Napoleon – o njegovi največji ljubezni Josephini in najljubši ljubici Mariji!

»O Napoleonu lahko pišemo na dva načina. Lahko predstavimo zgodbo o titanski postavi, ki je narekovala zgodovino svoje dobe in katere volja je edina usmerjala usodo celine,« je moč brati v uvodu najnovejše Napoleonove biografije izpod peresa zgodovinarja Alana Forresta. »... lahko pa pozornost posvetimo cesarstvu oziroma političnemu in gospodarskemu sistemu, ki ga je ustvarilo, in kulturni dinamiki, ki ga je spodbudilo.«

V burnih letih Napoleonovega življenja, v katerih so v Franciji in njeni okolici prevladovale francoska revolucija in vojne, ki jih je ta sprožila, bi kakšnega drugega pisca biografije velikega vojskovodje lahko zavedli zapisi Napoleonovih spominov, ki jih je narekoval tovarišem na Sveti Heleni.

»Nikoli ne smemo pozabiti, da je Napoleon nadvse cenil moč pisane besede in da jo je uporabljal, da bi dosegel ustrezen učinek: njegova poročila iz vojske tako kot njegove poznejše zakonske odredbe in odloki so bili napisani preudarno in z mislijo na občinstvo. Mnogo prej, preden je to postala navada politikov, ki so se zavedali pomena javnega mnenja, se je pri ustvarjanju novega sloga vladanja obdal z novinarji in političnimi svetovalci, ki so vplivali na javno mnenje. Pisal je, da bi naredil vtis na svoje generale ali politične zaveznike ter oblikoval stališča političnih elit v Franciji in izven nje. Toda že od zgodnjih let je imel pri pisanju v mislih tudi prihodnje generacije, ker se je odločil opravičiti svoja dejanja in zloščiti svojo podobo za prihodnost.«

Ker si boste o Napoleonovem resničnem življenju, ambicijah, zmagoslavnih osvajanjih, zmagah in porazih, pa tudi mitih in legendah, ki jih je pomagal soustvarjati, lahko prebrali v zajetni biografiji Alana Forresta, se bomo v nadaljevanju posvetili na tem mestu zanimivejši, a tudi manj znani plati življenja vojaka, državnika, revolucijskega generala, karizmatičnega vodje in cesarja.

Ljubezen v Parizu

O njegovih čustvenih odnosih z ženskami je največ znanega iz obdobja, ko je živel v Parizu. Znano je namreč, da se je v tem času romantično navezal na Desiree Clary, šestnajstletno hčerko trgovca z milom, ki jo je pred tem srečal v Marseillu.

»Dopisovanje z njo razkriva njegov občutljiv romantični duh, ki je prej ostal v glavnem prikrit. Pisma kažejo, da je hrepenel po njeni družbi in iskal zagotovila o njeni ljubezni in zvestobi, čeprav je v njih tudi precej stereotipnih misli, ki jih je vzel iz izumetničenega literarnega izražanja.«

In čeprav sta se medtem že zaročila, njun odnos nikakor ni bil enostaven.

Desireejin oče je s poroko namreč želel še bolj povezati družini tako, da bi tudi starejšo hči Julijo poročil z Napoleonovim bratom Josephom. Sosledje dogodkov je hotelo, da nazadnje do poroke med Desiree in Napoleonom ni prišlo, sta se pa julija 1794 poročila Joseph in Julija.

Zdi se, da Napoleon zaradi razdrte zaroke z Desiree vendarle ni prav močno trpel, saj se je kmalu zatem pustil očarati velemestni visoki družbi in se potopil v vrveč svet pariških klubov in salonov.

Napoleon najde Josephine

V času razkošnih plesov in zabav, blestečih oblek in pretiranih pričesk, ko je pariška družba 'plesala po modnih muhah bogataške mladeži in medlela pred ekstravagantnimi, aristokratskimi in dekadentnimi ženskami', se mladi, a že takrat nadvse ambiciozni Napoleon ni počutil najbolj prijetno. Njegovo poreklo naj bi izdajala njegov robustni korziški naglas in občasno nerodno vedenje, zaradi česar se je v tem okolju nehote počutil inferiornega. In čeravno se njegovi takratni prijatelji s tem ne bi strinjali, naj bi bil zase tudi prepričan, da v ljubezni nima sreče, čeravno je takrat naravnost serijsko osvajal ženska srca.

Najbolj spektakularna med njegovimi ljubezenskimi trofejami je bila šest let starejša vdova kreolskega rodu Rose de Beauharnais. Napoleon, ki jo je tiste dni pogosto srečeval na mestih, na katerih se je kratkočasil, je bil hipno prevzet od njene lepote in plemenite drže, svojo naklonjenost pa ji je izkazoval z veliko ljubezni in pozornosti. Morda jo je tudi zato začel klicati kar Josephina, že marca naslednje leto 1796 pa sta se poročila.

»Napoleon je našel partnerko, ki si jo je tako dolgo želel, in njegova pisma naslednjih let razkrivajo, da je bila zanj res pristna ljubezen, saj je preživela dolge odsotnosti, ki so v življenju častnika neizogibne.«

Gospa z računico

Nasprotno pa Josephinina čustva niso tako zelo jasna. Njena pisma Napoleonu so bila redka, njegovih pisem pa včasih sploh ni odprla. Zdelo se je celo, kot da jo Napoleon kot moški manj zanima kot njegova kariera in morebiten uspeh, s katerim prihajata tudi bogastvo in družbeni sloves.

»Le malo dokazov imamo o njeni privrženosti, kaj šele o ljubezni in predanosti. Ko je srečala Napoleona, je pohajala po pariških salonih, njen ugled pa je bil nekoliko okrnjen zaradi številnih kratkotrajnih romanc in ljubezenskih dogodivščin, ki so trajale eno noč. Prav tako ni pokazala niti najmanjše pripravljenosti, da bi odšla z njim v Italijo, ampak je raje ostala v lepem svetu direktorijskega Pariza. Nič od tega seveda ni moglo pomiriti družine Bonaparte, zlasti matere Letizie, ki ni skrivala razočaranja nad sinovo soprogo.«

A vse to ni zmotilo ne Napoleona in ne Josephine. On je še naprej ostajal slep za njene napake, ona pa se je poročila točno tako, kot si je želela. In ta mladi, drzni in šarmantni korziški general njenih ciljev vsekakor ni razočaral.

Čas je tekel, in ne glede na to, koliko si je Napoleon morda želel ostati v Parizu pri 'njegovi' Josephine, so mladega generala leta nenehnih operacij daljši čas držala izven Francije.

Številne bežne afere

A čeprav je imel Napoleon številne druge dobre razloge, da je ob sebi vsa naslednja leta zadrževal Josephine, in je bila ljubezen, ki jo je prva leta jasno izražal do nje zagotovo pristna, je njegova ekskluzivna naklonjenost sčasoma vendarle začela pojemati.

»V devetdesetih letih je bil Napoleon tisti, ki je nenehno izjavljal ljubezen, medtem ko sta Josephinino muhasto obnašanje in lahkotna morala že dobila nadih škandala,« piše Alan Forrest, ki hkrati ne skriva, da je bilo tudi v Napoleonovem življenju veliko žensk, vključno z vrsto bežnih afer, od katerih se je prva verjetno začela že v Egiptu. Ali so bile Napoleonove avanture delno tudi protestne narave, saj so mu govorice o Jospehinini ponavljajoči se nezvestobi gotovo prišel na ušesa. Tudi zato nas morda ne gre več čuditi, se leta 1799 – torej po desetih letih zakona - njuno razmerje ni zdelo več najbolj trdno.

Potem, ko sta se dolgo trudila imeti otroke, a se naslednik ni in ni zgodil, sta v zvezi dejansko vztrajala le še zaradi javnega mnenja. Ker je bila njuna poroka izpred let v pravem revolucionarnem slogu bolj posvetne narave in torej sklenjena le pred županom, sta na hitro pripravila še cerkven poročni obred in ga opravila leta 1804 v zasebni kapeli v Tuilerijah, da bi si tako zagotovila zakonitost njune zveze še v očeh Rima in katoliške Evrope.

»Toda zakon so zdaj čakale nove težave. Bile so še večje zaradi Napoleonovih daljših odsotnosti in številnih govoric o novih ženskah v njegovem življenju, ki so se zgrnile na Josephino. Večinoma je šlo za bežne afere brez daljših posledic, čeprav je ljubimkanje z Eleonoro de la Plaigne Napoleonu pozno leta 1806 podarilo sina.«

Navkljub slednjemu se je nato nekaj veliko bolj usodnega za Napoleonov zakon z Josephino zgodilo šele na Poljskem, t.j. na državnem plesu, kjer je Napoleon srečal žensko, v katero se je zares strastno zaljubil. Tokrat je bila v igri lepa in občutljiva poljska grofica Marija Walewska. In prav ta ljubezen je nato postala ena najznamenitejših romanc stoletja, o kateri so leta 1937 posneli celo film Marie Walewska (znan tudi kot Conquest oziroma Osvojitev) z Greto Garbo in Charlesom Boyerjem v glavnih vlogah.

Romanca stoletja

To ljubezensko razmerje zdaj ni bila več 'zadeva', ki bi trajala le nekaj ur ali dni.

»Marija Walewska je nekega snežnega aprilskega jutra leta 1807 v spremstvu brata odšla iz Varšave in se pridružila Napoleonu v njegovem prezimovališču v Osterodeju v Vzhodni Prusiji. Njen soprog je bil o vsem obveščen in se je z odhodom strinjal. Grofičin brat je pozneje trdil, da je Marija dejanje razumela kot domoljubno poslanstvo in dolžnost poljske plemkinje in samo domnevamo lahko, ali se je njen soprog z njim res strinjal. Verjetnejše je, da sta jo cesar in njegova vojaška slava popolnoma prevzela,« je bil v Napoleonovi biografiji jasen Alen Forrest.

A kakor koli že, Marija se k soprogu ni nikoli več vrnila, cesarju pa je podarila sina. Nekateri zgodovinski viri, ki so bolje podučeni o tej romanci, pravijo, da mu je prav ta potomec prinesel tisto veliko olajšanje, po katerem je zelo hrepenel. Napoleon naj bi rojstvo potomca z Marijo namreč imel za dokaz, da ni bil on tisti, ki bi bil kriv za jalov zakon z Josephino. In čeprav je Marija tudi kasneje ostala pomembna figura v Napoleonovem življenju kot njegova najljubša ljubica in ga je leta 1815 tudi obiskala v njegovem pregnanstvu, pa njun sin zaradi njenega položaja ni mogel postati zakoniti dedič. Da je bilo slednje za Napoleona zelo pomembno, priča dejstvo, da je pravo dinastično nasledstvo postala prednostna naloga njegovih svetovalcev. Eden od slednjih je prav nič diskretno leta 1807 na Josephino naslovil naslednjo nečastno zahtevo: 'Blaginja Francije zahteva, da zaprosi za ločitev', kar naj skratka ne bi bilo več vprašanje čustev, temveč le še politike dejstev.

Josephino je zahteva seveda užalila in potrla, a ji pravzaprav niso pustili nobene izbire. Stara je bila šestinštirideset let in zdaj se je že sprijaznila, da najverjetneje ne bo mogla imeti otrok. Za povračilo so ji vendarle pustili naslov cesarice-kraljice, v last je dobila dvorec v Malmaisonu, za pariško rezidenco pa so ji namenili Elizejsko palačo. Vlada ji je namenila še letni znesek dva milijona frankov, Napoleon pa je dodal še tretji milijon kot podporo za njen življenjski slog in pomoč pri odplačilu njenih precejšnjih dolgov.

Politika premaga ljubezen!

Takoj, ko se je Napoleon razmeroma zlahka znebil zadrege z Josephino, je začel pretehtavati še diplomatske prednosti politične poroke z Rusijo in Avstrijo. Ni trajalo dolgo, ko je sledil poročni obred z osemnajstletno Marijo Luizo, hčerko avstrijskega cesarja Franca I.

»Sin revolucije je pristal na poroko z nečakinjo Marije Antoinette in, kar je morda še osupljivejše, sprejeli so ga, čeprav neradi, v avstrijsko kraljevsko družino. Če je Napoleon namerava osupniti Evropo, jo je vsekakor uspel. In čez leto dni je dosegel še en cilj: Marija Luiza mu je marca 1811 rodila sina in dediča,« je simboličen prehod iz republike, ustanovljene z revolucijo in usmrtitvijo kralja, v cesarstvo, legitimirano z dednostjo in dinastičnim nasledstvom, komentiral Alan Forrest.

Kot lahko vidite, bi bilo že Napoleonovo ljubezensko življenje vredno zares zajetnega romana in ni vrag, da bi v časih, ko tako radi beremo (in gledamo) ljubezenske in erotične sagem ne postal pravi bestseler.

Za več branja o Napoleonu pa vam na tem mestu lahko le še ...

Priporočamo!

Napoleon - Alan Forrest

Izvrstno napisana knjiga o človeku, ki je svojimi dejanji spremenil tok evropske zgodovine in vplival na nastanek novodobne Evrope.

Pred bralcem se izriše portret vojskovodje, pretkanega politika in cesarja, megalomana, čigar karizma pa se je kljub vsem zločinom, ki jih je zagrešil, ohranila vse do danes.

Avtor se posveti tudi številnim mitom, ki so se spletli v zvezi z njim, in na podlagi analize zgodovinskih dokumentov pokaže, da konec koncev ni bil le protagonist takratnih dogodkov, temveč so ga v enaki meri zaznamovali tudi čas, v katerem je živel, ter tedanje družbene razmere v Franciji in drugod po Evropi.

Alan Forrest je profesor novejše zgodovine in direktor centra za raziskovanje 19. stoletja na univerzi v Yorku [Velika Britanija]. Ukvarja se z novejšo zgodovino Francije, posebno s francosko revolucijo in obdobjem cesarstva, ter z zgodovino novodobnega vojskovanja. Je član uredništev publikacij French History in War in History ter član sveta znanstvene revije Annales historiques de la Révolution française.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord