Sprememba je težka, trdijo vsi. Izstop iz območja ugodja je težak, ker za tičanje na mestu obstaja veliko sekundarnih koristi. Vendar se da doseči sprememba.
Veliko se nas zaveda, da moramo v življenju marsikaj spremeniti. Ker smo napeti, obremenjeni, nezadovoljni, žalostni, depresivni, tesnobni. Razdražljivi, jezni. Vsa ta čustva, ki jih iz meni povsem nerazumljivega razloga imenujemo 'negativna', so v resnici gibalo za spremembe. Zato jih ne tlačimo. Ker bodo slej ko prej izbruhnila na plan v obliki fizičnih in/ali psihičnih simptomov, ki sem jih zapisala prej. To, da zadržujemo čustva, jih tlačimo in jih sploh ne prepoznamo, kaj šele izražamo, se v telesu pozna kot zakrčenost mišic, glavoboli, različne razjede, visok krvni tlak in astma. Psihosomatski simptomi pa so najpogosteje izoblikovani v depresiji ali prosto lebdeči anksioznosti. Vse omenjeno zahteva spremembe v našem življenju.
Biti moramo motivirani
Za kakršnokoli spremembo moramo biti seveda predvsem dovolj motivirani. Se res želim spremeniti? Res želim spremeniti svoje škodljive navade in jih nadomestiti z bolj zdravimi? Vedeti moramo, da je težko iti iz območja udobja, po navadi pa nas ovirajo še t. i. sekundarne koristi. Pri spremembah gre za spreminjanje vzorcev mišljenja, prepričanj, delovanja, navad. Sama menim, da smo ljudje v bistvu precej leni in se z mesta ne bomo premaknili, če res ne bo nujno, kar pomeni, da moramo zabresti v blato. Šele takrat, ko nam res ne preostane nič drugega, se brcnemo v rit in smo pripravljeni nekaj storiti zase, za izboljšanje življenja. Torej, v hujši stiski ko smo, bolj smo pripravljeni nekaj spremeniti. Če pa se imamo radi, bomo toliko manj dovolili, da životarimo, saj se bomo zavedali, da si zaslužimo najboljše. Tako ne bomo dovolili svojim strahovom, da bi nas na tej poti k spremembam ovirali. Vendar se je treba vprašati, kaj nam stoji na poti, ker se vsaka oseba nezavedno nagrajuje, da se oklepa svojega stanja. Gre za sekundarne koristi, kakor jih je poimenoval že Freud. Velikokrat nas na poti do sprememb ovirajo globoko ukoreninjena prepričanja, na primer, da si ne zaslužimo boljšega življenja, da nismo vredni. Potem obstaja prepričanje, ki trdi, da je za spremembo potreben ogromen trud, česar pa mi najverjetneje sploh ne zmoremo. Na primer, če vemo, da moramo v drugo okolje, nas morda zadržuje hiša, v kateri prebivamo, ker bi se ji tako morali odreči. In še in še.
Podpora za spremembo in sprejemanje odgovornosti
Odločitev za spremembo je samo in izključno naša. Zanjo je treba sprejeti odgovornost, in če jo, pridobimo izjemno moč. Mi sami smo tisti, ki ohranjamo neko stanje, in ne boste verjeli, mi sami smo tudi tisti, ki ga lahko spremenimo. Prevzemanje odgovornosti pomeni, da za stanje, v katerem smo, ne krivimo nikogar drugega. Enako pomeni, da zanj ne krivimo niti sebe. Poleg zavedanja, da smo sami kreatorji, in prevzemanja odgovornosti pa je pomemben tudi naš podporni sistem. Torej ljudje, ki nas obkrožajo. Domači, prijatelji, znanci.
Zaveza sebi, da bom vztrajal do konca
Ker začetna motivacija in navdušenje ob odločitvi za spremembe hitro mineta, potrebujemo nekaj več. Nekaj več je lahko zaveza samemu sebi, da boš spremembo izpeljal do konca. V praksi to pomeni, da moramo delati. Garati. Vsak dan. Na primer, telovaditi, razvijati samospoštovanje, ponavljati afirmacije, si pisati stavke na list papirja, tudi ko nam ni do tega. Pomeni pa predvsem to, da se vedno poberemo, ko pademo, ko naredimo pet korakov nazaj. Da ne obupamo. V takšnih dejanjih doživljamo vzpone in padce, zato je zelo pomembno, kako bomo odreagirali, ko pademo.
Pripravljenost na tveganje
Ni napredka brez določenega tveganja. To pomeni, da eksperimentiramo z novimi vzorci mišljenja, delovanja, občutenja, ravno tako pa se moramo zavestno odpovedati koristim starih navad in vzorcev. Denimo, če se spopadamo s strahovi, jih bomo premagali tako, da naredimo prav tisto, česar nas je strah. Učinkovit način je, da preizkusimo načine, pri katerih tvegamo. Seveda bomo ob tem doživeli tudi kaj neprijetnega, na primer strah pred neznanim ali kratkotrajni 'neuspeh', a je pomembno, da nadaljujemo. Pri tem so velika opora naši najbližji, seveda, če nas podpirajo in verjamejo v nas.
Opredelitev ciljev in vizualizacija
Težko bomo kaj spremenili, če nam ni jasno, kaj si želimo spremeniti. Torej, imeti moramo dobro razdelano idejo, česa več nočemo, kaj si želimo spremeniti in kaj na novo narediti. Na primer, pomagajo nam lahko vprašanja tipa: Kaj si želim spremeniti na področju intimnih odnosov? Kaj si želim spremeniti pri sebi? Kaj si želim spremeniti v službi v odnosih s sodelavci? Bom potem resnično zadovoljen? Kako bi prišel do tega?
Potem ko se sami s seboj dogovorimo, kaj bi resnično radi spremenili, to vizualiziramo. Med izvajanjem globokega sproščanja si poskušajmo predstavljati, pravzaprav si zamislimo, kakšno bi bilo naše življenje, če bi bili popolnoma brez teh problemov, ki nas pestijo. Podrobno si naslikajmo vse spremembe v službi, v intimnem odnosu, med prijatelji, pa tudi telesno podobo in videz, ki bi ju radi dosegli. Zelo pomaga, če si vse to podrobno zapišemo na list papirja; kakšno bi bilo naše življenje v idealnem primeru. Pri tem opišimo čim več področij življenja. Na primer, vsak dan enega.
Morda se nam bo na začetku zdelo težko. A takoj ko bomo nekaj spremenili in izboljšali, nas bo to navdušilo za naprej. En mali dober rezultat naše vztrajnosti in dela bo dovolj velik motivator, da se spremembam ne bomo želeli odpovedati. Srečno.
Besedilo: Lejla Kenda // Fotografija: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
