Na poti solza s pripovedovalcem zdravilnih zgodb Jorgejem Bucayjem!

Na poti solza s pripovedovalcem zdravilnih zgodb Jorgejem Bucayjem! (foto: profimedia) profimedia
5. 2. 2017

Serija štirih knjig Kažipoti priljubljenega gestalt terapevta in pripovedovalca zdravilnih zgodb Jorgeja je po knjigah Pot samoodvisnosti in Pot srečanja dobila svoje tretje v slovenščino prevedeno poglavje Pot solza.

Potem, ko je v svoji prvi knjigi iz zbirke zaoral ledino nove, Bucayeve poti do sreče in samoizpolnitve z izpraševanjem o tem, kakšen je resnično zdrav odnos z drugimi ljudmi, če neodvisnost pomeni, da naj ne bi bili odvisni od nikogar, kar ni dosegljivo, saj druge vendarle tudi potrebujemo, soodvisnost ni najbolj zdrava, odvisnost pa iz nas naredi nekakšne čustvene imbecile in nas omejuje v naših možnosti za razvoj. Argentinski psihoterapevt si je zato izmislil besedo, ki je tako nova, kot je nova njegova pot samoizpolnitve. Tej rešitvi je dal ime pot samoodvisnosti.

S svojo drugo od štirih knjig zbirke gre Jorge Bucay še korak dlje po poti resnične samoizpolnitve. V njej se posveti ideji odkritja, graditve in vedno vnovičnega razodetja v odnosu, ki se udejani v srečanju. Ali povedano z Bucayjevimi besedami:

  • »Moja vizija srečanja je: dva človeka, osrediščena v sebi, ki gresta isto pot, ne da bi se odrekla svojemu središču. Če nista osrediščena v sebi, je, kot da me ne bi bilo. In kako naj te na poti srečam, če me ni?«

In čeprav lahko vsako od knjig Bucayeve serije revolucionarne poti za samoizpolnitev beremo v poljubnem vrstnem redu, pa vedo povedati tisti, ki njegovemu kažipotu do sreče sledijo že od samega začetka, da jim je Bucayevo pot lažje slediti, če po njega poti stopajo tako, kot si je to (z razlogom) zamislil slavni Argentinec. Novica o tem, da je v slovenščini končno izšla še tretja knjiga iz serije, bo slednje zato še toliko bolj razveselila.

Pot solza

V tretji knjigi od štirih se z Joregjem Bucayjem podajamo na trnovo pot, zaznamovano z izgubami, bolečino in žalostjo. Avtor nas na Pot solza popelje s svojo značilno toplo neposrednostjo, ki procesa žalovanja v ničemer ne olepšuje, a mu vseeno uspe sporočiti, da pot solza lahko preživimo in da prav zaradi nje rastemo ter se razvijamo. Šele ko smo dovolj zreli, da znamo izpustiti to, česar ni več, se bomo lahko napotili tudi po poti sreče, ki jo je pred tem že prehodil tudi sam Jorge Bucay.

  • »... tako sem še naprej prišteval nove ideje, odkrival več in več nepogrešljivega, svoj poklic, prijatelje, delo, denarno varnost, streho nad glavo in pozneje še več ljudi, situacij in dejstev, brez katerih ne bi mogel živeli. Dokler se nisem nekega dne, natančno 23. novembra 1979, zavedel, da ne morem živeti brez sebe. Nikoli prej se nisem zavedal tega, nikoli nisem opazil, da sem sam zase nepogrešljiv. Neumno, kajne? Ves čas sem vedel, brez koga vse ne morem živeti, pa mi vse do mojega tridesetega leta ni prišlo na misel, da sem tisti, brez katerega res ne morem živeti, jaz sam.«

Ta Bucayev novi uvid seveda ne zanika dejstva, da bi bilo tudi njemu težko živeti brez nekaterih ljudi in stvari. Njegovo spoznanje je v resnici bolj povezano s sprejetjem neizogibnega.

  • »Takrat sem začel razmišljati, da katere od stvari, ki sem jih dosegel, in da nekaterih ljudi, brez katerih, tako se mi je zdelo, ne bi mogel živeti, morda nekega dne ne bo več. Ljudje bi se lahko odločili oditi, ni ni ni nujno, da bi umrli, preprosto jih ne bi bilo več v mojem življenju. Stvari bi se lahko spremenile in situacije bi se lahko obrnile na glavo glede na stanje, ki sem ga poznal. In postalo mi je jasno, da se moram naučiti te izgube prene sti in se nanje pripraviti.«

Bucay nas že na uvodnih nekaj straneh pripravlja na pot sprejemanja izgub z razlogom. Izgube namreč ne občutimo le, kadar kdo odide ali umre, temveč tudi v primeru, ko se stvari spremenijo na bolje, saj izgubiti pomeni pustiti nekaj, 'kar je bilo', da bi vstopili nekam drugam, kjer se skriva tisto 'kar je'. In naj si bo ta sprememba notranja ali zunanja, s seboj prinaša proces predelave drugačnega. A čeprav ni enako, če se iz slabše hiše preselimo v boljšo ali obratno, gre v osnovi za podoben proces predelave, ki mu pravimo 'prebolevanje'.

  • »Ta knjiga ne govori samo o smrti ljubih ljudi. Izgube v našem življenju so veliko širši pojav in, ne glede na vse, tudi splošen. Ne izgubljamo zgolj zaradi smrti, temveč tudi zato, ker nas zapustijo, ker se spreminjamo, ker gremo naprej. Naše izgube vključujejo tudi zavestno ali nezavedno odrekanje našim romantičnim sanjam, odpoved neuresničljivim upom, utvaram o svobodi, moči in varnosti, kakor tudi izgubo mladosti, tiste brezbrižne samosvojosti, ki je mislila, da je za vedno varna pred gubami, neranljiva in nesmrtna.«

Izgube so del življenja!

Vsaka izguba, pravi Bucay, prinaša potrebo po tem, da jo predelamo. Ljudje namreč zmotno mislimo, da žalovanje povzročajo le velike izgube. A če je žalovanje pri velikih izgubah navadno težavnejše, pa velja, da tudi majhne prinašajo bolečino in zahtevajo delo.

  • »... pustiti za sabo otroštvo je bilo boleče; nehati biti novorojenček je bilo boleče; zapustiti maternico je bilo boleče; prerasti adolescenco je bilo boleče.«

Življenje samo je eno samo sosledje izgub, ampak 'ravno zaradi tega, ker smo nekatere stvari izgubili, smo nekatere druge pridobili.' Žalovanja so namreč neizogibna za proces naše osebnostne rasti, zaradi česar nas skuša Bucay s svojo potjo solza naučiti izpuščati tako, da bomo manj trpeli zaradi vsega, kar je minilo, in lažje hodili po poti naprej.

trganje vezi

Bucayeva knjiga Pot solza se z ločenimi poglavji podrobneje posveti izgubam pomembnih ljudi v naših življenjih, naj si bo zaradi njihove smrti ali ločitve, pa tudi žalovanju za minulim, kot je npr. slovo od mladosti in soočanje z neizogibnostjo staranja. Delo, ki ga bogati globok duhovni uvid popularnega avtorja, ne pozabi na sodobne psihoterapevtske prijeme za zavestnejši proces žalovanja skozi njegove značilne faze. Z zdravilnimi zgodbami, ki jih tudi tokrat ne manjka v njegovi knjigi, celostno zaokroži temo tako, da bralec brez odvečne drame in na globoko nezavednem nivoju sprejme tisto, kar nam je najtežje sprejeti: da nismo neskončni in da je našemu prehodu skozi ta kraj in prostor odmerjen čas.

bucay

Priporočamo v branje!

pot solzaPot solza je knjiga iz serije Kažipoti s katero se s terapevtom in pripovedovalcem zgodb Jorgejem Bucayjem podajamo na trnovo pot, zaznamovano z izgubami, bolečino in žalostjo.

Argentinec Jorge Bucay (1949) je z obiskom in pogovori po Sloveniji očaral tudi naše bralce, ki so se lahko na lastne oči in ušesa prepričali, da je pisatelj in psihoterapevt zelo poseben in prisrčen mož, ki poskuša živeti tako, kakor svetuje v knjigah in predavanjih.

Danes živi v odmaknjeni obmorski vasici v Španiji, kjer denar ne pomeni veliko. Odpovedal se je televiziji in svoj čas posveča branju, pisanju, predavanjem ter družini in prijateljem.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri