Dandanes se zdi, da se v odnosih izgubljamo. Starih vrednot ni več, nove se šele rojevajo ... Vmes pa smo mi – ženske in moški, globoko v sebi vsi enaki: želimo si ljubezni. Želimo si ljubiti in biti ljubljeni.

Morda nam je spodrsnilo že velikokrat. Morda le še životarimo z nekom. Morda smo v odnosu srečni. Najverjetneje pa je prav zdaj pravi čas, da pogledamo vase in v svoj partnerski odnos. 11. oktobra se nam v okviru organizacije Sigma obetajo predavanja vrhunskih slovenskih strokovnjakov na to temo (več na www.barbarapsihoterapija.si/sigma). Za Jano so spregovorili že danes: dr. Matjaž Lunaček, psihiater in psihoanalitik; mag. Marja Černelič, osebna svetovalka; mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt; mag. Zoran Železnikar, publicist in raziskovalec; Barbara Sarić, psihoterapevtka; Mojca Majerle, univ. dpl. psih. in spec. integrativne psihoterapije.

Ljubezen iz reklame

Začnimo kar s hrepenenjem po ljubezni. Ob besedah mag. Mirana Možine pomislim na reklamo za novi avtomobil in se zgrozim, da smo ljubezen tako zmaterializirali. »Tragika človekove eksistence je, da iščemo ljubezen kot osrečujočo izpolnitev, kot izgubljeni raj, ki je ves čas na dosegu roke, a se nam vedno znova izmuzne. Novodobni človek se lahko tega še bolj zave, saj ob potrošniško obilno obloženi mizi še bolj čuti nepotešljivost svoje lakote po ljubezni. Osamljen še bolj hrepeni po njej kot včasih. Čeprav so po vsebini hrepenenja moških in žensk različna, jim je skupno, da izhajajo iz temeljne dinamike želje. Na prvo žogo vsak od nas hrepeni po izpolnitvi želje, vendar ojoj, če se to res zgodi, saj potem ugotoviš, da to ni to. Kot je izostreno povedal Oscar Wilde: V življenju sta možni dve nesreči – da se ti želja ne izpolni ali pa da se ti. Zrelo lahko ljubi le tisti, ki se spoprijatelji s hrepenenjem, se ne poganja prisilno za zadovoljitvami in ga celo izkoriš­ča kot eliksir za ohranjanje vitalnosti,« pravi mag. Miran Možina.

Mojca Majerle dodaja, da se je ljubezen opevala že od nekdaj: »Že od nekdaj obstaja hrepenenje po idealni ljubezni oz. idealnem partnerju, po odrešiteljici, odrešitelju, ki bo rešil vse naše težave in nas povzdignil v večno srečo.« Vendar Mojca Majerle opozarja tudi na drugo skrajnost: »Življenje z nekom zgolj iz pragmatizma – iz finančnih, ekonomskih, statusnih in drugih razlogov. Uravnoteženost je le v skupni rasti s partnerjem, s katerim se v splošnem počutimo dobro. Hkrati pa moram poudariti, da po ljubezni kot taki hrepenimo vsi in jo potrebujemo vsi – ljubezen, sprejemanje, skrb, upoštevanje ipd. so odnosne potrebe, ki hranijo ljudi in ki jih ljudje potrebujemo za preživetje že od otroštva oz. še zlasti v otroštvu.«

Vsi hrepenimo po ljubezni. Kako to, da je skorajda ne najdemo več?

»Potrošniška logika nam narekuje, da naj za čim manj dobimo čim več. Potem pa se nam tudi na ljubezenskem področju pokaže zakonitost, da je več velikokrat manj in obrat­no,« opozarja Miran Možina. »V vsakem ljubezenskem odnosu se bomo srečali s pomanjkanjem, s trenutki, ko bi želeli več, dlje, drugače. Če mislimo, da obstaja 'pravi' ali 'prava', ob katerem nam ne bo ničesar manjkalo, bomo privolili v manj, in ne v več. In če sprejmemo drugega in sebe kot pomanjkljivega, se nam tak odnos lahko razodene kot več. Mojce Majerle prikimava: »Slepo iskanje ideala – pri sebi in drugih – in mišljenje 'zamenjaj takoj, ko najdeš napako', nas oddaljujeta od samih sebe in od drugih. Namesto da bi se ljubezni in širjenja srca učili, srce le krčimo ali ga poskušamo zamenjati.«

Zavestno partnerstvo

Tako kot je prišel čas za ozaveščanje svojega bivanja in dejanj, je prišel čas tudi za zavestno partnerstvo. Prav to je lahko rešitev za številne pare, saj je partnerstvo brez ozaveščanja lastnih vsebin in stanj bolj ali manj vrtenje v krogih – nekaterih bolj, drugih manj prijetnih, je prepričana Mojca Majerle, ki opozarja, da bi tudi v primeru zamenjave partnerja brez ozaveščanja tega, kaj se je dogajalo v prvem partnerstvu in primarni družini, vodilo v ponavljanje vzorcev v naslednjem partnerstvu. »Da ozaveščamo, pa moramo biti v stiku s sabo in s partnerjem; to je ključno,« poudarja Mojca Majerle. Mag. Miran Možina pa vendarle meni, da je ozaveščanje pomembno le, če par zabrede v probleme: »Pari, ki se imajo dobro, ne potrebujejo ozaveščanja, ker lahko uživajo v nezavednem partnerstvu. Za ozaveščanje lastnih vsebin ni nujno potreben stik s partnerjem,« je prepričan sogovornik.

Kako torej zaživeti kakovostno partnerstvo ob preobremenjenosti sodobnega življenja?

»Preobremenjenost, natrpani urniki in stres zagotovo vplivajo na vsakega posameznika in posledično na partnerstvo. Če smo razdražljivi, utrujeni, če si ne moremo vzeti časa, da bi poskrbeli za svoje osnovne potrebe, se to kaže tudi v stikih z drugimi – preveč smo razpršeni, da bi zmogli posvetiti pozornost sebi, kaj šele sočloveku, kar opazimo tudi pri vzgoji lastnih otrok. Čustva je dobro izražati, dobro pa je, da znamo opaziti tudi, kdaj so impulzivna in nekonstruktivna, namenjena zgolj zlivanju frustracij na drugega; jih takrat zadržati in vzdržati z njimi ter jih izraziti malo pozneje, v predelani obliki,« svetuje Mojca Majerle. Dr. Miran Možina meni, da se je v sodobnem načinu življenja preobremenjenosti pogosto težko izogniti: »Pomislimo le na par, kjer sta oba zaposlena in imata majhne otroke.

Ob tem seveda partnerski odnos pristane na stranskem tiru. Kot psihoterapevt se srečujem s pari, ki se jim zdi krivično, da so se znašli na suhem, in potem partnerja obtožujeta drug drugega, ker se njun odnos še dodatno krha. V takem odzivanju se zrcali današnja hedonistična kultura, ki nam narekuje: Uživaj!, in kjer sta odrekanje in samoodpovedovanje postala nebodigatreba. Zavestno partnerstvo v takem primeru ne more pomeniti le skrbi za zadovoljevanje lastnih potreb, temveč tudi razvijanje sposobnosti za odlaganje zadovoljitve. Zato le tisti pari, ki se naučijo dati sebe in partnerski odnos v oklepaj, lahko to vzamejo v zakup in konstruktivno nosijo svojo prikrajšanost, je prepričan priznani slovenski psihiater in psihoterapevt.

Nam manjka zrelosti?

Ko mag. Zoran Železnikar spregovori o zrelem partnerskem odnosu, začnem preštevati na prste, koliko takšnih partnerstev poznam. Njegova definicija je namreč brezkompromisna: »Zrel partnerski odnos nastane med partnerjema, ki sta zrela in samostojna človeka, torej poznata naravni vlogi spolov, se zavedata lastne odgovornosti in ne obremenjujeta drug drugega z vplivi, ki so posledica neizgrajenega značaja in različnih frustracij. Zrel partnerski odnos je tisti, ki ustvarja odlične pogoje za sozvočje v družini in sodelovanje partnerjev ter optimalne razmere za vzgojo otrok. Da bi ga ustvarili, moramo v procesu osebnostne rasti odstraniti iz svoje psihe vse elemente, ki preprečujejo razumevajoče, sočutno in ljubeče delovanje, kar pomeni predvsem obračunati s svojim egom. Torej zrelost nastaja sama od sebe, ko se značajsko in osebnostno gradimo, učimo in spoznavamo svojo identiteto,« spodbuja mag. Zoran Železnikar.

Tudi mag. Marja Černelič pravi, da je zrelost obeh partnerjev tista, ki odločilno vpliva na odnos: »Za sozvočje, sodelovanje, sobivanje, soodločanje je zelo pomembna stopnja zavedanja vsakega partnerja. Človek najprej izhaja iz sebe – če zmore živeti v harmoniji s samim seboj, če je sam celota, v energetskem ravnotežju, bo tudi dober partner.«

Zrel moški, zrela ženska

Kakšna sta torej zrel moški in zrela ženska? »Zrel moški je (po naravni funkciji) tisti, ki daje, pri tem pa mora obvladovati predvsem moč in biti nosilec moških vrednot – odločnost, preudarnost, načelnost, samoobvladovanje, pokončnost, poštenost, vztrajnost, iznajdljivost, praktičnost ... Zrela ženska je tista, ki po naravni funkciji prejema, krasijo pa jo ženske odlike – ljubeznivost, tolerantnost, nežnost, sočutje, prožnost, prilagodljivost ..., mehke vrline, ki uravnotežijo moške, trde.« Marja Černelič Zoranovi trditvi pritrjuje: »Upoštevanje naravne razlike spolov je potrebno: Eva je bila ustvarjena v bujni lepoti Edenskega vrta, Adam pa je bil ustvarjen v divjini. Oba, ženska in moški, pa imata skupni cilj. Spoznavanje svoje identitete, kar pa je pot malih korakov. O najpomembnejšem vprašanju 'kdo sem jaz' nas uči Življenje samo, ne univerza. Od nas pa je odvisno, koliko smo odprti za to.«

Vloga moškega in ženske v sodobni družbi

»Danes ženska želi biti nekako enakovredna moškemu, pa vendar ... je lahko? Ji širši sistem to omogoča?« se sprašuje Barbara Sarić in dodaja: »Še vedno je ženska v večini tista, ki skrbi za otroke, gospodinjstvo, hkrati pa se trudi biti še uspešna poslovna ženska. V tem se razlikuje njena vloga od pretekle, s tem, da je moški še vedno ostal 'lovec' in lahko svoj čas v večini nameni poslovnemu svetu.«

Moč spola

»Moč ženske se ne skriva v falični ženski, temveč njeni feminilnosti, za kar jo je ustvarila narava. Kljub vsemu na splošno ta lastnost v družbi ni spoštovana. Moški bi želel ob sebi feminilno žensko, z vsemi lastnostmi današnje podobe ženske, kot so urejenost, delovna uspešnost, materinstvo in skrb za družino. Poleg tega se danes pri moški vlogi čuti pomanjkanje zrelosti, sprejemanja odgovornosti in nudenja varnosti. Poanta ni v tekmovanju med spoloma,« opozarja Barbara Sarić in dodaja: »Živeti je treba feminilno žensko in 'pravega moškega'.

Zmagala bosta takrat, ko bosta njun jin in jang v harmoniji.« Dr. Matjaž Lunaček ob njenih besedah pomisli na modrosti antičnega sveta: »Včasih se je treba po vednost zateči v preteklost. V antičnem svetu so poznali tri tipe žensk: Atenin, Artemidin in Afroditin. Atenin tip v današnjem času označimo kot moški tip ženske, Afroditin kot izrazito ženstven, za Artemidin tip pa nimamo izraza, čeprav je najbolj zanimiv, saj ga poleg nežnosti in predanosti označuje borbenost in prodornost. Tako partnerja drug drugemu nista samo dopolnilo, temveč tudi nadgradnja.«

Tradicionalno proti novodobnemu partnerstvu

»V partnerstvu, značilnem v Freudovem času in tudi še pozneje, je bila najpomembnejša priprava na ženitev oziroma možitev. Bistvena je bila prava izbira. Kdor je bil pri tem naiven, se je lahko onesrečil za vse življenje. Pri izbiri so imeli pomembno vlogo starši, ki so postavljali svoje zahteve na podlagi interesov in več izkušenj, zato je bilo za uresničitev partnerstva treba dolgo čakati (in je bila odložitev zadovoljitve nekaj vsakdanjega). Današnja partnerstva imajo redko te značilnosti. Starši se manj upoštevajo, zmote nimajo tako usodnih posledic, čeprav tudi, saj je danes veliko ločitev parov, ki imajo čisto majhne otroke.

Svoboda je torej vsaj delno le navidezna,« opozarja dr. Matjaž Lunaček, Barbara Sarič pa dodaja: »Včasih je bilo med pari, ki so jih običajno določili starši, manj 'ljubezni'. Tudi spolnost je bila povsem drugačna. Odnose je spremljala nevednost – pomanjkanje informacij ter strahospoštovanje v sami družbi. Ženska je pomenila plodnost. Tega, da ženska lahko v spolnosti tudi uživa, niso upoštevali. Po drugi strani pa so nekateri pari dosegli takšen prijateljski odnos, kakršnih je še danes malo.«

Manjka nam potrpežljivosti

»V tradicionalnih odnosih je bila zelo pomembna potrpežljivost, ki je danes negativno označena,« pravi dr. Matjaž Lunaček, Barbara Sarić dodaja, da so imele kljub rigidnosti družbe v preteklosti vrednote večji pomen, bolj so bile trdne, kar je bilo povezano tudi na splošno z večjim spoštovanjem do vseh. »Še starše so vikali. Danes je družba 'pobezljala', prav tako partnerstva in otroci, kar sta omogočili ravno večja svoboda in permisivnejša vzgoja.« Matjaž Lunaček dodaja: »Ljudje se zdaj samozavestno spustijo v boj za svoj prav in otežujejo pomiritve.

Tako iz odnosa izgine nevtralen prostor, v katerem je mogoč dialog. Slabost v tradicionalnih odnosih je bila v tem, da so bili ljudje prepuščeni glede reševanja težav svoji domiselnosti, danes pa so seznanjeni s strategijami reševanja konfliktov in ljubezenskih težav, čeprav so po drugi strani preplavljeni s ponudbo teh strategij in so pogosto zmedeni in ne znajo ničesar rešiti brez pomoči strokovnjakov.«

Ko se družina razpoči

»Starša, ki imata otroka, za vedno ostaneta starša,« opozarja mag. Marja Černelič. »Otrok ju povezuje vse življenje. Zanj je najbolje, če čuti, da starša sodelujeta pri njegovi vzgoji, da sta enotna in podpirata iste vrednote. Najtežje je, če se ne strinjata v nobeni odločitvi, povezani z otrokom, ko vlečeta vsak na svojo stran, ko ščuvata otroka drug proti drugemu, z njim manipulirata in je otrok razpet med njiju, čeprav ima oba rad. Z zavedanjem, da vzgajata otroka, ki ni ne 'moj' ne 'tvoj', temveč je samostojno bitje, hčer, sin Življenja, ki jima je dan le v oskrbo, dokler jo potrebuje, bosta veliko rešila.

Vedno pomaga pogovor, ko ne le govorimo, temveč tudi slišimo in od-pustimo bremena, ki ne služijo ničemur več.« Zoran Železnikar opominja, da bi se ločena starša, ki ne moreta doseči soglasja, morala zavedati, da sta s starševstvom sprejela odgovornost, ki od njiju zahteva marsikaj, tudi spreminjanje lastnega značaja, da bi bila kos starševski vlogi.«

Besedilo: Petra Arula
Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

11. oktober 2017 Zanimivosti foto: Shutterstock
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Elle

6-mesečna naročnina (6 izvodov)

Cena s popustom: 25,45 €

REDNA CENA: 29,94 €

NAROČITE ZDAJ

Liza

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 66,30 €

REDNA CENA: 88,40 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri