboljšave. Tudi brez njih ne bi bilo te knjige.

Pogumne punce, ki jih omenjate v knjigi, so s svojimi dejanji spreminjale svet na najrazličnejših ravneh. Kako želite vi spremeniti svet?

Če hočemo videti, kaj je narobe, ni treba pogledati dlje od nekaterih osnovnih statističnih podatkov. Številke so neizprosne, ker so za njimi resnični ljudje. V Sloveniji ima 10 % najpremožnejših v lasti več kot 47 % vsega premoženja, na drugi strani pa ima 20 % najrevnejših v lasti le 0,5 % premoženja. Pod pragom tveganja revščine živi kar 268 tisoč ljudi. Razlike med revnimi in bogatimi se tako pri nas kot po svetu povečujejo, in ne zmanjšujejo.

Tisti, ki imajo veliko, imajo vedno več. Te velike razlike pa vključujejo tudi druge neenakosti, ena od njih je neenakost med spoli. Ta je torej sestavni del širše družbene podrejenosti, brez katerih sistem, v katerem živimo, ne more delovati. Zato ga moramo spremeniti, ob tem pa se ne smemo izogibati dejanjem, ki lahko tukaj in zdaj izboljšujejo življenja ljudi. To dokazujejo tudi dejanja žensk, ki so popisana v besedilu Pogumne punce – včasih je na primer pomembno samo obsedeti in vztrajati na sedežu avtobusa, ki ti pripada. A ni lahko, za to je potrebna drža, ki potrebuje tudi podporo drugih.

Kdo so pogumne punce v vašem življenju? Se tudi sami uvrščate mednje?

Imam veliko srečo, da je v mojem življenju ogromno pogumnih žensk. Od mame in babice do prijateljic in znank. Omenila bi tri, s katerimi sem imela čast sodelovati in ki dnevno prispevajo k spreminjanju sveta. Kristino Božič, izredno novinarko, ki v svojih tekstih nenehno daje glas neslišanim, uspe ji ubesediti vse, česar sama ne znam. Petro Meterc, ki kljub prekarni poziciji, nenehni razpršenosti ostaja zvesta svojemu cilju in odpira prostor afriškim avtoricam. Tino Popovič, ki se na Vodnikovi domačiji v Ljubljani trudi vzpostavljati in ohranjati kakovosten in vsem dostopen program za prav vse starostne skupine, od najmlajših do upokojencev.

Pod okriljem inštituta 8. Marec se je februarja začela kampanja #jaztudi, v okviru katere ste zbirali osebna pričevanja žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja. Načrtujete, da boste te zgodbe izdali v knjižni obliki?

Zelo pomembno se mi zdi, da bi pričevanja oseb izšla tudi v knjigi. S tem bi jim dali dodatno vidnost, pripoznanje vsem, ki so bile pripravljene zgodbe deliti z nami, in razširili temeljno sporočilo akcije: Naj se moj glas sliši, da se moja izkušnja ne bo ponovila drugim. Namen naše akcije #jaztudi namreč ni ustvarjanje senzacionalističnih zgodb, ampak se boriti proti spolnemu nadlegovanju in nasilju ter njegovi še vedno vse prepogosti družbeni sprejemljivosti. Zato bi morala biti knjiga pripravljena in oblikovana z občutkom in spoštovanjem do pričevalk in pričevalcev. Vem, s kom želim tako knjigo narediti. Upam, da uspe.

Vas je presenetilo število zgodb, ki ste jih prejeli?

Seveda. Prejeli smo več kot 120 pričevanj. Te prek anonimnega obrazca še vedno prihajajo na naš e-naslov. Ob številu pa je pomembna in povedna tudi raznolikost izpovedi, ki smo jih prejeli. Osebe prihajajo iz zelo različnih socialnih in družbenih okolij in imajo zelo različen družbeni položaj, številne so svojo izkušnjo javno izpovedale prvič.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Jošt Franko

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri