Svet močno zasvojljivih drog je navdahnil številne pisce tega sveta, le nekaj njih pa je ta svet spoznalo tudi iz prve roke. O tem, ali je med tistimi, ki se jim je nazadnje uspelo izviti iz krempljev odvisnosti, da bi o njem pisali, tudi Jeet Thayil, pa potem, ko smo prebrali njegovo kultno delo Narkopolis, le še težko dvomimo.
Jeet Thayil, indijski poet, kitarist, izvajalec pesniških performansov in novinar, se je kot romanopisec proslavil takoj, ko je izšel njegov prvi roman. Tako je za Narkopolis, ki smo ga pred dnevi dobili tudi v slovenskem prevodu, med drugim prebil celo v ožji izbor za prestižno nagrado Man Booker leta 2012.
Zgodba romana sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in v indijski Mumbaj, kjer se je takrat bohotila opijaška in narkomanska scena.
»Mumbaj, junak ali junakinja te zgodbe, je mesto, ki je prikrilo lastno zgodovino, ko si je zamenjalo ime in si dalo tako kirurško predelati obraz, in glede na to, da jo pripovedujem jaz in da sploh ne veste, kdo sem, naj samo rečem, da bomo že prišli do tega, kdo je kdo, ampak ne prav zdaj, ker imamo zdaj dovolj časa, da se nam ne mudi, da lahko prižgemo gorilnik in odpremo okno luni, da si vzamemo trenutek za sanje o veličastnem in ranjenem mestu, kajti ko dan začne poslovati, bom moral prenehati, to so nočne pripovedi, ki se v sončavi razblinijo kakor vampirski prah – počakaj malo, prižgi mi, da bova to opravila, kakor je treba, podrži pipo pri miru ob gorilniku, drži jo, drži, dobro, začniva s počasnim potegom, da pošljeva dih globoko v pljuča, ja, ojej, pa še enega za nosnice, pa še nekaj sladkega dava vase, in zdaj lahko začneva na začetku, pri tem, kako sem pri Rašidu prvič krožno zabadal modri dim iz pipe v kri, v oko, vase in ven v žalobni svet ...«
To so prve besede iz zajetnega romana, ki se prične v opijski hiši Rašid.
Avtor te hitro zasvojljive knjige bralca najprej seznani z lastnikom opijske beznice, nato pa v zgodbo vešče vplete nove in nove bizarne 'sopotnike', ki jih srečuje med lebdenjem v indijskem podzemlju. Ena takšnih je tudi Dimple ...
»Preden so Dimple začeli klicati Zinat, je bila za polovični delovni čas zaposlena pri Rašidu, vsak večer pa je izginila v bordel za hidžre. Kadil sem na njeni postaji, tudi kadar so bile ostale pipe proste, in ogovarjala sva se, kakor se pogovarjajo kadilci opija, vodoravno, z dolgimi premori, ob tem pa so bile njene besede tako mehke, da so zvenele kot nerazumljivi stavki, ki jih izgovarjajo majhni otroci.«
Nadvse zanimive like, ki se zvrstijo v Narkopolisu, vsakič znova spoznamo nadvse večplastno. Njihove po večini žalostne življenjske zgodbe spremljajo tudi nadvse filozofska pregovarjanja. Tako mimogrede spoznamo njihove bolj ali manj poglobljene življenjske nazore, mestoma pa tudi duhovna, religiozna in druga osebna prepričanja. Imenom, opisom in dogodkom tako ne podari zgolj mesa in krvi, temveč jim vdahne tudi duha. Tistega unikatnega in vsakemu posebej lastnega.
»Rekla je: Žensk in moški sta besedi, ki ju uporabljajo drugi ljudje, ne jaz. Nisem prepričana, kaj sem. Pride dan, ko nisem ne eno ne drugo ali pa nisem ni. Spet kak drug dan čutim, da sem oboje. Ampak moški in ženske so si tako različni, le kako bi ena sama oseba lahko bila oboje? Mar ne razmišljaš prav tega? No, jaz sem oboje in nekaj stvari sem se naučila na lasten račun, takšnih stvari, za katere je bolje, da jih ne veš, če želiš živeti v tem svetu. Vem na primer nekaj o ljubezni in o tem, kako si ljubimci želijo použiti in biti sami použiti in se razbliniti drug v drugem. Vem, kako koprnijo, da bi dva enakovredna spravili v eno, in kako se to ne nikdar ne more zgoditi. Kaj še? Ženske so biološko in čustveno bolj napredne, to je dobro znano in je očitno. Vendar pa zamenjujejo seks in duha; ne ločujejo med obojim. Moški, kot veš, venomer ločujejo: ločujejo svojo človeško in svojo pasjo naravo.«
Ker izpovedovanja likov k bralcu prihajajo neredko v nadvse kaotičnem kontekstu neprestanega omamljanja, bralca kmalu zamakne v mumbajski trans (kar je bil zagotovo tudi avtorjev namen), vsak lik, ki se mu uspe izviti iz zadimljenega opoja, pa doda svoj kamenček v spomin na življenje in svet, ki je nepreklicno minil.
V zgodbo, ki se dogaja v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja, se namreč slutnja konca neke ere že nakazuje s prihodom heroina.
V kotu je Rašid s prahom polnil cigareto. Ko je prižgal, je džoint oddajal oster smrad po anomalijah in za trenutek sem zavonjal njegovo barvo, jedko zeleno, kot je barij na predstavah z ognjemetom.
»Saj dobim provizijo, ampak ljudem ves čas dopovedujem, naj se izogibajo tega šit.«
Uporabil je angleško besedo. Sheeta.
»Z afimom je drugače.«
»Z afimom.«
»Stara beseda za opij. Uležeš se na hrbet, nekdo ti pripravi pipo, vzameš si čas, uživaš.«
»Dokler se svet ne spremeni in ne gre k hudiču,« sem rekel in pokazal: »Čudovita pipa.«
»Vsaj petsto let je stara, pa še enkrat petsto bo zdržala, na svetu je dlje kot kdorkoli od nas.«
Narkopolis
Priporočamo v branje!
Jeet Thayil naj bi ob priliki povedal, da je roman napisal zato, da bi v večnost zabeležil nekaj imen pokojnih, ki bi sicer za vedno ušla v pozabo. S knigo se je tako želel pokloniti ljudem z roba družbe, ki jih je spoznal v svetu opijske omame, skupaj z njimi pa je v Narkopolis zajel 'svet, ki že dolgo ne obstaja več'.
Narkopolis je izjemen prvenec, ki si vsekakor zasluži vašo pozornost. Thayil, ki so ga nekoč slišali reči, da 'je dve desetletji svojega življenja izgubil zaradi odvisnosti', je z njim ne le dokazal, da vse vendarle ni bilo zaman, temveč tudi, da se je iz brezna opoja vendarle mogoče tudi vrniti.
S tem, ko je svetu podaril to knjigo, je dokazal, da je to brez dvoma uspelo njemu.
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
