Na Mavričnem srečanju z mavričnimi ljudmi

Toliko zgodbic sem že slišala, kaj naj bi se tam dogajalo in kako naj bi goli ljudje plesali okoli ognja, da je radoved­nost pretehtala nad negotovostjo, ali mi bo všeč, in kaj, če ne sodim tja. Srečanja se lahko udeleži vsak, za kolikor časa hoče, ni vstopnine in traja ves avgust.

Brez pravil

Glede na Google je Rainbow Gathering (Mavrično srečanje) namenjeno ljudem z vsega sveta, ki delijo ideologijo miru, ljubezni, harmonije, svobode, narave in spoštovanja. Njihov cilj je ustvariti kulturo, ki bi bila po njihovem mnenju bolj zadovoljujoča, in to je kultura brez potrošništva, kapitalizma, hierarhije in množičnih medijev. Prvo srečanje je bilo že leta 1972 v Ameriki, kmalu pa so se razširili po vsem svetu, zato zdaj obstajajo evropska, svetovna in ameriška srečanja. Rainbow nima uradnih vodij, nima strogih pravil ali prisilnih kodeksov, niti uradnih dokumentov ali članstva.

In tako sva šla. Če želiš priti do Rainbowa, veliko sreče z navodili. Za pot do tja splet ne pomaga veliko. Ni uradne spletne strani, je neka skupina na Facebooku, ampak ne bi rekla, da je pretirano uporabna. Martin je od znanke prejel SMS z ohlapnimi navodili, ki so naju usmerila skozi Novo Gorico do Liga in naprej do Meline. Rainbow je bil med italijansko in slovensko mejo, ob reki Idriji, kjer telefonskega omrežja ni bilo.

Da sva blizu kampa, nama je dala vedeti odmaknjena cesta, katere robovi so služili kot parkirišča za avtomobile z registrskimi tablicami iz vse Evrope: Velika Britanija, Irska, Finska, Poljska, Češka, Nemčija, Italija, Španija, Nizozemska, Avstrija itd. Še zlasti pa so v oči bodli nekateri avtodomi, porisani in opremljeni v slogu, ki ga ne morem opisati drugače kot hipijevski. Si predstav­ljate? Skoraj tisti klišejski, ki jih vidite v filmih.

Nudizem – mit ali ...?

Prva obiskovalka Rainbowa, ki sva jo na poti spoznala, je bila Hanna iz Nemčije, ki nama je povedala, da je trenutno na srečanju tisoč avtomobilov, številka ljudi pa se lahko le ugiba, saj ni nobene evidence tega, kdo pride na srečanje in kdo odide. Preden se je srečanje premaknilo v Slovenijo, jih je policija dvakrat pregnala. »Na tej meji med Slovenijo in Italijo nikogar zares ne motimo. Italijanska policija nam je rekla, da ničesar ne vedo, če ničesar ne vidijo. Seveda nas vidijo, na tako majhnem prostoru se taka množica ljudi ne more skriti, vendar so zelo prijazni in nas pustijo pri miru,« je nadaljevala Hanna. Bila je zelo zgovorno dekle, staro okoli 30 let, z velikim, toplim nasmehom na obrazu. Nonšalantno je še dodala: »Aja, policija je še opozorila, da ne smemo biti goli in da bo vsak gol človek, ki ga vidijo, plačal 400 evrov ­kaz­ni.«

Ker sva prispela sredi noči in ker so bila tla mokra od dežja, sva se odločila prespati v avtu. Ne priporočam. Že dolgo se nisem tako pristno veselila jutra – delno zato, ker je bil avto izjemno neudoben in ker me je na vsake toliko časa prebudila mravljinčasta noga, delno pa zato, ker me je Hannina energija tako prevzela, da sem hotela zaužiti še več te atmosfere.

Zjutraj, ko sem se zbudila in stopila iz avta, da bi pobrala kovčke in se odpravila v kamp, je iz parkiranega avtodoma nasproti najinega avta izstopil gol moški. Do njega je prišel drug, oblečen moški. Objela sta se in nato malo kramljala, medtem ko jaz nisem vedela, kam obrniti pogled, zato sem si dala polne roke dela s kovčkom. V resnici nisem pričakovala, da bom videla gole ljudi. Mislila sem, da je to pač mit ali pa da se bo morda kdo gol kopal v reki.

Ob vstopu v kamp je ljudi pričakal iz kartona ročno izdelan napis: Welcome center. Za napisom je bila postavljena neke vrste streha, pod katero so lahko ljudje na blazinah in odejah ležali, se pogovarjali ali pili čaj. Na desni strani je po hribu navzdol vodila potka, ki je peljala do gozda, ob njej pa je bila jasa, kjer so bili postavljeni šotori. Ozrla sem se okoli, da bi na hitro ocenila, kam sem prišla. Res je bila mavrica: videti je bilo mogoče vse rase, belce, azijate, črnce. Starostne omejitve dobesedno ni bilo, saj so se mimo mene sprehajale mlade mamice z dojenčki, nekaj metrov stran sem videla desetletno punčko, jasa je bila preplavljena z mladimi ljudmi, ni pa manjkalo niti ljudi srednjih let in zelo starih ljudi z dolgimi belimi bradami in sivimi lasmi.

Mirni, pomirjeni

Sprehodila sva se po potki navzdol in zakorakala v blato, v katero sem se potopila skoraj do gležnjev. Prizor, ki sem ga zagledala med drevesi, za katerimi se je na desni strani skrivala dolina z reko, je bil naravnost čudovit: mladi lepi ljudje so sedeli v krogu ob robu gozda, igrali na inštrumente in peli nežne pes­mi. Delovali so tako mirni, tako srečni. To je bila tiste vrste sreča, ki žari iz človeka, ki je s seboj in svojim življenjem popolnoma pomirjen in nima ničesar opraviti z vzhičeno srečo, ki jo kratkotrajno doživimo, ko se nam zgodi nekaj dobrega.

V njihovi bližini sva postavila šotor. Niso se pustili motiti. Opazila sem, da je fant z daljšimi črnimi kodri nosil dolgo krilo z vzorci. Neverjetno mu je pristajalo, skladalo se je z njegovo celo podobo in dajalo vtis nedolžnosti. Verjetno je začutil moj pogled na sebi, saj se je nenadoma obrnil in me pogledal v oči. Prijazno se mi je nasmehnil.

Vrnila sem se na blatno potko, da bi se razgledala okoli. Nekaj metrov naprej je na levi strani stal napis Shit pitt. Za drevesi so izkopali luknjo za kakanje, napisu pa so sledila navodila, kako to domače narejeno stranišče uporabljati: pokakaš se v luknjo, izločke posuješ s pepelom, umiješ se z vodo. WC-papir ni dovoljen. Potka je nato vodila do reke, kjer so se ljudje kopali in pomivali posodo. Nevajena plezanja in spuščanja po drsečem strmem blatu sem se pri svoji želji, da bi prišla do reke, močno opotekala. Na pomoč mi je priskočila mlajša ženska s kratkimi lasmi in me prijela za roko. Njen primež je bil tako trden, da je moj strah pred padcem izginil in brez težav sem prišla na drugo stran. »Kako si prijazna! Hvala,« sem ji iskreno rekla. »Si prvič tukaj?« me je vprašala. Pokimala sem in nadaljevala je: »Strašno, mar ne? Vsi ti goli ljudje ... vse je v redu. Po treh dneh se boš navadila. Smo takšni, kakršni smo in mi smo del narave. Le glej ljudi v oči, ko se boš pogovarjala z njimi.« Posedovala je takšno milino, da sem hotela zamrz­niti tisti trenutek. Zato ji nisem povedala, da odhajam že naslednji dan.

Ko sem se vrnila do šotora, sem iz daljave slišala vpitje v angleščini: »Pomoč v kuhinji, zdaj!" Kdor je želel, se je pridružil kuharski ekipi, ki je priskrbela hrano za vse ljudi večkrat na dan. Kje so dobili hrano in kdo jo je prinesel, ne vem, prav tako kot nisem nikoli izvedela, kdo so organizatorji dogodka. Čeprav so mi vsi zagotavljali, da jih ni, je nekdo vendarle moral najti prostor, postaviti Welcome center in pripeljati hrano, mar ne? Nekaj časa pozneje – koliko točno, ne vem, ker s prazno baterijo na telefonu in brez dostopa do elektrike nisem mogla pogledati na uro, pa tudi spraševanje o času mimoidočih ni pomagalo, ker se za čas očitno niso zmenili – je začelo odmevati drugo vpitje: »Food circle, now!« (Krog hrane, zdaj!) Ljudje so se v krogu zbrali okoli ognja, se prijeli za roke in začeli prepevati pesem, katere besedila nisem dobro razumela, po ključnih besedah sem sklepala, da gre za zahvaljevanje za hrano, ki jo bodo prejeli. Sledilo je nekaj minut tistega ooommmjanja, ki nam je znano iz meditacije, nato pa so se posedli na tla in predse postavili svoje posode za hrano, v katere je eden izmed prostovoljcev naložil hrano. Vsa hrana je bila veganska, seveda, tokrat so delili ovsene kosmiče s sadjem. Spraševala sem se, kako vedo, koliko hrane skuhati, če pa niti ne vedo, koliko ljudi je v kampu in koliko od tega jih bo jedlo? Kmalu sem se preprosto nehala spraševati stvari, neka logika že mora obstajati ... ali pa tudi ne. Morda preprosto ne potrebujejo logike.

Ko vlada občutek skupnosti

Čez dan so potekale različne delavnice, ki so si jih ljudje organizirali sami. Z zanimanjem sem opazovala neke vrste telovadbo, kjer so udeleženci z zaprtimi očmi in s skrčenimi komolci, kot bi posnemali kokoške, z rokami mahali po zraku in copotali z nogami. Odmevna je bila predvsem delavnica tantre. Večina obiskovalcev pa je čas preživljala v vodi ali ob njej. Popoldne mi je uspelo najti manjši slap, ki bi bil prečudovit, če le ne bi bil obdan s toliko ljudmi. Ljudje so bili res povsod, in ker nisi mogel biti tako anonimen, kot si lahko v mestu, kjer se za ljudi ne zmeniš, ko se sprehajaš po ulici, sem postajala že rahlo živčna, saj sem želela biti sama. Čeprav nisem imela veliko pogovorov z ljudmi, je bila atmosfera povsem drugačna; vladal je občutek skupnosti, prisotnosti vseh ljudi, ki so se znašli tam. Tega občutka nisem vajena, in čeprav mi je bila všeč njegova pristnost in njihova zmožnost, da to ustvarijo, sem imela potrebo po tem, da se izoliram, izginem v svoj svet neopaženosti. Zato sem se usedla na kamen, ki je bil ravno toliko oddaljen od glavnega prizorišča, da so mi ljudje kazali hrbte, ko so svoj pogled fiksirali navzgor proti drznim plavalcem, ki so splezali na skalo nad slapom in nato skakali v vodo. Priznati moram, da mi je bilo ob toliko golih ljudeh precej neprijetno, kar zveni povsem običajno, toda ali je res? Vprašati sem se morala, česa me je strah? Kaj bi mi gola telesa lahko naredila? Odgovor mi je bil kmalu jasen: gre le za ustaljene vzorce v moji glavi, kulturne norme, ki sem jih prevzela in ki mi dopovedujejo, da so gola telesa na kupu preprosto nekaj nesprejemljivega. Tako nesprejemljivega, da bi policija v primeru, če bi prišla na Rainbow, vsakemu nagcu zaračunala 400 evrov kazni.

Najlepši nagec

Eden izmed teh nagcev je bil stari mož z dolgo sivo brado in dolgimi belimi lasmi. Njegovega obraza nisem dobro videla, ampak prepričana sem, da je moral imeti okoli 70 let. To je bil mož, ki je splezal najvišje, ki je skakal najbolj drzno in ki je bil tako poln energije, da nisem mogla verjeti, da je lahko nekdo v taki starosti tako vitalen, ko pa moji stari starši njegovih let komaj pridejo po stopnicah dol in iz bloka. Bil je povsem gol in nenadoma se mi je zazdel zelo lep. Njegova povešena koža je izdajala njegovo starost, vendar so njegove še vedno vid­no izklesane mišice, okretnost in spokojna energija življenja, ki jo je oddajal, izžarevali nekaj, česar ne znam opisati drugače kot lepoto. Moj tok misli je prekinil pogled na človeka, ki je v moji bližini začel žonglirat.

Zraven mene sta se usedla dva francoska moška in izmenjali smo si le nekaj besed, saj smo bili vsi preveč sramežljivi za sproščen pogovor, nismo se še privadili tega posebnega sveta. Povedala sta mi, da je bila prejšnjo noč polna luna in ob polni luni je vsako leto velika zabava, le da tokrat je tako deževalo, da ni bila kaj prida. Njuna angleščina je bila precej slaba, zato mi bolj natančnih opisov poteka te zabave nista znala dati.

Sonce je že počasi začelo zahajati, ko sva se z Martinom odpravila nazaj proti šotoru. V bližini je zakuril ogenj in spekel koruzo, nato sva spila čaj v Welcome centru in se, izmučena od vožnje in spanja v avtu, odpravila spat. 

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografije: Shutterstock in Martin Pevec

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec