Nataša Crnkovič: Odločitev za življenje

Skoraj, saj je tudi v najtemnejšem obdobju svojega življenja našla moč in preživela. Na pol za šalo, na pol zares pravi, da jo je rešil neuničljiv zasavski duh, od koder je doma. Danes ta duh in življenje kar vreta iz nje in pravi, da ljubi in ceni vsak trenutek bolj kot kdaj prej. Začelo se je nenadno z angino in visoko temperaturo, ki ni popustila celih 14 dni. Z izmučenim telesom se je Nataša oadpravila domov v Hrastnik, kjer je doživela srhljiv občutek, da z očetom nekaj ni v redu, in pozneje boj z neizogibno resnico, da odhaja nekdo, ki ji je stal ob strani že vse življenje in mu ne more nihče več pomagati.

Pot navzdol

»Težko je bilo,« še vedno na pol v solzah prikima Nataša.
»Tako težko je spremljati nekoga, ki ga poznaš že vse življenje in je opora vsem okoli sebe, ko iz dneva v dan postaja vse šibkejši, dokler se ne more niti več premikati in govoriti, in ne veš niti, ali se sploh zaveda, da si tam.«

Tako Nataša poskuša opisati izgubo očeta, za katerega pravi, da je bil kot skala, na kateri je lahko slonela vsa njena družina. Izgubo in nemoč, saj je bilo kljub prizadevanjem zdravstvenega osebja, njenemu raziskovanju in prigovarjanju, naj se vendar bori za življenje, iz dneva v dan slabše.
»Rak na črevesju se je razširil že skoraj po vsem telesu in preprosto mu več ni bilo pomoči,« pravi Nataša, »lahko smo le čakali, da bo konec.«

Ljubezen in smrt očeta

V pogovoru pove, da je v svojem življenju resnično čutila, da jo imata oba starša brezpogojno rada, in kako je nedoumljivo, da enega od njiju ni več.

»Velikokrat je bilo dovolj že to, da sem vedela, da je tam, in česa več sploh nisem potrebovala,« opisuje svojega očeta in tudi praznino, ki je ostala po njegovi smrti. Hkrati pa razmišlja o tem, kako se je ob doživljanju svoje bolečine spominjala mlajših let, ko so jo ločitve od fantov in podobni življenjski dogodki prizadeli, in kako majhne se ji zdijo zdaj takšne bolečine v primerjavi s smrtjo.
»V istem letu je umrl tudi moj bivši partner. Čeprav mi je bilo hudo, sem hkrati tudi pomislila, da je bila nekako sreča, da nisva ostala skupaj. Smrti partnerja in očeta v istem letu res ne bi mogla prenesti.« Na srečo se z izgubo ni spopadala sama, saj je imela v svojem partnerju in družini trdno oporo.

Žalovanje

Nataša pripoveduje, da se vsemu trudu navkljub in izdatni podpori partnerja Roberta nikakor ni mogla sprijazniti s smrtjo očeta. » Zelo sem bila žalostna, bolečina je bila res zelo zelo velika.« Poleg tega se tudi na delovnem mestu ni mogla umiriti, saj so se tudi tam dogajale stvari, ki so le povečevale stres v njenem življenju. Postopoma se je začela vrteti v začaranem krogu temnih misli in izgubljati smisel in veselje do lastnega življenja.

»Prišla sem do tega, da nisem več videla smisla v življenju. Spraševala sem se, zakaj sploh hodimo v službo, zakaj se sploh trudimo za karkoli, če potem na koncu tako in tako umremo. V čem je smisel vsega tega?« In takrat ni našla odgovora na to vprašanje.

Soočenje z izgubo

Po pomoč se je odpravila k znani slovenski svetovalki, kjer se je že prej udeleževala meditacij in iskala odgovore na vprašanja, ki se tičejo vseh nevidnih sfer v življenju. » Z njeno pomočjo sem se prek pogovora komaj zares sprijaznila, da očija ni več in da mu je tam, kjer je, bolje, kot mu je bilo,« pripoveduje Nataša in doda: »Preprosto sem začela sprejemati, da je smrt neizogiben del življenja in da je treba kljub vsemu živeti naprej.«

To pa ni bilo tako preprosto. »Vsak dan znova je bil borba. Med tem, da je življenje kljub vsemu lepo, in tem, da bi najraje kar obupala nad njim.« Ampak počasi je šlo na bolje. Nataša je vztrajala pri obujanju lastnega veselja do življenja in čutila, da je njen oče, čeprav ga ni več, še vedno prisoten v njenih mislih in srcu. Ko je že kazalo, da bo zmogla eno največjih preizkušenj v svojem življenju, pa se je pridružila še bolezen.

Ko pride še bolezen

Ravno, ko sta šok in stres začela popuščati, je Nataša, ki je sicer navdušena športnica, začela opažati, da ima vse manj kondicije, da se ji trese telo, jo obliva vročina in doživlja velika nihanja v razpoloženju.
»Septembra sem začutila, da z mojim telesom nekaj ni v redu, in vedela sem, da moram k zdravniku.«
Tam so ugotovili močno obolenje ščitnice, predpisali terapijo z jodovimi tabletami in zaradi štirikratno povišane vrednosti hormonov predvidevali, da bo za ozdravljenje potreben operativen poseg.

»Grozno je bilo. Ko zboliš, vidiš, da je zdravje vse, kar imaš. Čeprav sem hodila pred tem tudi štirikrat na teden na treninge, nenadoma nisem zmogla prehoditi niti 100 metrov. Najhujša pa so bila nihanja v razpoloženju, saj se jih res ne da kontrolirati in kratko potegnejo tisti, ki so ti najbližje. V bolezni se ne prepoznaš več in ne veš, kaj se dogaja s tabo. Najbolj me je bilo groza, da bo ostalo tako do konca mojega življenja.« 
In prav to je bilo tisto, kar je dalo Nataši dovolj prepričljiv razlog, da ozdravi in preživi vsak trenutek svojega življenja drugače kot doslej.

Novo leto – nov začetek

V času po očetovi smrti se je spraševala o smislu svojega življenja, ob svoji bolezni pa je spoznala, da je v življenju vsak trenutek dragocen in da je le od nas odvisno, kako ga bomo preživeli. Na bolniški se je odločila, da je bilo dovolj in da je prehod leta res lepa priložnost, da naredi vse, da se bo začelo življenje končno razvijati v novo, bolj pozitivno smer.
»Poskušala sem vse odmisliti, se umiriti in posvetiti samo sebi. Veliko sem brala, preživljala čas z Robertom in hodila na sprehode, kolikor sem zmogla. Na začetku ne več kot 100 metrov, potem pa vsak dan malo več.«
Poleg tega se je odločila dokončati magisterij in počistiti ter zaključiti vse, kar jo je obremenjevalo v preteklosti.
»S pomočjo meditacije sem se v petih letih postopoma očistila negativnosti, razrešila družinske vzorce, stvari iz preteklosti, ki so me težile in zaradi katerih nisem bila takšna, kot v resnici sem. Skozi izgubo in bolezen sem se še bolj osredotočila nase in košček za koščkom sestavljala svoje novo življenje.«

In korak za korakom ji je to tudi uspelo. Zdravstveno stanje se je toliko izboljšalo, da se je izognila operativnemu posegu, kmalu pa bo lahko nehala jemati jodove tablete. Poleg tega je opravila magisterij in spet z veseljem hodi v službo. Za svoj uspeh pravi, da ji je Robert s svojo potrpežljivostjo dajal neskončno oporo in navdih, da ni odnehala. Zase pa navihano doda, da je zagotovo pomagalo, da je odraščala v Zasavju. » Za nas pravijo, da smo 'fajterji'. In tako sem bila tudi vzgojena. Če sem si nekaj želela, sem se morala za to tudi potruditi,« doda Nataša in njena iskrivost do življenja je res nekaj, kar se začuti v njeni bližini.

(Z)nova Nataša

Nataša iskreno priznava, da brez vseh izkušenj iz preteklega leta ne bi toliko cenila sebe in življenja.

»Razumem, da ima vsak svoje življenje in ga živi po svoje, kakor želi. Prej sem veliko stvari, ki so se mi zgodile, jemala osebno in se obremenjevala z njimi, zdaj pa si rečem, da tako pač je, in grem svojo pot naprej.« Pred kratkim jo je, poleg Roberta, na njeni poti začela spremljati tudi psička, ki sta jo posvojila iz azila v Srbiji. Nataša pravi, da je neverjetno, koliko hvaležnosti in veselja jima je prinesla v dom. Če drži, da so psi podobni svojim gospodarjem, je brez dvoma tako. 

Besedilo: Maja Grilc // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk