Namesto pokojnine revščina: Ko Slovence izigra lastna država!

Evropsko sodišče bo tako kot pri podalpski sramoti z izbrisanimi spet odločalo o brezbrižnosti naše oblasti do malega človeka. Ki ga je dobesedno žejnega peljalo čez vodo.

Si predstavljate, da vas oblast leta in leta nagovarja, da njeno malho polnite s svojimi prihranki, trdo prisluženim denarjem, za kar vam s polnimi usti obljublja pokojnino, potem pa ni ne od pokojnine ne od denarja ne duha ne sluha? Ja, dobrodošli v deželi pod Alpami. V Sloveniji. V pravni državi. Kjer naj bi vladal pravni red. In kjer naj bi veljali zakoni.

»To je katastrofa. Prav razočarana sem nad to državo. Nad oblastjo,« v obupu sredi dolenjskih gričev v prihodnost zre Majda Kadunc.

»V prsih me dobesedno stiska, ko pomislim, kako so me izigrali. Kako so mi pobrali prihranke,« razgrinja med šelestenjem položnic, ki jih je sedem let v njen nabiralnik poštar prinašal naravnost od države.

»Ko je mož zaprl obrt, sem se namreč znašla na zavodu za zaposlovanje. In tam so me prepričali, naj si tako rekoč plačujem delovna leta, saj službe zame ni bilo. In sem plačevala. In to pod budnim očesom oblasti. Ki je nadme poslala celo nadzornike. Češ da nisem plačala dveh položnic. Da jim torej dolgujem plačilo za dva meseca. In glej ga, vraga, premetali smo celo hišo, a položnic, čeprav zatrdno vem, da smo ju plačali, nismo našli. Tako so mi naposled celo blokirali bančni račun in znova sem morala plačati, kar sem jim že odštela. Pa mi povejte, je to torej prostovoljno plačevanje? Ne, ni. Ker sem v to kupovanje let privolila, sem bila prisiljena plačevati vsak mesec, pa naj sem imela denar ali ne. Zato je srhljivo, da zdaj nimam ne tega denarja ne pravice do upokojitve,« z žalostnim glasom lastne izkušnje deli Kadunčeva. In to s predhodno odločbo pokojninskega zavoda v tresoči roki.

Izposojanje denarja

»Hja, v tej odločbi, ki sem jo z zavoda prejela konec leta 2012, črno na belem piše, da se lahko upokojim 28. februarja 2013. Ker sem delala debelih 25 let in ker sem sedem let po takrat veljavnem zakonu plačevala, pravzaprav kupovala delovna leta. In ko sem se že res nadvse veselila, da bo tako, saj nam zaradi četrte hčere, ki je še šoloobvezna, prav pride vsak cent, se je pa zalomilo. Ker so prvega januarja 2013, torej pičla dva meseca pred mojo napovedano upokojitvijo, sprejeli drugačna pravila igre. In odločili, da dokupljenih let ne prištejejo več v pokojninsko dobo. In to po vseh izterjavah, nadzorih, pritiskih, ki so jih vršili nad mano. Pa kaj ni to žalostno? Kaj ni to sramotno?« osebno stisko razgrinja Kadunčeva.

Ki še zdaleč ni, slika Ladi Rožič, sekretar sindikata delavcev trgovine, osamljena.

»Več kot 20.000 Slovenk in Slovencev je izigranih. In med njimi je nemalo takšnih zgodb, ko so šla podjetja v stečaj, delavke so se znašle na zavodu za zaposlovanje, in ker zanje ni bilo nobene možnosti za novo službo, so jih javni uslužbenci prepričali, da je zanje najboljša izbira, da si sami dokupijo manjkajoča delovna leta. In so si jih. Za kar so si celo izposojali denar. Zdaj pa nimajo ne denarja ne pokojnine, da bi izposojen denar vrnili. Pa mi povejte, ali je to država, ki je vredna zaupanja. Ne, ni. Nikakor ni.«

Ustavna pobuda

»Ja, zaupanje je povsem zamajano,« besedo preprime Andrej Zorko, izvršni sekretar za trg dela in delovno pravo na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. »Ker, veste, to je huda krivica. Si lahko zamislite, da so si številni pri tem trgali od ust, da so polnili državno blagajno? Številnim je ta znesek – šlo je za okrog 50 evrov na mesec – veliko pomenil. S tem denarjem bi otrokom kupili nove hlače, strgane čevlje bi zamenjali s celimi. Ali pa bi sebi po vsem tem prikrajšanju privoščili kakšen priboljšek. Ker, veste, to so večinoma ljudje, ki so v že tako hudi stiski.« Zato je že pred tremi pomladmi na sodišče vseh sodišč, na ustavno sodišče, torej, romala pobuda, naj najpomembnejši sodniki v tej državi odločijo, ali je nov zakon, ki je začel veljati s prvim dnem v letu 2013, sprejemljiv. Dopusten. In so tuhtali. In premlevali. In to dolga, predolga tri leta. Do letošnjega maja. Ko so razglasili, da so dali prav državi. Zakonodajalcu. In ne državljanom.

Zakulisne tajkunske igre

»Sram me je, da imamo takšne ustavne sodnike,« ostrine ne skriva Rožič. »Ker so odločili v korist države in pokojninskega sistema. Ne pa v korist posameznikov. In to tistih, ki so že tako na robu. In veste, česa me je najbolj sram? Da je te ljudi prav naša oblast, naša država, pahnila v takšno stisko. In to leta 1998, ko je delodajalcem zmanjšala prispevne stopnje, in to z namenom – tako so seveda prepričevali ljudstvo - da bodo delodajalci na novo in na veliko zaposlovali. Pa niso, ampak so se šli vnaprej zrežirane tajkunske igre. Denar so torej namesto za delavce porabili za svoj pohlep. In kakšen je končen izplen? Za vsem tem so ostala sama pogorišča. Pokojninska blagajna je zaradi tega nenehno prazna, novih zaposlitev še vedno ni, podjetja so propadla ali pa so na robu preživetja, za piko na i pa so tu še izigrani delavci, ki so v nemoči in obupu, ko so zaradi propadlih podjetij ostali brez kruha, verjeli oblasti.«

In kje je zdaj ta denar, sprašuje Kadunčeva. Kam je izpuhtelo skoraj pet tisočakov, s katerimi bi si lahko zagotovila pokojnino v celem tem letu. In kje je enakopravnost, ki jo v dandanašnjem demokratičnem duhu tako radi obešamo na veliki zvon? »Ne boste verjeli, ampak sošolka, ki je prav tako ostala brez službe in si potem kupovala delovna leta, je samo štiri mesece, natančneje novembra 2012, pred mano izpolnila vse pogoje, da se je upokojila. Njej so torej priznali dokupljena leta, meni jih, zaradi čez noč spremenjene zakonodaje, nočejo.«

Računica, ki ne vzdrži

»In takšne razlike in z njimi neenakopravnost nastajajo samo zato, ker je zakonodajalec pravila igre spremenil za nazaj,« pogovor nadaljuje Metka Roksandić, nekdanja sindikalistka in zagovornica človekovih pravic. »In to je nesprejemljivo. Ker če ljudem z zakonom omogočiš pravice in od njih celo pobereš denar, potem jim tega ne moreš vzeti. S čimer se polovica pravne stroke povsem strinja, druga polovica pa vztraja, da s spremembo niso posegli v pravice za nazaj, saj teh pravic ljudje, ki so leta kupovali, sploh še niso imeli. No, pa smo spet pri vseslovenski razpetosti, razcepljenosti. Ko zlepa ne najdemo skupnega jezika.«

»Kar pa niti najmanj ni bil naš interes,« razočaranja nad razpletom ne skriva nekdanji minister za delo Andrej Vizjak, pod čigar taktirko so spisali nov zakon. Spremembe, ki dvigajo prah. »Veste, spremembe so bile več kot nujne. Ker so bile razlike pri plačevanju prispevkov za pokojnino prevelike. Tisti, ki so namreč trdo delali, so vplačevali v pokojninsko blagajno korenito več kot tisti, ki niso delali, so pa imeli možnost kupiti leta. In takšna računica ne vzdrži. Vsaj na dolgi rok ne. Saj so si ljudje z minimalnimi vplačili zagotavljali nadvse visoke pravice. Povsem nesorazmerne.«

Krivice je treba odpraviti

S čimer so se v en glas strinjali tudi sindikati in drugi sodelujoči pri snovanju zakona. »Ampak, veste, takrat smo bili prepričani, da bo to določilo veljalo za naprej, in ne za nazaj,« spomine pretresa Zorko. »Takrat smo vsi po vrsti verjeli, da se z novim zakonom v pokojninsko dobo ne bodo štela samo tista dokupljena leta, ki jih bodo ljudje plačali od leta 2013 naprej. Torej od takrat, ko bo začel veljati nov zakon. Konec koncev lahko v zelo redkih primerih posežemo v pravice za nazaj. V tako rekoč že pridobljene. Na kar je v ločenem mnenju opozorila tudi ena od ustavnih sodnic, ki se s končno odločitvijo njenih ustavnih kolegov niti najmanj ni strinjala. A kaj, ko vselej večina zmaga. In večina sodnikov je menila, da z Vizjakovim zakonom ni nič narobe.«

A glej, celo nekdanji minister Vizjak zdaj priznava, da bi bilo treba zakon dopolniti. Pravzaprav poskrbeti za odpravo krivic, ki so se ljudem zgodile. In ki so jih med pripravo zakona prezrli. »Dejstvo je, da se prava slika vedno nariše šele, ko zakon zaživi. In z njim spremembe. In takrat je treba ukrepati. Čim hitreje. In ljudem, ki jim ne priznajo več dokupljenih let v pokojninsko dobo, vrniti denar, ki so ga vplačevali. Ja, to bi moral določiti zakonodajalec. Torej moji nasledniki.«

Naj odločijo drugi

Čemur pritrjuje tudi Toni Dolčič, namestnik varuhinje človekovih pravic. Naj ljudem vrnejo denar. In to z obrestmi. Da se živčna vojna konča. »Ker, veste, sistemi se nenehno spreminjajo. Tudi pokojninski. Vsi največji so se, pa se slovenski ne bi. Treba je namreč v korak s časom. In z razvojem. Sprememba ureditve je bila zato neizbežna. In, ne, ni se spremenila za nazaj. To ne drži. Ker ljudem, ki so kupovali leta, niso vzeli pravice do upokojitve. Vzeli so jim le možnost, da bi imeli boljše pogoje za upokojitev, kot jih imajo drugi. In pravno gledano, to ni poseg v pravice za nazaj.«

Ja, in zato so tu že pobude, ki bodo prav v teh jesenskih dneh romale na sever. Na Evropsko sodišče za človekove pravice. »Naj torej odločijo drugi, če se mi zlepa ne moremo zediniti, kaj je poseg v pravice za nazaj in kaj ne,« pripoved zaokroži Roksandićeva. Svetovalka izigrane Ljubljančanke, ki je državi za dokup delovnih let odštela več kot 10.000 evrov. »Ko so jo iz službe vrgli na cesto, in to zaradi bolniških odsotnosti, ki jih je imela za svoja dva majhna otroka, je ostala doma in začela kupovati leta. In to z moževim denarjem. Ker ji je to omogočal zakon. In kaj ima zdaj od tega? Bolečino, obup. Žalost. In razočaranje. Nad ustavnim sodiščem. Na katerega je naslovila pobudo, naj razsodi o njeni krivici. Pa so ji kaj kmalu odpisali, da nima možnosti za uspeh, in jo pri tem vprašali, ali kljub temu vztraja pri pobudi. Seveda je vztrajala. In veste, kaj se je zgodilo? Medtem ko so ustavni sodniki odločili, da pobuda sindikatov ni upravičena, pobude Ljubljančanke niso ne zavrgli ne zavrnili. Prav niso torej dali nikomur. Ja, in zato gremo zdaj po pravico k evropskim sodnikom.«

Čas je za naočnike

Še posebej, ker iz kabineta ministrice Anje Kopač Mrak vztrajno ponavljajo, kako opeharjeni denarja nikakor ne morejo terjati nazaj. »Kaj ni to absurd?« je ogorčena Kadunčeva, ki se bo po novem lahko upokojila šele leta 2021. Torej osem let pozneje. Kar Zorku nikakor ne gre v račun.

»Nikoli nisem kritiziral odločbe ustavnega sodišča, ampak sem jo sprejel. V tem primeru pa tega enostavno ne morem. Ker ne morem razumeti, da je v naši državi pomemben samo denar in z njim pokojninska blagajna, ne pa mali človek in njegova stiska. In kar me pri tem najbolj žalosti. Tudi o tej zgodbi bo govorila vsa Evropa. Po zgledu zgodbe o izbrisanih. V kateri je naše ustavno sodišče prav tako dalo prav državi, evropsko pa se s tem nikakor ni strinjalo. A kot da se na napakah nič ne naučimo. In krivce nenehno povzročamo. In to v 21. stoletju. Obup. In katastrofa.«

A kljub temu oblast še naprej nagovarja slovenski živelj, naj da denar. Za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. A zakaj bi vendar spet nasedli, se sprašujejo vsi sogovorniki v en glas. Kakšen smisel ima sploh še tovrstno plačevanje v državno malho? »Seveda ga ima. Med drugim se lahko predčasno upokojijo pri 60 letih, če dopolnijo 40 let pokojninske dobe, v katero se štejejo tudi obdobja prostovoljne vključenosti oziroma plačevanja v pokojninsko zavarovanje. No, res pa je, da se v tem primeru pri odmeri višine pokojnine upoštevajo malusi,« razlaga Gregor Resman iz kabineta ministrice Mrakove.

»Pa, vi, verjamete v te pravljice?« dvomov zlepa več ne opusti Rožič. »Veste, prevečkrat smo že šli na led. Tudi teh dobrih 20 tisoč državljanov je slepo zaupalo državi. Ja, čas je za naočnike. Še posebej v poslih z državo.«

Besedilo: Igor Krmelj // Fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ