Poletje je brez vsakega dvoma čas za romantiko. Vso to svetlobo in barve, ki se naenkrat razlijejo čez svet, je treba deliti z nekom, sicer ima človek občutek, da mu bo raztrgalo srce. Tako je bilo in tako bo.
Za tiste v zvezi je zato poletje dobra priložnost za utrjevanje vezi, ki jih med letom načenjata stres in odgovornost. Za tiste, ki ljubezen šele iščejo, pa priložnost, da jo končno najdejo – četudi za nekaj strastnih trenukov.
Kot najstnik sem se sveže zaljubil prav vsakič, ko smo šli na morje. In prav vsakič sem jo odnesel s strtim srcem. Krivda še zdaleč ni bila samo na strani deklet, za katerimi sem se metal, temveč tudi moja. Bil sem namreč obupno štorast in prestrašen, in preden sem se lahko prislil, da sem izdavil par besed, se je ona že držala za roke z drugim. Med vsakim dopustom sem tako preživel po nekaj večerov na skalah na plaži, zrl v valove in klel zdaj sebe, drugič ženske, medtem ko je od terase nosilo sintesajzerne šlagerje, ob katerih so se kljunčkali razvneti pari. Verjeli ali ne, to so tudi najbolj dragoceni trenutki mojih morij. Kajti še danes pomnim, kako noro živ in kako živo nor sem bil tiste ure na skalah, in četudi nisem dobil tistega, po čemer sem hrepenel, je bolečina že davno izginila, okus po soli na ustnicah pa je ostal.
Četudi poletne romance praviloma ugasnejo še hitreje, kot se razplamtijo, nam pustijo spomine na trenutke, ko nismo bili drugega kot čista strast in ko je bila naša sposobnost, da ljubimo, skoraj tako brezmejna kot tisto morje. Zato ni razloga za grenkobo; življenje namreč vsakemu iskalcu slej ko prej nakloni, kar išče – dokler le ne išče po bližnjicah. Če bom kdaj imel sina in ga bom, star fotr s pivskim vampom, peljal na morje kot najstnika, ne bom silil vanj, ko bo sam zase obsedel na skalah in poslušal valove. Kajti vedel bom, da bo z malim vse v redu.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
