Najlepše darilo letošnje zime: B. L. Pride in njuna novost Midva!

Spomnimo, da sta lani svoje bralce presenetili z Zgodbo o Margot in Ulfu, predelavo vsem dobro znane Rdeče kapice, letos pa je izvirna pravljica nekoliko manj znano delo danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena z naslovom Stanovitni kositrni vojak.

Pričakovana poslastica, ki so si jo najbolj previdni zagotovili z naročilom že pred izidom, je luč sveta ugledala konec preteklega tedna in je zaenkrat na voljo v spletnem knjižnem butiku www.blpride.com, kmalu pa jo bo mogoče kupiti tudi v Felixovih knjigarnah po vsej Sloveniji.

Običajno je avtorski tim pred izidom precej skrivnosten, tokrat pa sta se odločili, da ekskluzivno za bralce govori.se razkrijeta začetek svojega najnovejšega dela in dodajata vabilo.

»Knjiga je že tako čudovito darilo, Midva pa poleg izjemne zgodbe prinaša še atraktivno podobo in darilce v obliki knjižne kazalke, zato bo razveselila vsakogar, ki ceni dobro knjigo. Ker pa se še posebej navdušujeva nad obdarovanjem samega sebe, je najin predlog jasen – najprej si jo privoščite sami.«

In kako se torej začne »najlepše darilo letošnje zime«?

Zima, ki ju je prinesla, je bila ena najhujših, kar so jih pomnili, in ena tistih, ki naredijo misel na pomlad nekaj najbolj nepojmljivega, kar je človekova domišljija znala ustvariti. Dneve, tedne je mraz pritiskal s surovo močjo, zaradi katere so se ljudje vse bolj prestrašeno stiskali po domovih in štedili z najnujnejšim, skoraj prepričani, da jih bo neusmiljena zima s svojo neskončnostjo izstradala do smrti. Veter, poln snega tudi takrat, ko slučajno ni snežilo, je tulil okoli vogalov, se zaganjal v hiše in z mrazom, bolj strupenim od strihnina, silil v sobe.

Nemogoče se je zdelo, da bi v tako neznosnih razmerah, v temperaturah, ki se že tedne niso dvignile nad ledišče in so bližnje jezero spremenile v kamen, potok, v katerem so gospodinje zajemale vodo čez leto, pa v razbrazdano skalovje, kdo preživel nekaj ur, kaj šele dan ali dva.

Nič čudnega torej, da je njun prihod povzročil pravi pravcati vihar med domačini. Začelo se je z nejevero, ki je še bolj živo razpihovala radovednost, a kmalu ni bilo nobenega dvoma več. V mesto sta prispela tujca. In ko se je z gotovostjo potrdila še novica, da naj bi šlo za moškega in otroka, je bilo tako rekoč že odločeno – nenavadni prihod je bil prav gotovo znak. Znamenje, ki so ga v mračni, okrutni zimi pričakovali prav vsi. Niso si bili sicer edini, ali naj bi napovedovalo kaj dobrega ali kaj slabega, temu, da gre za sporočilo od Boga, v katerega so verjeli ravno tako, kot so verjeli v zle duhove in hudobne sile, pa so v mešanici groze in navdušenja kimali čisto vsi.

Ugibanja in premlevanja so se zaradi zoprnih razmer razvlekla veliko bolj, kot so si želeli novic željni vaščani, zato pa so se na resnično zgodbo, ki je ni nihče nikdar zares izvedel, nacepili številni strahovi in upi, obeti in predsodki. Novica, ki jo je med ljudi prvi spravil vaški berač, grbavi in bebavi siromak, čigar eno in edino delo je bilo potikanje naokrog in prenašanje čenč na način, ki je veliko prepuščal ugibanjem in domišljiji, je bila glavna tema pogovora od trenutka, ko se je razširila, in ljudje so ugibali tedne.

Kje sta bila tujca zdaj? Pri kom sta se nastanila? Kdo sta bila? Kako sta lahko premagala kruti mraz in nenehne zamete, skozi katere se ni mogel prebiti nihče?

Nešteta vprašanja so se tisto zimo postavljala v vasi, a na odgovore je bilo potrebno čakati. Šele ko je zima začela popuščati in miriti svoj mraz, ki je povsem ohromil življenje, so se vaščani začeli srečevati in sestavljati delčke, do katerih so se uspeli dokopati med predolgo izolacijo.

Seveda se je kar kmalu izkazalo, da so si njihove zgodbe tako različne kot sta si različna dan in noč, in še lep čas je trajalo, preden so zimski dogodki dobili vsaj za silo realno podobo.

Prva glasnika resnice sta bila gostilničar in njegova žena, ki sta hitela poročati o večeru skrivnostnega, nepričakovanega prihoda. O moškem iz daljne dežele in deklici, stari komaj kakšnih pet, morda šest let. O tem, kako premražena sta bila in hkrati mirna, kot da jima ostri mraz v resnici ne bi mogel do živega. O volčji lakoti, s katero se je otrok lotil večerje, o tujčevih premišljenih, natanko namerjenih vprašanjih ter nenadni odločitvi, da še tisti večer zapustita varno, predvsem pa toplo zavetje in si poiščeta prenočišče drugje.

Sledili so jim zaposleni na graščini, ki so po mesecih spet lahko obiskali prijatelje in domače, ter razkrili podrobnosti, ki so potrjevale in ovračale, namigovale in napovedovale. Pripovedovali so o večeru, ki ga je pretresel pozni, skoraj nočni obisk. O ubogi dekli, ki je bila zaradi prišlekov, predvsem pa zaradi premražene deklice, povsem iz sebe in ju je spustila naprej, čeprav je s tem tvegala jezo nepredvidljivega in najpogosteje krutega grofa. O nepričakovani, čudežni povezavi, ki se je spletla med tujcem in večno nejevoljnim grofom ter prišlekoma zagotovila nastanitev v razkošju, o katerem so lahko ostali samo sanjali.

Tem je sledilo nekaj redkih srečnežev, ki so skrivnostnega tujca že videli. Le tu in tam, sicer, in zmeraj od daleč, ker so se vsi po vrsti na smrt bali nenavadnega moža, ki se je vzel od nikoder, pa vendarle. Videli so ga. Bil je resničen. Pripovedovali so o neobičajnih, ekstravagantnih oblačilih in do pasu dolgih laseh, o bradi, ki mu je plapolala v vetru, zdaj vse milejšem in vse bolj po pomladi dišečem. O krajih, na katerih so ga videvali, in o poteh, po katerih je hodil. Moral je biti vrač, je bilo kmalu odločeno. Nihče drug kot nekdo, ki je dodobra pobraten s silami, preveč mogočnimi, da pred njimi ne bi trepetali, ne bi zmogel takšne poti, kot jo je premagal on na poti v vas. In nihče drug kot mogočen, vsemogočen mož ne bi bil dovolj zanimiv ali uporaben, da bi si pridobil naklonjenost grofa, ki je bil strah in trepet daleč naokrog.

Pravzaprav je bila prav ta naveza, ta nerazložljiva povezava med človekom, ki je od nekdaj ustrahoval vse okoli sebe, in tujcem, ki se je vzel od nikoder, tisto, kar je najodločneje prevesilo tehtnico na stran nerazložljive skrivnostnosti. Če je imel grof Haft razlog za to, da prišleku ponudi dom, je moralo biti pri vsem skupaj nekaj hudo sumljivega.

Tako so razmišljali ljudje v svoji preprostosti in čeprav bi jih lahko vsak, ki je videl dlje od svojega nosu, prepričal v nasprotno, če bi le hotel, so imeli prav.

Kot vsak brezvestni okrutnež je imel grof Haft še kako dober razlog, da je tujcu, ki se je tistega zimskega večera, tiste od boga zavržene noči pojavil na njegovih vratih, pokazal svoj gostoljubni obraz. Čeprav se je kasneje obrnilo tako, da si je začel obetati namesto enega dvoje privilegijev, ga je sprva – to mu je kljub vsemu potrebno priznati – vodila samo ena obsesija. Šele kasneje, leta zatem, se je začela njegova pozornost preusmerjati tja, kamor se ne bi smela.

Tja, kamor je bilo usmerjeno že dovolj pozornosti.

Tja, kjer je bil ne samo odveč, temveč že kar utelešenje vsega slabega, kar je kdaj živelo v človeškem bitju.

Nič čudnega torej, da se je vse tako strašno obrnilo.

Nič čudnega torej, da je bila njihova usoda poguba.

  

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec