Če ste pomislili, da smo našli še enega priročnega grešnega kozla za vse tiste, ki se seveda zgolj nemarno prenajedajo, se motite. Trditev je osnovana na povsem znanstvenih temeljih.
Da v našem črevesju ždi veliko 'debelostnih' bakterij, ki učinkovito razgrajujejo ogljikove hidrate, stroki že dolgo ni več neznanka. Problem dejansko nastane, ko se ta vrsta bakterij v našem črevesju preveč razširi. To so jasno pokazale tudi raziskave na miših.
»Vitke miši izločajo določen del neprebavljivih kalorij, medtem ko jih njihove tolstejše vrstnice bistveno manj. Njihova črevesna flora iz iste hrane pač res potegne vse do zadnje pičice in z izplenom korajžno nahrani gospodiča mišaka oziroma gospico miš. Če ta model prenesemo na človeka, to lahko pomeni, da nekaterim ljudem zrasejo nadležne maščobne blazinice, čeprav ne pojedo nič več kot drugi – in torej njihova črevesna flora očitno bolje izkoristi hrano,« piše v svoji knjigi nemška mikrobiologinja Emilia Enders.
In da ne gre zgolj za teorije, ki držijo za miši, so že potrdile tudi raziskave pri ljudeh s čezmerno težo. Te so pokazale, da je njihova črevesna flora v celoti manj raznolika in da v njej prevladujejo določene skupine bakterij, ki v presnovo vključujejo predvsem ogljikove hidrate. Da pa se debelost nato lahko uspešno izrazi, so potrebni še drugi dejavniki, npr. vnetje, hormonsko ravnovesje, preveč estrogena, premalo vitamina D in preveč hrane, ki vsebuje gluten.
Stvari pa so celo še bolj resne.
Leta 2013 je bila po navedba Endersenove postavljena še ena zanimiva hipoteza, ki trdi, da lahko črevesne bakterije vplivajo na apetit svojega lastnika. Ali povedano drugače: » Napadi volčje lakote ob desetih zvečer, zaradi katerih gremo zdesetkat zaloge čokoladnih bonbonov in za njimi pohrustamo še vrečko slanih prestic, niso vedno domislica tistega organa, s katerimi si obračunamo davčno napoved. Ne v možganih, ampak v našem trebuhu je doma bakterijska frakcija, ki koprni po hamburgerjih, zlasti če jo je recimo v minulih treh dneh doletela stroga dieta. Vsekakor pa počne to svoje delo tak očarljiv način, da ji skoraj ne moremo odreči njenih želja.«
Kakorkoli se vam ta teorija morda že zdi neumna in privlečena za lase, dejstvo ostaja, da to, kaj in koliko pojemo, za mikro svet v našem črevesju navsezadnje pomeni vprašanje življenja in smrti. V treh milijonih let koevolucije pa so imele tudi najbolj preproste bakterije dovolj časa, da so se optimalno prilagodile svojemu življenjskemu okolju, človeku. In ta, na prvih pogled zares divja teorija, se priročno naslanja na nekatere že znane podatke o tem, da so se bakterije naučile izdelovati tirozin in triptofan, ki se nato, ko prideta v možgane, tam sintetizirata v dopamin in serotonin.
»Dopamin? Hej, ob tem se vendar spomnimo na 'center za nagrade'! Serotonin? To smo tudi že nekje slišali. Ob depresiji ga je premalo. Povzroča lahko zadovoljstvo in zaspanost. Le brž se spomnite na bogato lansko božično večerjo! Le brž se spomnite na bogato lansko božično večerjo! Ste tudi vi po njej zadremali na kavču, zadovoljni, siti in zdelani od hrane?«
Teorija je vse to le še povezala v precej logičen sklep. Bakterije v našem črevesju nas očitno nagrajujejo potem, ko dobijo pošteno porcijo hrane.
In kaj zdaj?
V kolikor sumite, da vaša črevesna flora ni dovolj raznovrstna (in se torej redite, čeravno jeste povsem normalno ali celo manj, kot ostali, od vas bolj vitki ljudje) ali pa ste nedavno tega morali jemati antibiotike (ki so vam resda rešili življenje, zato pa tudi znatno spremenili in destibilizirali črevesno floro), je vendarle mogoče storiti marsikaj.
Uživajte probiotike!
Probiotiki ne obstajajo le v ličnih kapsulah, ki jih dobite v lekarnah, ampak tudi v nekaterih jedeh. Zajeten vir probiotikov boste dobili že z uživanjem navadnega jogurta, kislega mleka in drugih fermentiranih živil, črevesno floro pa bodo pomagale urediti tudi nekatere naše že uveljavljene tradicionalne jedi: kislo zelje, vložene kumarice ali kruh z drožmi. Slednje so ravno tako dobrohotne kot francoski creme fraiche, švicarski luknjast sir, italijanske salame in olive ter turški ajran. Vse te hrane namreč ne bi bilo brez mikrobov. Tudi Azija pozna neverjetno paleto takih jedi: sojino omako, kombučo, juho miso, korejski kimči, indijski lasi, afriški fufu ...
Več o tej zanimivi temi, pa tudi sicer vsem, kar morate vedeti o najbolj prezrtem organu vašega telesa, si lahko preberete v knjižni novosti Čarobno črevesje, ki jo je podpisala Giulia Enders.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
