Nenavadna poroka: Ljubezen premaga tudi zaporniške rešetke

Nenavadna poroka: Ljubezen premaga tudi zaporniške rešetke (foto: SHUTTERSTOCK) SHUTTERSTOCK
Vir: Jana
11. 1. 2019

Zimsko decembrsko jutro je obetalo lep sončen, a hladen dan. 

Odpravljala sem se na poroko, pravzaprav na poročni obred na upravno enoto v Trebnje. Ko sem prispela, je nevesta že čakala ženina, bila je nekoliko nervozna, saj je bila to, kljub štiridesetim pomladim, njena prva poroka. Nevesto Martino sem prvič spoznala v živo, prijetna ženska, doma iz povsem drugega konca Slovenije. Po telefonu mi je dejala, da se bo poročila z Markom, ker je to njen zadnji moški v življenju, in da ve, da je zanjo pravi in najboljši. Na civilno poroko jo je pripeljal prijatelj Jože, ki je bil sprva prijatelj njenega bodočega moža Marka, nato pa je postal še njen (imena so izmišljena, saj vpleteni niso želeli, da se razkrije njihova identiteta, ki je znana uredništvu).

»Kje tako dolgo hodijo,« se je nervozna spraševala Martina, vmes je nekajkrat skozi vrata prišla tudi matičarka in spraševala, »ali ga še niso pripeljali«. Ura je bila že nekaj minut čez deseto, ko bi se moral opraviti poročni obred, Martina pa je stala na vrhu stopnic in čakala, da bo slišala rožljanje lisic na nogah. Potem je čez nekaj minut dejala, zdaj pa pridejo. Marko je prišel brez lisic na rokah in nogah, ob njem pa dva pravosodna policista, ki sta ga pripeljala iz zapora na Dobu. Bodoča nevesta in ženin, oblečena v vsakdanja oblačila, sta se poljubila, pravosodni policist je potrkal na vrata matičarke in dejal: »Pripeljali smo ga.«

Vsi skupaj smo stopili v majhno pisarno in poročni obred, brez prič in prstanov, se je končal v nekaj minutah. Marko je poljubil Martino, podpisala sta poročni list, ona je k svojemu priimku dodala še njegovega. Nato smo jim vsi čestitali, matičarka pa je rekla: »Zdaj boste pripeljali še enega bodočega ženina iz zapora.« Pravosodni policist je odvrnil: »Ja, pripeljali smo oba skupaj, spodaj v avtomobilu čaka.«

Nato smo šli skozi vrata, Marko, ki je ženi stisnil v roko denar, in ji dejal, naj naju z Jožetom pelje na pijačo, s pravosodnimi policisti, mi trije skupaj. Pred vrati je svojega ženina, zapornika, vidno nervozna čakala mlada nevesta, oblečena v belo dolgo obleko, prijateljica pa ji je govorila, da ga bodo zanesljivo pripeljali iz zapora.

Ko smo z Martino in Jožetom prišli pred občinsko zgradbo, smo videli, da je Marko sedel v avtomobil s pravosodnimi policisti, drugega, mlajšega zapornika, pa sta dva pravosodna policista pospremila k poročnemu obredu, kjer ga je že čakala nevesta v belem.

Ljubi jo že več kot pol svojega življenja

Mi trije smo šli v bližnjo gostilno na čaj in klepet, nato pa smo se čez nekaj časa odpeljali v zapor na Dobu, kjer kazen prestajajo zaporniki, obsojeni na od leta in pol ter vse do 30 let zaporne kazni. Martina in Jože sta bila namenjena na obisk k Marku, jaz pa sem tudi smela na obisk, ker smo bili dogovorjeni, da mi Marko in Martina povesta svojo zgodbo. Zanimalo me je predvsem, zakaj sta se poročila, saj njega čaka še kar nekaj let, ki jih bo moral preživeti za zapahi največjega in najbolj varovanega zapora v državi. V zaporu se je znašel zaradi umora, storjenega pred številnimi leti. Zvečer je Marka in Martino čakala prva noč v zaporu, ki sta jo preživela skupaj kot mož in žena.

Ko sem prišla v zaporu na Dobu v stavbo, kjer potekajo obiski, in opravila potrebne formalnosti, me je pravosodni policist najprej spustil skozi detektor kovin, nato je pred mano odklenil vrata, ki vodijo v del stavbe, kamor pridejo obiskovalci. Zapornike pripeljejo skozi druga vrata, ki vodijo v zaprti del zapora, za ograjo, na kateri je bodeča žica. V prostoru je bilo prijetno toplo, majhni otroci, ki so z mamicami prišli na obisk k očetom, so tekali po prostoru, obiskovalci so skupaj z obsojenci v značilnih zaporniških oblekah rjave barve sedeli ob mizah. Poiskala sem mladoporočenca in njunega prijatelja Jožeta. Preden smo se začeli pogovarjati, je šla Martina v bife po čaj. Zaporniki in obiskovalci si v bifeju lahko kupijo brezalkoholne pijače in majhne prigrizke.

Nato je pogovor, ob nekaj mojih vprašanjih, kako sta se spoznala in našla v zaporu, stekel. »Poznava se že 28 let, in od nekdaj mi je bila všeč. Vendar je bila takrat, ko smo se družili, dekle mojega najboljšega prijatelja, bila je lepa, prijetna in deset let mlajša od mene. Kmalu, ko sem jo spoznal, mi je sedla v srce, začel sem gojiti čustva do nje, na skrivaj, seveda, saj je bila prijateljevo dekle. Nikomur nisem povedal, da mi je Martina všeč, to sem skrival v sebi, vsa leta. Po nekaj letih našega druženja so se naše poti razšle, onadva sta si ustvarila družino, jaz sem živel po svoje. Potem pa mi je usoda prekrižala življenjske načrte. Vpleten sem bil v umor, obsojen na dolgo zaporno kazen in pristal sem v zaporu na Dobu.

Martine nikoli nisem pozabil, čeprav nisem imel informacij, kje je in kako živi. Vedel sem, da je moj prijatelj, njen partner, pred leti umrl. Potem pa mi je neki obsojenec pred nekaj leti dejal, da se je Martina baje poročila. Bil sem žalosten, vendar ljubezen do nje v mojem srcu ni nikoli ugasnila. Vedel sem, da je ona moja usoda, moja duša dvojčica in da je ne bom nikoli pozabil. Ko mi je bilo tukaj v zaporu najtežje, sem mislil nanjo, in to mi je dajalo moč, čeprav sem mislil, da je nikoli več ne bom videl, kaj šele, da bi postala moja žena,« je pripovedoval Marko in držal ženo za roko.

Njegov obraz je bil mehak, nežnost in ljubezen do nje se je zrcalila v njegovih očeh, bil je srečen. »Zdaj pa še ti kaj povej,« je v smehu dejal ženi. »Marka sem res spoznala prek partnerja, veliko smo se družili, obiskoval nas je, nikoli pa nisem niti slutila, da kaj čuti do mene. Zame je bil le prijatelj, s katerim smo se družili, v mojem srcu je bil moj partner, s katerim sva si ustvarila družino, rodili so se nama otroci. Potem smo čez nekaj let z Markom izgubili stike, iz časopisov sem izvedela, da je v zaporu zaradi umora.

Moj partnerski odnos je bil težek zaradi partnerjeve bolezni, ljubosumnosti, alkohola in nasilja. Trpela sem nekaj let, nato pa sem vzela otroke in se odselila od njega. Bilo je težko, a smo z otroki lažje zadihali. Moj partner se je pozneje, ko smo se odselili, stepel in pristal v zaporu, pred nekaj leti pa je umrl,« je povedala Martina, Marko pa jo je ves čas držal za roko.

Usodno sporočilo za rojstni dan

Žalostni zgodbi, Markova in Martinina, zato me je zanimalo, kako sta po tako dolgih letih, ko se nista videla 20 let, znova obnovila stike in se celo poročila. »Martina mi je lani maja pisala na moj Facebook in mi voščila za rojstni dan. Ker v zaprtem delu zapora nimamo interneta, mi Jože, ko me obišče, pove, kaj se dogaja na mojem profilu. Ko mi je povedal, da mi je pisala Martina, sem bil popolnoma šokiran, srečen, nisem mogel verjeti, da je to mogoče.

Potem mi je povedala, da mi je pisala za rojstni dan že leta 2016, vendar je Jože njeno sporočilo nekako spregledal. Morda pa še ni bil čas, da se najdeva. Po lanskem sporočilu sem Jožeta prosil, naj Martini napiše nazaj moje pozdrave in naj ji pove, da sem v zaporu na Dobu. Jože je to storil, ona se je oglasila, Jože mi je spet poročal, kaj je napisala in tako naprej. Potem mi je sporočila svoj naslov in telefonsko številko, nato sva se slišala po telefonu, prišla je na obisk, najini stiki so stekli,« je pripovedoval Marko.

Martina pa je dodala: »Ko sem mu poslala naslov, mi je napisal dve čudoviti pismi, v njih je izlil vso ljubezen do mene, bila sem prijetno presenečena. Nikoli nisem niti slutila, da se v njegovem srcu skrivajo tako globoka čustva do mene. In takrat se je tudi v meni nekaj prelomilo. Iz najinih pogostih telefonskih pogovorov sem marsikaj izvedela o njem, o tem, kako mu je bilo v zaporu, kako je bil veliko let v osami, in da je zdržal, ga je pokonci držala le misel name.«

Čez nekaj časa je Martina prišla k Marku prvič na obisk v zapor, na prvo srečanje po dolgih 20 letih. Bilo je ganljivo za oba, pravi Marko, sploh ker sta si v dolgih telefonskih pogovorih veliko povedala o sebi, svojem življenju. »Zelo mi je bilo hudo, ko mi je povedala, da jo je njen partner, moj prijatelj, pretepal. Zelo sem bil jezen nanj in tega mu, čeprav je že pokojen, kar ne morem odpustiti. Ko smo bili mladi, smo si predstavljali, da se bo naše življenje povsem drugače obrnilo, vendar je usoda hotela drugače.

Zdaj sva z Martino skupaj in srečna sva, ne glede na to, da sem v zaporu in da je za Martino težko, da z drugega konca Slovenije pride k meni na obisk. Nima službe in ne izpita za avtomobil. Vendar ji bom pomagal, da bo naredila izpit in kupila avto, da bo lažje prihajala k meni. V zaporu dolga leta delam, nagrade za delo niso velike, a sem nekaj prihranil,« je dodal Marko.

Snubitev prevzela Martina

Na moje vprašanje, zakaj sta se poročila, glede na to, da je on v zaporu, Martina pove: »Jaz sem ga zasnubila že januarja letos, Marko je bil presenečen, a zelo srečen. Nato je še on mene zasnubil, izdelal mi je prstan, ki ga bom vedno hranila.« Njena izjava me je nekoliko presenetila, vendar sem zaznala veliko ljubezni v njenih očeh. Vprašala sem jo, zakaj je ona prva zasnubila Marka.

»Spoznala sem, da je on edini moški, s katerim želim preživeti svoje življenje, dokler nanju smrt ne loči. Vem, da je dober človek, ne glede na to, da je v zaporu zaradi umora. Ne vem, kaj se je pravzaprav tedaj zgodilo in zakaj je prišlo do tega, da je nekomu vzel življenje. Tega sicer ne odobravam, saj nihče nima nikomur pravice vzeti življenja, vendar pa Marka ne obsojam. V srcu vem, da je dober in pošten človek in da bo dober mož. Tudi moji otroci so bili veseli, da sva se poročila, vidijo, da sem jaz srečna, pa so tudi oni zame srečni,« je dodala Martina.

Ko so se med obiskovalci sprehajajo majhni otroci, je pogovor nanese tudi nanje. Vprašala sem, ali razmišljata tudi o otroku, saj Marko še nima otrok, Martina pa ga v zaporu lahko obišče tudi v posebni sobi za obsojence, ki imajo nočne obiske. Vsakih pet tednov so mogoči takšni obiski.

»Ne, o otrocih ne razmišljava, Martina je brez službe, jaz pa v zaporu. Ko sem se poročil z njo, sem dobil tudi tri njene čudovite otroke, in to me osrečuje. Pomembno je, da sva se midva našla, da sta se najini duši našli in da bova srečna. To, da sva skupaj, mi daje veliko moč preživeti še teh nekaj dolgih let, ki jih moram prestati za rešetkami zapora na Dobu. Ne razmišljam še o pogojnem odpustu, je še daleč, niti o koncu kazni, sem tukaj, in dnevi tečejo, zdaj ob Martini bodo veliko hitreje,« je povedal Marko.

Nisem se mogla izogniti nekoliko provokativnemu vprašanju glede Martinine odločitve o poroki z Markom, obsojenim zaradi umora. Znane so zgodbe žensk, ki so se poročile z morilci, ki so prestajali dolge zaporne kazni ali pa so bili celo obsojeni na smrt (v tujini). Pripovedovale so, da so se poročile z morilci, ker so imeli težko otroštvo, ko naj bi jih mame zanemarjale ali ker so imeli prekinjen stik z mamo. One pa so imele občutek, da jim bodo, s tem, ko se bodo poročile z njimi, nadomestile materino ljubezen in jim pokazale, da je ljubezen mogoča s pravo žensko, torej z njimi, z njo.

Martina je pogledala moža in dejala: »Ne, nisem se zato odločila za poroko z Markom, pri naju je drugače, poznava se že več kot polovico življenja, čeprav se vmes skoraj 20 let nisva videla. Vem, da so najina čustva prava in da je on moj zadnji moški v življenju. Res je, da moja mama ne odobrava, ker sem se poročila z zapornikom, vendar se z njo nikoli nisem prav razumela, Marko pa ima še zdaj stike s svojo mamo, čeprav je že več let v zaporu. Ni pomembno, kje je človek, ki ga ljubiš, tudi če je v zaporu. Pomembno je, da ga imaš v srcu in da veš, da on ljubi tebe.«

Ljubezen premaga vse ovire, tudi rešetke, je dodal Marko. Zdaj, po dolgih letih samote v zaporu, z ženo ob sebi, mu bo sonce prijazneje sijalo skozi zaporniške rešetke.

Besedilo: Ana Tramšek // Fotografije: Shutterstock

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri