Zakaj ljudje z avtizmom govorite tako glasno in čudno? Zakaj kar naprej sprašujete eno in isto? Zakaj nas ne gledate v oči, ko se pogovarjate z nami? Ali je res, da ne marate, da se vas kdo dotika? Zakaj si na pamet zapomnite vozne rede vlakov in koledarje? Zakaj se ne zmenite za nas, kadar se pogovarjamo z vami? Zakaj kar naprej ponavljate neka dejanja? Zakaj skačete?
Na to in še na desetine vprašanj odgovori trinajstletni Naoki, avtistični deček, ki nam pokaže, da ljudje z avtizmom ne zaznavajo in čutijo premalo, ampak drugače.
Naoki Higašida je danes star 21 let in je eden najbolj slavnih japonskih piscev. Kot petletniku so mu diagnosticirali avtizem, a se je kljub temu že zgodaj naučil zapisovanja. Ko je mama opazila njegovo moč izražanja, ga je spodbudila k pisanju pesmi in kratkih zgodb. Pri trinajstih letih je napisal knjigo Zakaj skačem, ki je bila najprej uspešnica na Japonskem. Leta 2013 sta jo v angleščino prevedla pisatelj David Mitchell (avtor knjig Tuje pero in Atlas oblakov) in njegova japonska žena Keiko Jošida. Knjiga, ki vsebuje odgovore na 58 pogostih vprašanj o avtizmu, je danes prevedena že v več kot 30 jezikov.
Trinajstletni avtor tega dela vas vabi, da si predstavljate, kakšen bi bil vaš vsakdan, če bi vam bila odvzeta sposobnost govora.
- "Ne bi mogli razložiti, da ste lačni ali utrujeni ali da vas kaj boli. Prav tako ne bi bilo v vaši moči poklepetati s prijateljem. Predstavljajte si, da potem ko ste izgubili sposobnost sporazumevanja, naenkrat odide še glavni urednik, ki upravlja vaše misli. Kar odide brez predhodnega opozorila. Zdaj je vaš um soba, v kateri je prižganih dvajset radijskih sprejemnikov. Vsak je uglašen na svojo postajo. Vsi zelo glasno predvajajo vsak svoje glasove in svojo glasbo. Ti sprejemniki namreč nimajo stikal ali gumbov za nastavljanje glasnosti. Soba, v kateri ste, nima ne vrat ne oken. Tako olajšanje lahko začutite šele takrat, ko ste preprosto preveč izčrpani, da bi ostali budni. Okoli vas plavajo barve in vzorci. Prav vsi kriče zahtevajo vašo pozornost. Vaš pulover oddaja tako neznosen vonj po mehčalcu, kot bi vam nekdo v nos zabil osvežilec zraka. Nekoč udobne kavbojke vas zdaj grizejo in režejo kakor železna volna. Popolnoma pa sta se iztirili tudi vaši čutili za ravnotežje in propriocepcijo: tla se vam majejo kot trajekt na razburkanem morju. Ne veste več dobro, kje so vaše roke in noge, še manj, kako so pripete na vaše telo. Svoje lobanjske kosti, obrazne mišice in čeljust čutite tako, kot bi bila vaša glava ujeta v za tri številke premajhni motorni čeladi. Mogoče je to razlog, da je vonj mehčalca tako neznosno oglušujoč kot zvok električnega svedra. Mogoče ne. Je pa čudno, da očeta, ki stoji tik pred vami, slišite, kot bi govoril v tekoči kitajščini. Govoril po mobilnem telefonu, medtem ko se vozi na vlaku, katerega pot vodi skozi veliko kratkih predorov. Ne razumete več svojega maternega niti kateregakoli drugega jezika: od zdaj naprej so za vas vsi jeziki tuji. Tudi občutka za čas nimate več. Tako ne morete razločiti, ali kaj traja eno minuto ali celo uro. Pesmi in filmi imajo svoj konec, toda vaša nova resničnost je taka ves čas. Avtizem je namreč stanje, ki traja vse življenje."
Za več branja!
Naoki Higašida: Zakaj skačem!
Drobna knjižica, ki seže do srca, razsvetljuje, opogumlja in spodbuja k sprejemanju različnosti.
Prevedla in spremno besedo napisala dr. Apolonija Klančar. Izdala Mladinska knjiga, zbirka Upanje, urednica Sanda Šukarov.
Iz uvodne besede Davida Mitchella:
- »Upam, da tudi to pisanje pomaga izbiti opeko ali dve iz stene nerazumevanja in osame, s katero so pogosto obdane osebe s posebnimi potrebami. Pomoč je tisto, kar veča njihovo samostojnost in neodvisnost: da v vse večji meri zmorejo, česar prej niso zmogle ali kar so zmogle le z velikim naporom.« dr. Apolonija Klančar
O tej čudoviti knjigi smo na našem spletnem mestu pisali tudi TUKAJ!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
