Mojca Fo je izjemna slovenska slikarka, ki se s svojim prepoznavnim slogom izražanja na platnih po novem podaja tudi v svet knjižnih ilustracij.
Kdo je Mojca brez čopiča v roki in kaj počne, ko ni v svojem ateljeju v Tobačni?
Kot Mojca brez čopiča v roki sem malo izgubljena, ker s čopičem v roki je moj svet nekako bolj poln. Kadar nimam čopiča v roki, poskušam razumeti hčer, pojem v BeJazzy, potepam se po Istri in klatim po ruševinah, fotografiram, skiciram, rada odlično jem, sadim rože na terasi, se neuspešno učim nekaj jezikov, razmišljam o arhitekturi, obožujem znanost ...
S čopičem v roki pa se prelevite v izjemno slikarko. Kako bi opisali svoj ustvarjalni slog?
Pravljični surrealizem, recimo. Tako nekako sem se definirala, tudi nekaj umetnostnih zgodovinarjev, ki poznajo moj celotni opus, se strinja s to oznako. Značilno za moj slog je, da se v vsaki sliki posebej pojavi zgodba. Včasih slike združim v opuse. Imam različna obdobja in zdelo se je, da se bom predala minimalizmu s hišami in malimi vesolji z belimi luknjami namesto črnih. Ta moj minimalizem mi je strahovito ljub, oh, pa se spet zdi, da se pojavljajo pravljice.
Kaj na vaših slikah izstopa?
Zame so značilne bele pikice na milijon načinov. V vmesnem času sem jih skoraj izločila, ker sem morala izživeti to minimalistično arhitekturo v sebi, zdaj se vračam v male svetove in v pikice. Spet bele (smeh). Na to pa nisem pomislila. Cela vesolja, ah.
Kako poteka vaše ustvarjanje – je spontano ali ustvarjate načrtno s skicami?
Zelo odvisno. Za naročnike in za knjige ciljano in načrtovano, zase najpogosteje pustim, da se v podzavesti dogaja, kar se, in že pride čas, ko izbruhnejo nove ideje, tako ali drugače. Tu sem se umirila, umetnik mora sprejeti tudi hude padce, ko se izgubi v temi.
Morate biti pri ustvarjanju v ateljeju sami, umaknjeni od sveta, ali dovolite, da vas pri ustvarjanju tudi kdaj kdo opazuje?
Najraje sem sama. Če je že nujno, pustim, da me kdo opazuje, toda takrat ni tega toka, spontanosti. V bistvu se dekoncentriram. Izjema je skiciranje na cesti, tam mi je čisto v redu, če se kdo pridruži in malce poškili ali celo skiciramo skupaj. Ker slikanje v samoti je čisti zen zame. Vdih, izdih, poteza, v nekakih krogih ... Za dobro koncentracijo potrebujem veliko samote.
Od kod jemljete navdih za motive, ki se pojavljajo na vaših slikah?
Podobe me praskajo po možganih same od sebe in zna biti zelo naporno, ker jih je preveč in se tolčejo za prevlado. Zelo jih moram krotiti ter usmerjati. Navdih ... ne vem. Zelo dobro opazujem. Tudi v fotografiji. Opazim rožo, zemljo, kamen, vse se kakor nekakšna zvezdna konstelacija združi v 3D-sliko kot možnost, da bi lahko nastalo nekaj dobrega, in potem se vrtim s fotoaparatom okoli te konstelacije toliko časa, dokler ne naredim fotografije, ki se je sestavila v podzavesti. Enako je s slikami. V možganih se delajo konstelacije in potem čopič mrzlično umirjeno poje. Težko razložim to navidezno disonanco.
Kako pa ljudje interpretirajo vaša dela? So te interpretacije skladne z vašimi ali tvorijo nove in nove zgodbe?
Tu sem vedno znova presenečena, čeprav bi se lahko že navadila. V zgodbo dam celo sebe in sem vsa srečna nad svojo interpretacijo, pa pridejo ljudje in jo nadgradijo ali razumejo sliko čisto po svoje. To je krasno! Podobe jih izzivajo, ne dajo jim spati. Pogosto me kdo pokliče ali pa se moram z njim usesti kakor na pravem sestanku in potem sliko gleda, se zamisli, interpretira ... Slika mora biti iskrena. Taka pokliče najbolj direktno. Najbolj zadane. Opazujem ljudi. Včasih pride kdo v atelje in se zjoka, to me pa posebej vrže iz tira. Čudovito, da imajo slike tak vpliv!
Kako je s prodajo vaših originalnih del v času, ko se zdi, da potrošnik išče tisto cenejšo različico umetnosti – tiskana unikatna dela ...
Originalna dela se prodajajo po nenaključnem naključju, pravim temu. In so najlepša. Original je vendarle original. Nekdo začuti potrebo, da bi sliko imel, razmišlja, se ukvarja s tem nekaj let, pogosto pa pride in jo naroči ali preprosto odnese kakšno že narejeno, ki ga je poklicala.
Kaj pa tiskani izdelki, ki jih imate v ponudbi? Znani so vaši koledarji ...
Imam sicer nekaj reprodukcij v svoji spletni trgovini, nekaj v ateljeju, voščilnice ... In predvsem koledarje. Ti so stalnica, ljudje jih imajo radi in silovito lep občutek je, da se prav grebejo zanje vsako leto. Mogoče jih je dobiti prek moje spletne trgovine ali na knjižnem sejmu na moji stojnici. Gredo pač s širjenjem od ust do ust. Včasih naredim kakšno eskapado, poseben projekt, le po nekaj izvodov. Sporočim ljudem, da se nekaj dogaja, in zadeva gre v svet. Tako je tudi z originalnimi slikami.
Kje vse so na prodaj vaša dela in ali vas lahko kje ljudje ujamejo za klepet v živo?
Knjižni sejem novembra v Ljubljani je moj epicenter. Tu me ljudje z gotovostjo najdejo. Drugih sejmov se praktično ne udeležujem, enkrat na leto se odpravim na Art market v Ljubljani, da pozdravim vsaj nekaj ljudi, ki jih načeloma pogrešam, ker sem nekoč bila del Art marketa bolj zares. Prodaja poteka prek razstav, spletne trgovine in seveda ljudje pridejo kar v atelje. Da se me dobiti v živo, predvsem tako preživim. Vse slike so pri meni, nekaj malih podob imam v Iki (slovenska trgovina z unikati) ter v Artiku v Stari Ljubljani.
Vaše slike so pogosto videne na razstavah, doma in v tujini. Katera razstava je za vas pomemben dosežek, vrhunec kariere?
Vrhunca kariere še nimam, ker sem se malo umaknila, zelo pomembna pa je bila odlično obiskana razstava v Galeriji Murska Sobota, bila je moja največja doslej. Pa tista na Slovenski ambasadi v Londonu mi veliko pomeni, ker sem prvič predstavila zgodbo o potujočem navihanem konjičku. V London se vračam novembra za ves mesec, že zdaj pa razvijam program, ki bo kar širok. Razstava v Zdravniški zbornici mi bo ostala v spominu zato, ker je prostor za razstavljanje fantastičen, in ja, tam sem imela na ogled največ različnih slik, ki so bile celo razgrabljene.
Zasledila sem informacijo, da vas zadnje čase vedno bolj vleče v ustvarjanje ilustracij za knjige, je res, da je leto 2018 za vas leto knjig?
Slikarstvo je še vedno moj glavni dih in vir preživetja, je pa zdaj čas za knjige, ker se je slikarstvo na neki skrivnostni način povezalo z ilustracijo. Že dolgo gojim način slikanja, ki si ga predstavljam v slikanicah, vendar do tega čisto zares še nisem prišla. Zdaj je čas za povezavo teh dihov in v srcu nosim za začetek vsaj pet takih projektov. Tri slikanice bodo izšle na Japonskem, o drugem bom še malo molčala, ker sem zavezana molku. Delam pa knjigo o luni in deklici trenutno ter o dečku, ki išče starša. Ljubka projekta ...
Kako pa naprej, kje se vidite čez pet ali deset let?
Vidim se v velikih mestih in v puščavah, vidim se skozi zgodbe, človeške, drobne, velike, polne, skromne, razpetelinjene, kakor že. Vidim se skozi pravljice, ki poskušajo pripomoči k lepemu v tem svetu, ki potrebuje zgodb. Miline. Surrealistične topline.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Osebni arhiv
