Čas selitve narodov in obiskovanja vseh, ki jih poznate.
Še ena od sobot v letošnjem vročinskem valu. Preživljate jo doma, saj dopust vsako leto dočakate šele, ko se vsi drugi bolj ali manj vračajo s počitnic. Otroka ste dan prej pospravili v kolonijo in zdaj malo miru. Prevroče je za karkoli. Prav, boste pa z užitkom pripravili okusno, jasno da lahko kosilo, ne nazadnje bo tudi za vas še letos napočil trenutek, ko se boste vsemu svetu z velikim veseljem razkazovali v kopalkah. In čeprav je obdobje od novega leta tudi tokrat minilo prehitro, imate še vedno nekaj časa za hujšanje in upanje umre zadnje. Resda vsako leto v avgustu znova, a trije tedni so vendar še ostali.
Med zelo zavzetim preigravanjem možnosti, kako in kam dotlej odložiti 17 kilogramov, soprogu zazvoni telefon. Z zanimanjem prisluhnete pogovoru: »Ja, smo doma. A res? Seveda, kar oglasite se. Kje? Tukaj ste že? Ne, ne, zvonec ne dela.« In že oba s soprogom strmita skozi okno in zreta v razposajeno sorodstvo, ki kuka skozi vašo ograjo. Enkratno!
Smo se kar oglasili!
360-stopinjski pogled po dnevni sobi in kuhinjskih pultih, le kdo se je spomnil odprtega bivalnega prostora s kuhinjo in dnevno sobo v enem, vam razkrije 'celo štalo'. S hitrostjo nadzvočnega letala pospravite reklame in časopise z mize, poravnate stole, prt in blazine na kavču. Vsebino na pultu pa umaknete iz vidnega polja. V takih trenutkih ste svojemu psu vsakič znova iskreno hvaležni za neotesan lajež in popolno neposlušnost, saj med lovljenjem smrtni strah vzbujajočega psa in soproga po vrtu pridobite dragocene tri minute, preden že nestrpno sorodstvo zavzame vaš osebni prostor.
Potem ko je soprog psa vendarle ukrotil, se sliši bližajoče se kramljanje z opravičilom zaradi huronskega lajanja, na drugi strani pa izrazi razumevanja in veselja ob radostnem snidenju. Vmes še zadnjič ošvrknete svoj dom in potolaženo ugotovite, da je hitra čistka obrodila vsaj skromen sad ter da kavo in mleko imate. Toda v naslednjem trenutku ugotovite, tudi da ste, medtem ko je sorodstvo prevozilo že pol jadranske magistrale, vi še vedno v jutranji halji! Čez glavo si poveznete prvo obleko in že z nasmeškom odpirate hišna vrata: »Dober dan!« »Ja živijo, smo šli mimo in se kar oglasili! Če ste doma, spijemo kavo, če ne, gremo pa naprej.«
Naslednjo soboto pridejo mladi
Med tem vsakoletnim klepetom izveste, kje je obisk letoval, kakšna je plaža, koliko so odšteli in kako gre mladim. Aja, mladi se z morja vračajo šele naslednjo soboto in verjetno se bodo tudi oni oglasili. Lepo. Obiskovanje vseh, ki jih na poti poznate, je namreč nekakšna slovenska tradicija. Prav tako očitno tudi, da vas obisk o svojih načrtih ne obvesti, saj sta spontanost in dejavnik presenečenja najbolj dragocena.
Ob tem je nepomembno, ali ste doma, imate sami kakšne načrte, je otrok zbolel, ali vas je v posteljo morda položila migrena. Pomembno je, da se na kratko srečamo in poklepetamo. To je dogodek, o katerem sorodstvo vedno poroča drugemu sorodstvu, ki ga obvesti tudi o vseh okoliščinah tega nenapovedanega obiska. Zato je dobro, da ste ga vedno veseli in ga sprejmete odprtih rok.
Spontanost vs. olika
Ko spijete kavo in poklepetate o preteklih in načrtovanih počitnicah ter novostih v vsakdanjem življenju vseh za mizo sedečih in povezanih odsotnih, napoči čas za slovo. Sorodstvu se mudi proti domu, na poti pa bo bržčas še koga na kratko pozdravilo in razveselilo s spontanim obiskom. Ker so kljub vsakokratnemu šoku ti obiski v resnici kratki in prijetni, vas, ko odidejo, zmeraj znova pesti slaba vest: zakaj tako komplicirate in zakaj se nenapovedanih obiskov ne razveselite v enaki meri kot oni vas, očitno se z redom v vašem domu ne ukvarjajo in ne moti jih, če imate na očeh razmazano maskaro prejšnjega dne.
Pridejo z dobro voljo, ker bi vas vsaj enkrat v letu radi srečali, vedno vas povabijo, naj jih tudi sami vendar kdaj obiščete, a tega nikoli ne storite. Kaj je torej narobe z vami? Najverjetneje nič. V zadihanem vsakdanjiku preprosto ni več prostora za neposrednost, za spontane odnose, druženje. Sorodstvo je iz drugega časa, iz časa, ko smo se ob nedeljah obiskovali, ko so sosede druga k drugi celo popoldne zavile na kavo, ko so si sosedje med kidanjem snega obvezno privoščili čaj in žganje ter si pomagali s polnjenjem akumulatorjev, ko v mrzlih jutrih polovici ulice ni vžgal avto. Danes je marsikaj drugače, prosti čas postaja ena najpomembnejših vrednot, dom pa edino zavetje pred ponorelim svetom. V svoj tempelj miru ne vabite znancev, prijatelje in sorodnike pa precej redko, le ko imate čas in željo po druženju. Takrat se nanje pripravite in se jih zares veselite.
Zato bi bilo prav in dobro, če bi končno zbrali pogum in sorodnike čim prej prijazno prosili, naj vas o vsakem načrtovanem obisku prej obvestijo. Zaradi obzirnosti do vaše zasebnosti in časa. Pa tudi zaradi olike.
Besedilo: Anita Mohor
Fotografije: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
