"Ne, ne želim si imeti otrok. Utrujena sem od pojasnjevanja, zakaj je tako!"

Prvič se je zgodilo, ko sem štela malce več kot 20 let, na drugo majsko nedeljo. Človek, ki sem ga srečala na poti, mi je zaželel lep materinski dan.

Na začetku sem se čudila, začutila sem potrebo, da ustavim tega popolnega neznanca in mu pojasnim tisto, česar nikakor ni mogel vedeti - to pa je, da nisem nikogaršnja mama. Počutila sem se bogokletno, ker sem dobila lepo voščilo za praznik, ki si ga sicer nisem zaslužila. V zadnjih desetih letih, koliko jih je minilo od tega dogodka, sem se naučila ceniti trenutke prijaznosti. Nasmejem se, zahvalim in pomislim: "Nimam otrok in jih sploh nočem imeti."

To je moja osebna resnica, ki sem jo postopoma začela deliti z ljudmi. Ko me nekdo vpraša, ali imam otroke, zdaj vedno povem več kot "NE" - zmeraj dodam, da ne želim imeti otrok. Včasih to omenim v pogovoru o načrtih in življenjskih ciljih. Postala sem zelo asertivna pri obrambi svojih izbir in več ne govorim "... mogoče pa, nekega dne ..." Tisto, kar je v zgodbi najpomembneje je, da več nimam potrebe po opravičevanju svoje odločitve. Nenazadnje - kdaj pa ste slišali, da mama razlaga, zakaj se je odločila imeti otroke?

Ob nekaj izjemah, tudi med mojimi najbližjimi, je najpogostejši odziv nekakšna prisiljena ljubeznivost, pokašljevanje, kisel nasmeh in presenečeno mežikanje, preden ne načnemo nove teme. Obstajajo ljudje, ki niso tako diskretni in takoj zaznam veliko spremembo v njihovem glasu, včasih pa temu sledi izpraševanje.

Zdi se, da ljudje preprosto ne vedo, kaj naj bi si mislili o nekom, še posebej o ženski, ki si drzne izjaviti, da ne želi imeti otrok. V mojih trenutkih globoke empatije lahko razumem, zakaj je tako razmišljanje skorajda nerazumljivo. Ne glede na to, kje in kdaj smo rojeni, smo vsi bolj ali manj vzgajani v duhu, da bomo nekega dne imeli svoje otroke.

Odločitev, da nimaš otrok, je nesprejemljiva v celem svetu. To je področje, na katerem kulturološke razlike ne obstajajo. V otroštvu sem imela nekaj lutk kot dokaz o pričakovanju, da bom nekega dne imela svoje, prave in žive otroke.

Čeprav se ne spomnim, da bi si kdaj aktivno želela biti mama, nikoli nisem dvomila, da bom nekega dne to tudi postala. Tako smo vzgajani, direktno ali s pomočjo družbenega vpliva, da punčke odrastejo z željo imeti svoje otroke. Večkrat so se moje lutke pridružile mojim prijateljem v imaginarnih skupinah. Vedno so bile več kot igračke: bile so orodje za vadbo da razmišljamo, govorimo in se vedemo kot mame.

Obstajajo ljudje, ki odločitev za ne imeti otroke vidijo kot način upiranja družbenim normam. Menijo, da je to nenaravno, še posebej pri ženskah, ker bi mi morale imeti biološko uro in materinski nagon - nagonsko bi si morale želeti otroke, tako nam je bilo povedano. To je resnica za večino ljudi in samo predstavljam si lahko, kako se počutijo ženske, ki si obupno želijo imeti otroka in se na vso moč borijo, da bi to dosegle. Imam prijatelje, ki so se odločili za posvojitev, imam pa tudi tiste, ki so se po večmesečnih pregledih in testiranjih odločili za umetno oploditev. Zelo sem hvaležna, da obstajajo alternativne poti do materinstva in da pogovor o njih ni več tabu tema, toda zaradi njih ljudje še težje verjamejo, da res ne bom imela otrok.

"Tako si misiš zdaj," mi pogosto rečejo. "Lahko si zamrzneš jajčeca, za vsak primer." "Vedno se lahko odločiš za posvojitev."

Vztrajanje pri stališču, da moram postati mama, me frustrira, tako na kulturološki kot na individualni ravni. Še sama ne vem, kolikokrat sem se nasmejala in skomignila z rameni ob vprašanju: "Si ne želiš otrok? Bila bi odlična mama!" Potrebovala sem vrsto let, da si priznam, da ne želim otrok. Zdaj, ko sem si, me nihče ne bo odvrnil od tega, a to še ne pomeni, da sem razpoložena za pogovor o tem, ko se pojavi podobna tema.

Nočem pojasnjevati, čeprav je to zame prava odločitev, ki se je včasih še sramujem. Občasno se počutim tako, kot da bi nekoga razočarala, ker sem izbrala način življenja, ki je v nasprotju z naravnim ustrojem.

Pogosto čutim, da zato, ker nimam otrok, moram delati več, da bi dokazala svojo vrednost kot odrasla oseba, še posebej kot ženska. Če bi imela otroke, me nihče nikoli ne bi vprašal, kako prispevam k družbi, ker bi skrbela še za eno življenje. Brez potomcev čutim pritisk, da moram biti produktivnejša, koristnejša in obetavnejša.

Verjetno mi ljudje pogosto govorijo, da bi bila dobra mama zato, ker znam z otroki. Pravkar se je končalo osmo leto mojega poučevanja angleščine v srednji šoli. V tem času sem ljubila, se smejala, jokala, slavila, skrbela za in učila več kot 1.000 najstnikov. Kličem jih moje ljubezni. Tudi po desetih letih dela še nisem našla boljšega načina, kako izraziti to, koliko mi pomenijo.

Prav tako imam pombembne zveze z mlajšimi otroki. Nekoč je prijateljičina hčerka dejala: "Gospodično Kerry imam rada tako, kot imam rada mojo najljubšo barvo." Oče otroka, ki ga obožujem, mi pogosto pove: "Hoče, da ji pred spanjem bereš. Od nikogar drugega ne pričakuje, da bi to naredil." Hvaležna sem, da poznam, imam rada in pogosto preživljam čas z otroki.

Še vedno pa nočem imeti svojih.

Tisto, kar si želim je, da se ljudje naučijo spoštovati mojo odločitev.

Hočem povedati, da nočem otrok, brez vprašanj, obsojanj in prepričevanj.

Hočem, da bi ljudje spoznali, da je to moje življenje, moja družina in moje telo.

Še posebej zdaj, ko je devet držav v ZDA sprejelo zakone, s katerimi se prepoveduje zgodnji splav. Ko politiki v skoraj 20 % držav v Ameriki ženskam govorijo, kaj lahko naredimo s svojimi življenji, družinami in telesi.

Zdaj je čas, da postanemo boljši, ne slabši, da poslušamo žensko, ko pove, kaj hoče, ne glede na to, ali svoje odločitve razloži ali ne.

Zato: ko ženska pove, da ne želi imeti otrok, verjemimo, da je sprejela odločitev, ki je za njo najboljša.

V mojem primeru sem navdušena nad svojim življenjem brez otrok. Še več: prepričana sem, da bo moje življenje brez otrok bolj izpolnjeno.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord