Neverjetna volja Eme Hrustanovič: »Pri 24 letih sem se morala še enkrat naučiti jesti in hoditi.«

Lanskega januarja je Emo, kreativno producentko na eni od produkcijskih hiš, zjutraj močno bolela glava. »Šla sem v kopalnico, ker sem mislila, da je zgolj še ena od migren, ki sem jih večkrat imela. Nenadoma me je preplavila bolečina, noge me več niso držale in nekako sem se odvlekla v spalnico, kjer sem na pomoč poklicala fanta Aljaža, ki je bil na srečo takrat še doma. To so bile zadnje besede, ki sem jih še povedala tako, da so me razumeli. Potem se mi je govor spremenil,« je Ema opisala jutro, ko se je njeno življenje popolnoma spremenilo.

Žive sanje

Njen partner je poklical reševalce, od bolečine je bruhala, ko so jo hitro odpeljali na nevrološko kliniko. Po slikanju so ugotovili, da ima krvavitev v možganih, ki jo je povzročil počen vozliček. Arteriovenska malformacija je prirojena napaka ožilja v možganih, ki se zgodi v maternici že pri zarodku in se redko odkrije, še preden vozliček poči. Emo so dali v umetno komo. »14 dni sem bila v umetni komi, vmes so mi opravili pet posegov, da so sprostili pritisk in ustavili krvavitev, saj bi pritisk lahko povzročil še večjo škodo na možganih. Medtem ko sem bila v komi, sem imela žive sanje, ki se jih še danes spominjam. Stvari, ki so se mi dogajale v res­ničnem življenju, so moji možgani nekako pretvorili v sanje. Kar naprej sem sanjala, da sem na neki državni meji, tam je bil carinik, ki me ni želel spustiti mimo. Pozneje, ko sem se zbudila, sem presenečeno ugotovila, da je ta carinik moj zdravnik, čeprav ga še nikoli prej v življenju nisem videla. Ko sem mu to povedala, mi je pojasnil, da sem bila ves čas kome nekako 'na meji', saj sem z eno nogo stala na tem svetu, z drugo pa na onem,« je razložila Ema.

Ko se je zbudila, se je njen svet pri 24 letih obrnil na glavo. Na levo uho ne sliši več, težave pa ima z vso levo stranjo telesa. Eno oko se ji je delno obrnilo navznoter, na začetku sploh ni mogla premikati leve noge in roke.

»Ko sem se zbudila iz kome, sem imela povsem pobrito glavo in povešen ustni kotiček. Ko sem se prvič videla, sem doživela tak šok, da se nisem hotela več pogledati. Nisem mogla govoriti. Zame je bilo to, kot da sem ujeta v lastnem telesu. Razumela sem vse, hotela sem odgovoriti, pa ni šlo. Točno sem vedela, kaj želim povedati, pa nisem mogla, hotela sem napisati, pa nisem mogla, hotela sem natipkati, pa nisem mogla. Mahala sem, ampak me ni nihče razumel. Čutila sem obupno nemoč, ki se je kmalu pretvorila v jezo. Moji bližnji so mi povedali, da so me na začetku težko umirili, saj sem imela močne napade jeze,« je opisala prve dni po tem, ko se je zbudila iz kome.

Vse še enkrat

In vse je šlo od začetka. Vseh osnovnih sposobnosti se je morala naučiti na novo: govoriti, hoditi, jesti, celo umivati zobe: »Prinesli so mi zobno ščetko, da si umijem zobe. Držala sem jo v roki in si mislila, dobro, vem, kaj to pomeni, ampak kako naj to naredim. Vem, da gre ščetka na zobe, ampak kako to izvedeš? Občutek je podoben kot takrat, ko si zares utrujen in nekdo zahteva od tebe, da napišeš 10 strani dolg esej. Kako začeti? Popolnoma si izgubljen. Potem ko ti pokažejo in narediš nekaj gibov, se spomniš in gre. Vendar ti to na začetku vzame veliko energije.«

Začelo se je počasi, z vsakodnevnimi terapijami in ukvarjanjem s sabo. Mama in partner, ki sta jo vsakodnevno obiskovala, sta prinesla karte, ne da bi kartali, temveč samo zato, da jih je držala v levi roki. Ko so jo prvič posedli, je bila v pol ure zaradi napora popolnoma prepotena. Iz postelje je napredovala na voziček, potem pa se spet učila hoditi. »Od takrat, ko sem se zbudila iz kome, je trajalo dva tedna, da sem naredila prvi korak. Ko se učiš še enkrat hoditi, vse delaš narobe. Ne postaviš prav noge, ne postaviš prav teže. Vsako stvar moraš razčleniti, da gre najprej na tla peta, kako postaviti koleno ... In ko usvojiš korake, moraš dodati še zgornji del telesa in roke. Ko prvič stojiš na nogah, moraš biti popolnoma prepričan. Zdaj se rada pošalim, češ kdo pa ima možnost še enkrat na novo odkrivati stvari. Še enkrat prvič jesti in odkrivati okuse na novo, še enkrat prvič hoditi. Kot otrok se tega nisi zavedal, zdaj pa se,« je Ema opisala svoje ponovno prve izkušnje.

Začela sem se ceniti

Z veliko podporo bližnjih, predvsem pa zaradi pozitivnega pogleda na situacijo, je v letu dni zelo napredovala. Ema pravi, da si sam izbereš, skozi kakšna očala boš gledal svet. »Ljudje imajo težavo s tem, da sem pozitivna. Vprašajo me, kaj me je spravilo v pozitivo. Nič me ni spravilo vanjo, jaz sem tako sprejela okoliščine, ker je zato meni lažje. V tistem trenutku ti je popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo, pomembno je le, kako se ti počutiš. Tako sem odgovorila tudi zdravnikom, ki so se čudili, da se smejem in ne jokam. Vprašala sem jih: 'Če se usedem na stol v kotu, začnem močno jokati, tako na glas, da me bodo vsi slišali, bom potem vstala iz stola in odkorakala, kot da se ni nič zgodilo?' Odgovor je bil ne. Zakaj naj potem jokam? Lažje mi je, če se smejem. Jaz sem tista, ki moram čez to izkušnjo, zato bom to naredila tako, da bo meni dobro,« je pojasnila nasmejana Ema. Podobno razmišlja tudi o različnih zdravilih in antidepresivih. Ko so ji te ponudili za preventivno uporabo, je vprašala, ali ima znake depresije. Ko so ji odgovorili, da večina ljudi v takih primerih jemlje takšna zdravila, jim je pojasnila, da bo vsa zdravila, ki pomagajo pri njenem trenutnem fizičnem stanju, vzela, tistih, ki pa so tam za njeno zaščito, če se bo morda nekoč nekaj zgodilo, pa ne. »Nisem sledila učbeniškim pravilom, zato sem hitro dobila nalepko, da se neprimerno obnašam,« se zasmeje Ema, ko govori o začetkih: »Kar naprej so iskali, da mora biti še nekaj narobe z mano. Zakaj? Ali ni dovolj? Zakaj mora biti še nekaj? Zato, ker tako piše v učbeniku. Pa kaj! To je bilo zame najtežje. Nikoli se nisem vdala v usodo, priznam pa, da so bili taki trenutki zelo težki. Na primer, ko sem videla izvid zdravnika, kjer je pisalo, kako se ne znajdem v prostoru in ugotavljam, kje so tla. Bila sem žalostna, kako nihče ne vidi, kaj vse sem do zdaj naredila, zakaj iščejo samo pomanjkljivosti.«

V tem letu se ji je življenje popolnoma spremenilo in na stvari gleda drugače. V življenju se obremenjujemo s malenkostmi, na primer, kaj bomo danes jedli za kosilo. A kot poudarja Ema, ko se ti zgodi nekaj takega, nehaš komplicirati pri majhnih stvareh. »Imela sem srečo, da mi je vozliček AVM počil doma. Lahko bi počil 15 minut pozneje, ko bi bila v avtu na avtocesti. Ali med rojevanjem na porodni mizi. Mogoče se je to moralo zgoditi, ker bi me pozneje čakalo kaj hujšega, in me je to rešilo. Vse je za nekaj dobro. Če nič drugega za to, da sem se začela ceniti. Začela sem se poslušati, poslušati svoje telo. Če me boli, nekaj ni v redu. Če si žejen, greš pit. Zakaj potem, če te boli, še kar počneš isto? Pač se moraš ustaviti. Preprosto je. To moram dostaviti do ponedeljka. Ali bo konec sveta, če tega ne naredim? Ne, ne bo. Nihče mi ne bo zameril ali me zaradi tega ubil. Če bo, pa naj,« je svoj pogled na življenje predstavila Ema.

Skozi celotno izkušnjo je imela veliko podpore bližnjih, vendar kot pravi, nikogar ni nikoli silila v to, da bi ji stal ob strani: »Jaz sem, kjer sem. Če želiš priti na moj vlak, izvoli, pridi. Silila te ne bom, prosila pa tudi ne. In če misliš biti negativen, pojdi na drug vagon, imajo tudi vagon za to. Moj je lep, svetel in rožnat.« Ker o AVM vemo precej malo in je do informacij Ema zelo težko prišla, se je odločila, da bo začela pisati blog o tem, kaj se ji dogaja, če bi kdaj še kdo potreboval kakšne informacije ali pomoč. In tako je nastal blog Burek in marinada, kjer Ema zapisuje svoje misli ob srečevanju s svojim stanjem.

Sluh na levo uho se ji nikoli ne bo vrnil, njen cilj pa je, da se vse drugo vrne v normalno stanje, kot je bilo pred krvavitvijo. Ko so njeni možgani nehali otekati, so zdravniki opazili še en nov vozliček, kar pomeni, da ji grozi še ena enaka situacija. Odločila se je, da se v življenju ne želi iti ruske rulete, zato gre v Bruselj, kjer ji bodo s posebnim posegom vozliček obsevali in ga s tem zmanjšali, sčasoma pa odstranili. »Rada rečem, da je zame Bruselj začetek konca,« pravi Ema in dodaja: »Ko sem se zbudila iz kome, me je mami vprašala, ali hočem vedeti, kaj se je zgodilo. Stisnila sem ji roko, kar je takrat pomenilo, da želim, in ko mi je povedala, sem začela jokati. Ona pa je rekla: Ne bomo jokali zdaj, jokali bomo na koncu, ampak od sreče. Zdaj pa ji jaz govorim, ti kar jokaj od sreče, jaz se bom raje smejala od sreče.«

Petra Znoj

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol