Božično-novoletni prazniki so tu. In svet spet tekmuje, kje stoji največja smreka. Od New Yorka do Dubaja. S tem, da imajo Američani letos resnično težave z velikimi drevesi. Preprosto so jih posadili premalo med zadnjo gospodarsko krizo. Smreka potrebuje vsaj deset let, da je dovolj velika za praznično okrasitev. Ljudje smo pri tem hitrejši, presenetljivo hitro se spet postavimo na noge, nekaj let in je kriza pozabljena.
Vsako leto konec novembra v znameniti nakupovalni galeriji Lafayette v Parizu postavijo najrazkošnejše okrašeno drevo na svetu. Francoska katedrala potrošništva kar kliče po tovrstni dekadenci, prižiganje luči na newyorški smreki pa je tako spektakularno, da ga prenašajo televizijske postaje.
Tudi v Ljubljani smo prejšnji petek prižgali praznično okrasitev na posebni prireditvi. Slovenci vsaj z božičnimi drevesci nikoli nismo imeli težav. Glavna smreka, ki stoji na Prešernovem trgu, je prišla iz Pržana, kot vselej pa so jo mestni občini podarili. Smreke po prestolnici so vedno podarjene, lastnikom njihova sečnja pride prav, sporočajo z občine.
Med letom se držimo dejstev, redno plačujemo davke in kontroliramo svojo vzkipljivo naravo. Le za božič ne. Ko pridejo zadnji prazniki v letu, mora to biti nekaj posebnega. Kar navadno pomeni: tudi v našo hišo mora največja jelka. Ali pa smreka, smrečica, božična ali novoletna, ni pomembno, samo da se sveti. Pri tem ne pomagajo niti dolga leta izkušenj, sveža jelka mora biti, pa čeprav že po nekaj dneh odpadajo iglice.
Povprečen Slovenec sicer svoje drevesce najraje kupi v vrtnem centru največjega trgovca ali, še bolj tradicionalno, pri prodajalcih na tržnici. V zadnjih letih se je tudi pri njih pojavil neverjetno zanimiv fenomen, tako imenovana ekosmreka. Sama sem do zdaj bila prepričana, da so vsa drevesa eko že po naravi, a moj prodajalec trdi drugače. Da je vse škropljeno.
Okoljsko in družbeno ozaveščeni ljudje tako težko popolnoma mirne vesti doma postavljamo posekane jelke, eko gor ali dol. Morda so še najmanj sporne tiste, ki jih kupimo v loncih in jih lahko krasimo več let, a tudi pri tem se je treba vprašati, od kod je prišlo seme. V Evropo zdaj baje uvažamo seme iz Gruzije, kjer slabo plačani nabiralci za nekaj storžev tvegajo življenje. Ne vem, kdo točno nabira storže za mojega prodajalca, a njegove jelke so vsako leto dražje.
Ni pomembno, prazniki so tu in jelka mora v hišo. Umetna ali prava. Morda bi tokrat lahko vlogo prepričljivo odigrala tudi metla ali obešalnik za plašče iz predsobe. Na koncu je tako in tako vse okrašeno do nerazpoznavnosti. Vesel december vsem skupaj!
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
